Inflacija podkastov

Kamorkoli boste pogledali, boste našli podkaste. Imajo jih spletni vplivneži, omislil si ga je že tako rekoč vsak večji medij, prvi Radio Slovenija, a danes ga imajo tudi že N1, Delo in POP TV, če jih omenimo samo nekaj. Še več, po izteku predsedniškega mandata se je zanj odločil tudi Borut Pahor, ta teden je izšel prvi »predsedničin podkast« Moč besede, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, prav te dni pa se napoveduje prva epizoda podkasta, ki nastaja v vladnem uradu za komuniciranje. Skratka, podkasti so povsod, prešli so v mainstream.

Ena od definicij pravi, da gre pri podkastu za »epizodno govorno vsebino, ki se prenaša prek interneta in jo je mogoče prenesti na napravo ali jo poslušati pretočno«. A mnenja, tudi strokovnjakov, še vedno niso enotna. »Jeseni sem bila na konferenci, na kateri so se nekateri vodilni raziskovalci podkastov prerekali, ali je podkast radijska ali samostojna pojavnost – zadrego seveda delno rešuje to, da jih imata danes menda že dve tretjini videoobliko, le še tretjina je zgolj avdiopodkastov,« razlaga jezikoslovka Tina Lengar Verovnik. »Poleg tega je o podkastih težko kar povprek govoriti kot o klasični medijski obliki, saj jih velika večina ne nastaja pod uredniško odgovornostjo.« Kdaj so medij in kdaj ne, bo bržkone urejal novi zakon o medijih.

Na drugi strani Atlantika so podkasti razmah doživeli že zdavnaj, zdaj so postali priljubljeni tudi pri nas. »Na začetku, ko je prišel internet, so vsi tradicionalni mediji na njem videli sebe, zdaj, zadnjih sedem let, pa je internet res postal čisto svoja stvar in imamo generacije ljudi, ki vse konzumirajo prek spleta,« razmišlja Anže Tomić, ki velja za pionirja podkastov pri nas. »Zato podkasti niso radijske oddaje ali pa TV-oddaje na internetu, ampak so neka čisto svoja, avtohtona vrsta interneta.«

Danes so dostopni na vse več platformah in napravah, pametni telefoni, ki jih zmorejo predvajati, pa se skrivajo tako rekoč v vsakem žepu. »Podkasti sicer predvidevajo večjo proaktivnost poslušalcev kot denimo linearni radio, ker se mora uporabnik že vnaprej odločiti o nekaj stvareh: o tem, kaj bo poslušal, prav tako, kje in kako,« pove Tina Lengar Verovnik. »Vendar mu tudi pri tem algoritmi in ponudniki pretočnih storitev danes lahko že močno olajšajo izbiro. Vsekakor pa razmeroma dejavna drža pri izbiranju praviloma pomeni tudi dejavnejše poslušanje kot denimo pri radijskih vsebinah, ki so pogosto zgolj zvočno ozadje za druge dejavnosti.« Ker se podkasti praviloma poslušajo s slušalkami, so lahko še bolj intimen medij od že tako intimnega radia, obenem pa naracija v njih pogosto temelji na pogovorih, osebnih izkušnjah in prvoosebni pripovedi – podkastar je lahko tako v odnosu do poslušalca precej bolj neposreden kot radijski govorec.

Malce manj uspešno to počnejo politiki. »Težava je, da ti poskusi delujejo preveč korporativno,« pravi Tomić. »Za uspešen podkast je nujno zgraditi neko skupnost, podkasti potrebujejo poslušalstvo. Pri politikih, trženjskih agencijah in drugih, ki se jih lotijo samo zato, ker je to novi ’buzzword’, pa stvar nikoli ne deluje dovolj naravno in dovolj iskreno.«