Mračna skrivnost Postojnske jame

Rekordni turistični dobički, od katerih pa zaposleni, država in občine nimajo veliko

Lansko leto je bilo, kar zadeva turizem, nedvomno rekordno. Po za zdaj še začasnih podatkih, zbranih do novembra, je bil obisk tujih in domačih gostov za dva odstotka večji kot v rekordnem predpandemičnem letu 2019. Še bolj pa se je povečal promet na naših najbolj obiskanih turističnih točkah. V Sloveniji sta dve, kamor navadno zaide veliko obiskovalcev. Prva je Ljubljanski grad, kamor je lani z vzpenjačo ali peš prišlo 1,2 milijona obiskovalcev, druga slovenska znamenitost, ki je ne sme izpustiti noben turist, pa je Postojnska jama, kjer je bilo obiskovalcev lani 1,4 milijona, toliko kot leta 2019. Še hitreje rastejo dobički. Leta 2022 so v podjetju Postojnska jama imeli 7,6 milijona evrov čistega dobička. Verjetno tudi zato, ker je danes vstopnina v Postojnsko jamo že trikrat višja od vstopnine v Pompeje. Predsednik uprave Marjan Batagelj za leto 2023 napoveduje 13,4 milijona evrov dobička.

Največja in s Postojnsko jamo primerljiva hrvaška turistična znamenitost, Plitviška jezera, je podobno uspešna. Vsako leto to najbolj priljubljeno hrvaško znamenitost obišče več kot milijon turistov. Tudi dobički so podobni: leta 2022 je bila tam razlika med prihodki in odhodki približno 14 milijonov evrov. A med slovenskim in hrvaškim primerom je pomembna razlika: na Hrvaškem Plitviška jezera upravlja država oziroma njen nacionalni park, ki sodi pod ministrstvo za gospodarstvo. V Plitvicah so lani napovedali tudi ogromne (državne) naložbe, prenovo in gradnjo hotelov v vrednosti 73 milijonov evrov. V Sloveniji je Postojnska jama dejansko privatizirana: daleč največ ima od najpomembnejše slovenske turistične znamenitosti Marjan Batagelj, ki zadnja leta na podlagi dobičkov Postojnske jame gradi in kupuje nove hotele; z ženo Katjo Dolenc Batagelj imata v lasti 74,9 odstotka podjetja Postojnska jama.

Drugi deležniki, od države prek lokalnih skupnosti pa vse do zaposlenih, od tega slovenskega turističnega razcveta nimajo prav veliko, razlog je način, kako Postojnsko jamo upravljamo. Pred letom 2010 so se vrstili pozivi k ustanovitvi krajinskega parka Postojnska jama, ki bi upravljal jamo. A leta 2010 se je politika odločila drugače. Dovolila je, da je Batagelj kupil podjetje Turizem Kras, nekoč v lasti propadlega Istrabenza, z njim pa je prišel tudi do 18-letne koncesije za izkoriščanje Postojnske jame. To koncesijsko razmerje je nenavadno. Pri igrah na srečo država recimo Športni loteriji podeljuje koncesijo za deset let, koncesnina pa je odvisna od višine športnih stav. Loterija je imela leta 2022 skupaj 5,5 milijona evrov čistega dobička, plačala pa je 6,3 milijona koncesijskih dajatev, ki so bile v veliki večini namenjene za podporo slovenskemu športu. Za Postojnsko jamo je država podelila koncesijo za 20 let, pri čemer je najvišji znesek koncesnine, ki jo prejmejo občine in država, omejila na tri milijone, od tega se odštejejo še vse naložbe.

Leta 2022 so v podjetju Postojnska jama imeli 7,6 milijona evrov čistega dobička, verjetno tudi zato, ker je danes vstopnina v Postojnsko jamo že trikrat višja od vstopnine v Pompeje.

Ker se koncesnina deli med občini Postojna in Pivka ter državo, je leta 2022 občina Postojna, ki se je v osemdesetih letih razvijala predvsem na račun obiskovalcev Postojnske jame, prejela le 1,4 milijona evrov koncesnine, občina Pivka 557 tisoč evrov, država pa zgolj 20 tisoč evrov. Da, 20 tisoč evrov. Podoben je tudi načrt za letošnje leto: čeprav naj bi podjetje Postojnska jama lani imelo kar 13,4 milijona evrov dobička, bo za koncesnine dejansko namenjenih le 1,9 milijona evrov. Daleč največji dobičkar v tem nenavadnem razmerju je Batagelj, ki je uvrščen na 25. mesto med najbogatejšimi Slovenci in ima po oceni revije Manager že za 84 milijonov evrov premoženja. Njegovo premoženje zadnja leta hitro raste. Hotele, kakršne na Hrvaškem s sredstvi iz izkoriščanja Plitviških jezer gradi tamkajšnji nacionalni park, v Sloveniji gradi Batagelj: leta 2016 so odprli prenovljeni Hotel Jama, leta 2018 in 2017 je kupil Hotel Planinka na Jezerskem in smučarsko središče Cerkno s hotelom, leta 2021 je kupil hotel na Lošinju pa Ravbarjev grad v Mengšu in tako naprej.

Čeprav je Batagelj poklicno pot začel, še preden je leta 2010 kupil podjetje Turizem Kras in s tem pravico do trženja Postojnske jame, je prav ta vir njegovega bogastva. Ker je plačilo koncesije omejeno na tri milijone evrov, ga ta nenavadna ureditev spodbuja k nenehnemu zviševanju dobičkonosnosti, zaradi česar najbolj trpijo zaposleni. Z nekaterimi od njih smo govorili, predvsem nas je zanimalo, kako so videti delovne razmere v gostinsko-turističnem podjetju, kjer je dodana vrednost na zaposlenega višja kot v Krki.

Na Hrvaškem Plitviška jezera upravlja država oziroma tamkajšnji nacionalni park, ki sodi pod ministrstvo za gospodarstvo. V Sloveniji pa je Postojnska jama dejansko privatizirana.

Ena od bivših zaposlenih, ki je bila pripravljena nastopiti z imenom in priimkom, je Gordana Pirc. Od leta 2013 je bila med zaposlenimi priljubljena direktorica trgovine s spominki v Postojnski jami. Lastnika Postojnske jame Marjana Batagelja opisuje kot sicer »vrhunskega podjetnika«, ki pa nima občutka za ljudi. Čeprav se je pod njenim vodstvom po njenih besedah promet v trgovini v zgolj nekaj letih povečal za sto odstotkov, to za Batagelja ni bilo dovolj. »Pod menoj je bilo 30 zaposlenih, zanje sem bila kot živi ščit, borila sem se za njihove stimulacije. Kljub temu pa sem dneve in dneve, tudi pozno zvečer, dobivala grozeča elektronska sporočila, da bi morala rezultate še in še izboljšati,« pripoveduje.

Leta 2017 je doživela možgansko kap, verjetno tudi zaradi stresa v službi, kjer je nemalokrat delala po 11 ur na dan. In ko se je vrnila na delo za štiri ure na dan, naj bi ji bil Batagelj dejal, da takšne direktorice ne potrebuje. V naslednjem koraku jo je premestil na nižje delovno mesto, nato pa je njeno delovno mesto ukinil in jo odpustil. »Pred Postojnsko jamo sem imela povsem drugačno izkušnjo z delom v Merkurju,« dodaja. Preden je začela delati v Postojnski jami, je bila vodja Merkurjevega ljubljanskega prodajnega centra v BTC: »Bine Kordež [tedanji direktor Merkurja, op. a.] je bil povsem drugačen tip menedžerja. Spomnim se trenutka, ko je dobil menedžersko nagrado. Takrat nam je vsem izplačal nagrade, češ da smo mi zaslužni za uspehe.« O podobnih pritiskih je govoril tudi Matjaž Ažnik, formalno še vedno sindikalni zastopnik zaposlenih v Postojnski jami – sindikat v Postojnski jami namreč dejansko ne obstaja več. Ažnik je kot jamski vodnik v jami delal od leta 2003, dokler leta 2021 ni izgubil službe. »Batagelj mi je v pogovoru dejal, da je kolektivu obljubil, da se me bo znebil. Kot sindikalni zaupnik sem bil namreč trn v peti. Na sestankih sem moral navajati nepravilnosti ali zahteve, recimo glede plač. O tem smo se zaposleni veliko pogovarjali. Glede na promet in dobičke smo si želeli višje plače.« A je bil pritisk nanje skrajen, nadzor pa na vsakem koraku. »Spomnim se recimo razprav o tem, kje moramo zaposleni jesti malico. Velika zamera je bila, če smo šli na kosilo h konkurenci,« pripoveduje.

Marjan Batagelj je v telefonskem pogovoru dejal, da sam teh težav ne vidi. Pri zadnji decembrski plači, je povedal, so vsi napredovali za en plačni razred. Vsi zaposleni dobivajo regres in tudi 13. plačo, torej božičnico. Poleg tega naj bi v Postojnski jami delili še posebne nagrade za najprizadevnejše. Le štirje zaposleni menda imajo minimalno plačo, imajo pa tudi le dva kuharja iz Gvatemale – morda bosta kmalu prišla še dva, je dejal Batagelj. »Socialni vidik je zame zelo pomemben, sem domačin, s temi ljudmi rastem vse življenje in na to, kar smo iz Postojnske jame naredili, sem lahko ponosen,« je zatrdil. Če so zaposleni nezadovoljni, meni, da gre za nezadovoljstvo, kakršno je skupno vsem zaposlenim v gostinstvu. Ravno tako se ne strinja s trditvijo, da občine od Postojnske jame nimajo prav veliko. Opozarja, da je občina Postojna skoraj 25-odstotna lastnica podjetja Postojnska jama, zaradi česar naj bi poleg koncesnine na leto dobila še približno 2,5 milijona evrov dobička, nadomestil za stavbno zemljišče in izplačil turistične takse. Prepričan je tudi, da če bi bila koncesnina neomejena, to za poslovanje ne bi bilo dobro, saj podjetje ne bi bilo motivirano za ustvarjanje dobička.

Ne glede na to v občini Postojna niso zadovoljni s sedanjo ureditvijo. Menijo, da je dogovor oziroma koncesijska pogodba s sedanjo družbo Postojnska jama že v osnovi napačno zastavljena, saj bi se morala »višina koncesije opredeliti s sorazmernim deležem letnega dobička, ki ga ima družba. Obstoječa pogodba namreč opredeljuje fiksni znesek,« poudarjajo. Ravno tako ni dvoma, da ima Batagelj veliko zaslombo države, ki bi ji moral biti skrajno hvaležen: v času epidemije je bila njegova družba ena od redkih, če ne edina med zasebnimi družbami v turistični panogi, za katero se je tedanja vlada Janeza Janše potrudila in pri evropski komisiji dosegla, da ji je lahko izplačala državno pomoč približno dva milijona evrov. Hkrati s tem ji je Janševa vlada še podaljšala koncesijo za 298 dni za čas, ko je bila jama zaprta. A čeprav je Batagelj dobil denar oziroma mu ni bilo treba plačati koncesnine, čeprav so mu koncesijsko pogodbo podaljšali, je v času epidemije odpustil okoli 60 zaposlenih.

Zaradi nenehnega zviševanja dobičkonosnosti v Postojnski jami trpijo zaposleni. Direktorico trgovine s spominki, ki je doživela možgansko kap, je Batagelj nato odpustil.

Kaotična ureditev upravljanja Postojnske jame v Sloveniji ni nobena izjema. Na Hrvaškem recimo so vse glavne turistične znamenitosti, poleg Plitviških jezer so to še recimo Brioni, v upravljanju države oziroma lokalnih nacionalnih parkov, v Sloveniji pa imamo to urejeno za vsak primer posebej, kakor se pač kdo znajde. Vstopnino v Križno jamo, kjer so ta mesec reševali pet ujetih oseb, recimo pobira lokalno Društvo ljubiteljev Križne jame. Društvo je lani imelo skoraj 200 tisoč evrov prihodkov. Še bolj znani so zapleti z Blejskim vintgarjem, kjer vstopnino pobira Turistično društvo Gorje – to vodi bivši minister za zdravje Janez Poklukar. Lokalno turistično društvo je leta 2022 imelo kar tri milijone evrov prihodkov in milijon evrov presežka – zdaj je kapitalsko že močnejše od občine Gorje, kjer so leta 2022 imeli milijon evrov minusa. Na ministrstvu za naravne vire so lani že dejali, da je takšna ureditev nezakonita.

Koncesijska pogodba o izkoriščanju Postojnske jame se bo iztekla 26. oktobra 2029. Do tedaj, so odgovorili z ministrstva za naravne vire, ni mogoče kaj bistvenega spremeniti. Po tem datumu pa država načrtuje, da bi upravljanje jame in drugih naravnih vrednosti zastavila drugače. »Razlogi so v preobremenjenosti delov narave, omejevanju javne dostopnosti in ponekod netransparentnem zaračunavanju plačil (npr. vstopnin, cestnin, parkirnin, ekološke takse),« pravijo, zaradi česar si bodo v prihodnje prizadevali upravljanje in rabo naravnih vrednot oziroma zavarovanih območij na ozemlju celotne države urediti po enotnem konceptu, »ki bo upošteval javni interes, zagotavljal ohranjanje naravnih vrednot in doseganje ciljev zavarovanih območij, obenem pa tudi preprečeval njihovo razvrednotenje zaradi neustrezne rabe. V zvezi s tem predvidevamo tudi dopolnitev Zakona o ohranjanju narave,« so odgovorili. Natančneje, na ministrstvu želijo, da bi vsa zavarovana območja v Sloveniji centralno upravljali ob pomoči skupnih podpornih služb, na primer za pridobivanje evropskih sredstev, s katerimi bi tudi izvajali nadzor in upravljali nepremičnine v javni lasti.

Zelo verjetno bo v prihodnje za Postojnsko jamo ustanovljen krajinski park. Ne glede na to pa bo Batagelj ostal glavni postojnski baron: Jamski dvorec, parkirišča, velik del infrastrukture okoli jame, vivarij in Hotel Jama bodo seveda ostali v lasti družine Batagelj.