Dost je! / Pobijanje Palestincev se mora nehati – takoj

Dost je tega pretvarjanja – prekleto dobro razumemo, za kaj gre

Dost je tega pustošenja, uničevanja in poniževanja Palestincev – tega vsakodnevnega, vztrajnega, sistematičnega poniževanja, ki ustvarja vtis, da je poniževanje Palestincev nekaj ne le logičnega, nujnega in normalnega, ampak tudi splošno sprejetega in sprejemljivega. Kot da o tem – o poniževanju, mučenju, trpinčenju Palestincev – obstaja globalni konsenz. Dost je tega globalnega konsenza. Dost.

Zahod se namreč že ves čas obnaša natanko tako, kot da o poniževanju Palestincev obstaja konsenz – kot da se o tem vsi strinjajo. Ves svet. Vsi svetovi. Prvi, drugi, tretji. Kot da je poniževanje Palestincev nekak naravni proces. Naravno nujni proces. Ni se mu mogoče upreti. Kot se ni mogoče upreti hurikanom, požarom in poplavam – pridejo. In nič ne moreš.

Zahod že leta vse to tolerira – tolerira okupacijo palestinskih ozemelj, tolerira teroriziranje Palestincev, tolerira marginalizacijo Palestincev, tolerira segregacijo Palestincev, tolerira obsedno stanje v Gazi, tolerira buldožiranje in nasilno naseljevanje oziroma koloniziranje Zahodnega brega, tolerira permanentno nasilje nad Palestinci. Dost je te okupacije. Dost je tega teroriziranja Palestincev.

Palestinci se morajo nenehno opravičevati, ker obstajajo – in nihče jih noče. Mar vas ne spominjajo na nekoga, ki ga pred II. svetovno vojno ni nihče hotel? Na nekoga, ki ga ni hotel nihče sprejeti in je bil potem prepuščen na milost in nemilost – no, pretežno nemilost – nekoga Drugega? Na nekoga, ki je računal na mednarodno pravo? Tako kot zdaj Palestinci računajo in upajo, da jih bo rešilo mednarodno pravo. A v očeh Zahoda si ga očitno ne zaslužijo – varstva mednarodnega prava je vreden le beli Zahod.

Dost je te segregacije. Dost je te marginalizacije Palestincev. Dost je tega obsednega stanja v Gazi. Dost je tega nasilnega naseljevanja Zahodnega brega. Dost je tega permanentnega nasilja nad Palestinci. Dost je tega toleriranja – »finega«, »elegantnega«, »civiliziranega« toleriranja.

In ja, Zahod vse to izraelsko početje – recimo gaženje Gaze, ki traja že skoraj 20 let – tolerira tako, kot da gre za progresivno uveljavljanje človekovih pravic, demokracije, enakopravnosti in svobode, ne pa za toleriranje rasizma, segregacije, diskriminacije, nasilja in kolonializma. Dost je tega toleriranja toleriranja poniževanja Palestincev.

Bejt Hanun je mestece na severu Gaze. Lani novembra je pariški Le Monde poročal: »Bejt Hanun ni le mrtev – Bejt Hanun ne obstaja več.«

Dost je tega pretvarjanja – prekleto dobro razumemo, za kaj gre.

Izraelska vojska – orožje izraelske skrajno desničarske vlade – je pobila okrog 25 tisoč Palestincev. Večina je bila žensk in otrok – slednjih je bilo od 8000 do 12 tisoč. Pri tem je pobila in dobesedno izbrisala več kot 600 družin, ranila več kot 57 tisoč civilistov, ustvarila več kot 25 tisoč sirot. Na tisoče Palestincev pogrešajo. Nihče ne ve, koliko je zasutih med ruševinami. Nekateri so izgubili 35 družinskih članov, drugi sto, tretji 200. Palestinci so v očeh izraelskih letal in tankov le brezosebni statistični podatek. Povsem so razčlovečeni – brez imena, brez obraza, brez identitete, brez življenja.

Vas zanima, kako bo izgledal konec sveta? Poglejte Gazo! Gaza je doživela konec sveta. Izgleda kot nemška mesta ob koncu II. svetovne vojne. Dresden, Köln, Hamburg. Rusi so potrebovali 21 mesecev, da so v Ukrajini pobili deset tisoč civilistov – Izrael jih je ujel v 45 dneh.

»Zravnajte jih z zemljo!«

Dost je tega konca sveta. Dost je tega množičnega pobijanja Palestincev. Izraelska vojska Gazo že mesece neprekinjeno obmetava in zasuva z enotonskimi bombami, ki jim je vseeno, koliko civilistov pobijejo (ne pozabite, da so ameriški generali v času ameriških vojn v Iraku in Afganistanu trdili, da so za mesta »pretežke« že 250-kilogramske bombe!). Bombardiranju – enemu izmed najhujših v zgodovini sodobnih vojn – ni ne konca ne kraja. Kot da tam ne živijo ljudje, civilisti, otroci. Dost je te kolonialne sociopatije. Dost je tega razstreljevanja Palestincev. Ko vržeš enotonsko bombo na zelo zelo gosto naseljeno mesto (kot je Gaza), ne moreš reči, da so bili tvoj cilj le teroristi. Dost je tega apokaliptičnega šokiranja, pustošenja, uničevanja in osupljanja Gaze.

Južna Afrika Izraelu v skladu s Konvencijo o genocidu očita, da je odgovoren za genocid. Zahod, ki je vsa ta leta puščal in dopuščal (in ja, toleriral), da so se Izraelci periodično sprostili in znoreli ter pobili nekaj Palestincev, enkrat več, drugič manj (skupaj kakopak na tisoče), je zdaj, po Hamasovem napadu, pustil in dopustil, da so začeli Izraelci Palestince množično pobijati in radirati, da so jih torej začeli kolektivno kaznovati. Ja, Zahod je svoj tolerančni prag spustil na raven vojnega zločinca, s čimer je tudi sam – kot vedno, pač že tradicionalno – prispeval k razčlovečenju Palestincev.

Dost je tega kriminalno nizkega tolerančnega praga. Dost je vojnih zločinov. Je to, kar poteka v živo, genocid? Poglejte število mrtvih civilistov, poglejte frekvenco in hitrost njihovega umiranja ( ja, pobijajo jih hitreje kot v iraški, afganistanski in sirski vojni, in ja, v Gazi je bilo pobitih več otrok kot v vseh vojnah v zadnjih treh letih in toliko kot v 11 letih afganistanske vojne), poglejte izraelsko apatijo do pobitih Palestincev, poglejte krvoločno, maščevalno brutalnost, s katero jih pobijajo – ne, v tej vojni ne gre le za vojno. Ta vojna je več kot vojna.

Vas zanima, kako bo izgledal konec sveta? Poglejte Gazo! Gaza je doživela konec sveta. Izgleda kot nemška mesta ob koncu II. svetovne vojne. Dresden, Köln, Hamburg.

Ta vojna ima presežek, ki ga je Južna Afrika označila za genocid. Pomislite na strupeno, genocidno hujskanje izraelskih politikov, ki so intonirali ta genocidni presežek. »Zravnajte jih z zemljo«, »Biti moramo kruti, na jetnike pa ne smemo preveč misliti«, »Vso infrastrukturo v Gazi je treba uničiti do temeljev«, »Nismo v vojni s Hamasom, temveč z državo Gazo«, »Vse bomo eliminirali,« smo slišali, izraelski predsednik Jicak Hercog pa je oznanil, da v Gazi ni »nedolžnih« in da je »odgovorna celotna nacija iz Gaze«. Lažje razumete, zakaj Južna Afrika, v kateri je nekoč cvetel apartheid, vztraja, da gre za genocid, in zakaj je pred Meddržavnim sodiščem v Haagu vložila tožbo proti Izraelu (ki se je – mimogrede povedano – v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja iz velikega nasprotnika južnoafriškega apartheida prelevil v njegovega velikega podpornika). Te genocidne – te hujskaške – izjave niso le spodrsljaji. Niso le iztrgane iz konteksta, ampak kažejo namero, intenco, hotenje, politiko, resnico.

Izrael je razstreljeval tudi šole, mošeje, vodovode, kanalizacijo in drugo kritično infrastrukturo, predvsem pa je sistematično razstreljeval bolnišnice, češ da so pod njimi Hamasovi predori, ki jih niso nikoli našli, tako kot pred leti Američani v Iraku niso našli orožja za množično uničevanje. Dost je sprenevedanja, da je bombardiranje in uničevanje bolnišnic nekaj logičnega in naravnega in normalnega, ne pa vojni zločin z genocidno namero.

Izrael je genocidno namero pokazal tudi, ko je blokiral prihod humanitarne pomoči, izstradal Palestince ter jih več kot 90 odstotkov – skoraj dva milijona – preselil, odselil in razselil. Palestincem zdaj grozi izgon, druga nakba. Kot da tista originalna nakba leta 1948 ne bi bila dovolj – Palestincev je spet preveč. Spet je treba z njimi nekaj »kolektivno« narediti. Po eni verziji naj bi jih »pokosili« in »zreducirali«, finančni minister Bezalel Smotrič pa je – v duhu etničnega čiščenja oziroma »etničnega transferja« – oznanil, da bo po vojni v Gazi živelo le še »100 tisoč do 200 tisoč Arabcev, ne pa več dva milijona«.

O, tu pa je Zahod ponorel: ne, tega pa ne!  Palestincev ne smete na silo preseliti drugam! Po vojni se morajo vrniti domov, v Gazo! Moje prvo vprašanje se glasi: a naj se vrnejo v takšno Gazo? In drugo: zakaj je selitev Palestincev hujša od pobijanja Palestincev? Proti množični selitvi Palestincev protestirajo – proti množičnemu pobijanju Palestincev pa ne. Dost je tega moralnega in političnega huliganstva.

Da bi pobili sto hamasovcev, so morali pobiti deset tisoč otrok! Dost je teh obscenih, ciničnih, grotesknih argumentacij.

In ne pozabite, da je pred izraelskim genocidom v Gazi svarilo tudi 22 posebnih poročevalcev Združenih narodov in 15 delovnih skupin Združenih narodov, pa tudi direktor urada za koordinacijo humanitarnih dejavnosti pri Združenih narodih in komisija za odpravo diskriminacije proti ženskam pri Združenih narodih. Kaj, če bo Meddržavno sodišče v Haagu presodilo, da gre res za genocid – in mi to gledamo v neposrednem prenosu? Kot je pred Meddržavnim sodiščem rekla irska odvetnica Blinne Ní Ghrálaigh, ki zastopa Južno Afriko: »To je prvi genocid v zgodovini, pri katerem žrtve svoje uničenje neposredno prenašajo.« Upajoč, da bo svet kaj ukrenil. A svet se je osmešil.

In kaj, če bo Meddržavno sodišče presodilo, da to ni genocid – ali to pomeni, da se bo lahko to masakriranje Palestincev nadaljevalo, ker Meddržavno sodišče pravi, da to ni genocid? Tu se vidi ves nihilizem sodobne politike. Dost je tega nihilizma. Masakriranje Palestincev je treba ustaviti – ne glede na to, kaj bo reklo Meddržavno sodišče.

Tovarna za množično ubijanje otrok

Kako to, da je prišlo do tako masivnega razvrednotenja palestinskih življenj in palestinske kulture in palestinske identitete in palestinske prihodnosti? Kako se je lahko zgodilo kaj takega!? Kar nenadoma je bilo vse mrtvo in porušeno in zravnano z zemljo! Nehajte: nič se ni kar »zgodilo«. In nič ni bilo kar »nenadoma« zravnano z zemljo. Vse to smo videli. Videli smo, kaj se dogaja. Vse se dogaja na odprti sceni, pred očmi svetovne javnosti, pri belem dnevu, v neposrednem televizijskem prenosu. Vedeli smo, kam to pelje.

Dost je tega gledanja stran, tega ignoriranja klavnice, tega razstreljevanja otrok, tega vzvišenega lebdenja v moralnem vakuumu, tega izraelskega safarija. Dost je tega sprenevedanja. Ja, dost je tega sprenevedanja, da so cilj Izraelcev hamasovci in da pri tem kdaj pa kdaj po nesreči zadenejo tudi palestinske civiliste, ki jih imajo hamasovci za »živi ščit«. Nič ni dlje od resnice: Izraelci namreč mirno in sistematično in hladnokrvno in brutalno in prešerno razstreljujejo prav visoke stavbe, stanovanjske komplekse in celotne soseske, tako da obstaja zelo velika verjetnost, da bodo razstrelili tudi veliko palestinskih civilistov. Vedo, kaj počnejo. Vedo, koga bodo zadeli. Vedo, da bodo neizbežno zadeli civiliste. Palestince hočejo zravnati z zemljo. To počnejo. Kosijo jih – kot travo. Še toliko bolj, ker je Gaza zelo zelo gosto naseljena. Vedo, da bodo zadeli otroke in ženske. Hočejo preprečiti palestinsko »prokreacijo«? Prekiniti reproduktivno verigo? Razstreliti nadaljevanje palestinskega rodu? Pobiti palestinski otroci ne bodo imeli otrok. In nikoli ne bodo zrasli v može. Pobite Palestinke ne bodo rojevale otrok. Južna Afrika v tem vidi »genocidne namere«. Kaj pa izraelski vojaki, ki na družabnih omrežjih puščajo »žalostna« sporočila, da niso med akcijo našli nobenih dojenčkov, ki bi jih lahko pobili?

Dost je genocidnih namer. In za lase privlečenih izgovorov. In laži. In fabrikacij. Dost je pravljic o tem, da so cilj izraelske vojske hamasovci – ja, visokobudžetirano cilja v hamasovce, toda očitno le zato, da bi se lahko povsem »legalno« in »legitimno« znebila čim več palestinskih civilistov. Pobija hamasovce, a z isto vnemo pobija tudi palestinske civiliste.

Izraelska argumentacija gre takole: da bi pobili nekaj sto ali pa tisoč hamasovcev, smo morali pobiti 25 tisoč palestinskih civilistov! Da bi pobili sto hamasovcev, smo morali pobiti deset tisoč otrok! Dost je teh obscenih, ciničnih, grotesknih argumentacij. Kot da je treba civiliste nujno pobiti. Kot da ni alternative. Kot da je pobijanje Palestincev nekaj odrešujočega.

Pobijali so jih, ko so bežali. In pobijali so jih v begunskih taboriščih. Njihovo življenje so hoteli narediti agonično in nevzdržno. Dost je te agonije in nevzdržnosti. Dost je te srhljive »disproporcionalnosti«, ki kaže, da Izraelci zelo slabo merijo – »nehote« in »po nesreči« zadenejo preprosto preveč civilistov.

A to v resnici počnejo namerno, razkriva izraelsko-palestinski portal +972: uporabljajo nevodene »neumne« izstrelke ter namerno slabo in le približno merijo (včasih skušajo s pobijanjem civilistov same civiliste prisiliti, da bi se obrnili proti Hamasu), tarče pa jim generira in izbira umetna inteligenca (sistem Hasbora), ki ne kaže nobenega spoštovanja do civilistov in ki jo insajderji imenujejo »tovarna za množično ubijanje«.

Glede na neverjetno število palestinskih otrok, ki jih je pobila, bi jo lahko imenovali tudi – tovarna za množično ubijanje otrok. In to tovarno – tovarno za kolektivno kaznovanje – obilno financira in oborožuje Bidnova Amerika. Dost je te gnusne veletrgovine s smrtjo. Vsak dan desetim palestinskim otrokom, ki jih Izrael pobija z ameriškim orožjem, amputirajo roke in noge – brez anestezije. Tem otrokom v bolnišnici običajno pritaknejo napis: »Ranjeni otrok – ni preživelih svojcev.« Noro? Oja – in Zahod, ki ne prenese nasilja nad kužki in mucki in morskimi prašički, mirno prenaša množično pobijanje palestinskih otrok. Dost je dobavljanja orožja Izraelu. Dost je ameriškega veta v Varnostnem svetu Združenih narodov. Dost je te norosti.

Koliko Palestincev lahko pobijejo?

Norost je res brezmejna – zahodne velesile zahodno občestvo pozivajo, naj uživa v premoči zatiralcev, obenem pa ga tudi prepričujejo, da je čisto normalno, da Palestinci nimajo vseh pravic. Nihče ne vidi potrebe po koncu izraelske okupacije. Nihče ne vidi, da je konec te okupacije nujen. Nihče noče videti, da je problem prav ta okupacija – in da je bil 7. oktober, Hamasov horror show, posledica te okupacije.

In ko Izraelci ciljajo v hamasovce, zadevajo pa civiliste, se vsiljuje vprašanje: ali sploh ciljajo v hamasovce? Jih hočejo res eliminirati? In izbrisati? In zravnati z zemljo? Ali pa raje ciljajo v civiliste kot v hamasovce, ker Netanjahujeva skrajno desničarska vlada, ekstremistična poveljnica izraelske vojske, hamasovce nujno potrebuje – za zastraševanje ljudstva, za zbujanje strahu in paranoje, za ohranjanje večnega statusa quo, za legitimiranje nasilja, rasizma in apartheida, ki izgledajo le kot progresivno uveljavljanje pravice do samoobrambe. Izrael brez Hamasa je kot Janša brez udbomafije. Izraelska vlada potrebuje Hamas, da bi lažje delegitimirala palestinski odpor, razveljavila palestinske zahteve in ubila razmišljanje o dveh državah. Vidite – kaj smo vam rekli? S Palestinci se res ne da! Izraelci skušajo, pravi palestinski pesnik in pisatelj Mohamed el Kurd (Jacobin), vedno znova razvrednotiti in depolitizirati palestinski boj, zato morajo ustvariti vtis, da »ni politične rešitve, le vojaška«, pa čeravno je »rešitev, ki jo Izrael uveljavlja v Gazi, le stopnjevanje tiste vrste politike, ki je sploh pripeljala do 7. oktobra«. In ker »ni politične rešitve«, rešitev pomeni stopnjevanje okupacije, osvajanja in grabeža zemlje. Dost je te vojaške rešitve. Dost je laganja, da je politična rešitev nemogoča. Dost je stopnjevanja politike, ki je povzročila 7. oktober. Dost je izgovorov za zamrznitev razmišljanja o dveh državah, ali če hočete – o palestinski državi.

Izraelci so »presenetili« s številnimi propagandnimi triki: v bolnišnici Šifa so odkrili Hamasov »komandni in kontrolni center«, navaden stenski koledar so razglasili za Hamasov tajni urnik, odlomke iz nekega starega dokuja so predstavljali kot posnetke skrivnega palestinskega oboroževanja ipd., obenem pa so tujim vladam prikazovali rough-cut Hamasovega pokola in na polno aktivirali dobri stari iluzionizem, ob pomoči katerega vsakogar, ki kritizira Izrael (in pobijanje palestinskih civilistov, otrok, in razstreljevanje Gaze), avtomatično razglasijo za antisemita in podpornika terorizma. Jasno, s temi triki so skušali relativizirati in legitimirati svoje brezdušno razstreljevanje Gaze – in pobijanje palestinskih otrok. Ne da je to koga zares šokiralo ali osupnilo: Zahod – z Evropsko unijo vred – že ves čas počne natanko to: relativizira in legitimira izraelsko pobijanje otrok, češ da ima Izrael pravico do samoobrambe. Dost je pobijanja otrok. Dost je relativiziranja pobijanja otrok. Dost je iskanja argumentov za relativiziranje pobijanja otrok. Izraelska vojska palestinske otroke pobija v samoobrambi! Aja, ker to počne v samoobrambi, jih lahko pobija! Ni problema! Le! Dost je te srhljive, kretenske, brezbrižne logike. Kot da ima okupator pravico do samoobrambe. In kot da je okupiranec nima. Mar ni ravno nasprotno? In mar ni tu kristalno jasno, kdo je okupator in kdo okupiranec? In mar v tem, kar Izrael počne Palestincem, ne prepoznamo natanko tega, kar so kolonialne velesile počele deželam tretjega sveta? Dost je tega narobe sveta. Dost je strahopetnega in nekritičnega nasedanja tem trikom, ki so tako obsceni in kognitivno disonantni, kot bi padli iz Orwellovega romana 1984, ali natančneje – kot bi jih izdelal joint-venture miselne policije in ministrstva za resnico.

Ta svet res stoji na glavi: ni problem Izrael, ki je pobil deset tisoč palestinskih otrok – problem so tisti, ki to kritizirajo in obsojajo. Že to, da o tem sploh govorimo, je osupljivo, kakor je osupljivo tudi to, da nekateri zahodni stebri – recimo Joe Biden – pravijo, da podatki o palestinskih žrtvah gotovo ne držijo. Hoče videti trupla otrok? Hoče videti ostanke dojenčkov, ki jih bombe razstreljujejo v inkubatorjih? Mar niso Američani leta 1991 napadli Iraka, ker naj bi bili iraški vojaki vdirali v kuvajtske bolnišnice in iz inkubatorjev metali dojenčke?

Ne, nič ni gnusnejšega od relativiziranja in upravičevanja pobijanja otrok. In ne, kritika izraelskega pobijanja otrok – ali solidarnost s palestinskim ljudstvom – ni antisemitizem. Obenem pa je treba jasno in odločno povedati, kje je antisemitizem – prav na evangelijski desnici, ki tako navdušeno in brezpogojno podpira Izrael. Ja, podpira Izrael (in veliki Izrael, ki vključuje tudi Gazo, Zahodni breg in del Sirije), a sovraži Jude (spomnite se tudi, kako je Janša, veliki podpornik Izraela, Sophie in ’t Veld, vodjo delegacije odbora evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, označil za »eno od trinajstih od 226 znanih lutk Sorosa v evropskem parlamentu«, v tem njegovem izpadu pa je Bruselj prepoznal antisemitski podton). Zakaj podpira Izrael, pa vemo: ker se bo tam – na Harmagedonu (alias Megidu) – ponovno izkrcal Jezus Kristus, zlomil Zver ter odrešil kristjane in le tiste Jude, ki se bodo pravočasno spreobrnili v kristjane. In evangelijski kristjani, fundamenti skrajne desnice (in Trumpovi totalni feni), ki jih vodijo pastorji à la Pat Robertson, John Hagee in Boyd Bingham, verjamejo, da se bo spreobrnila le tretjina Judov, ostali pa bodo brutalno in neusmiljeno kolektivno pogubljeni. To ni ravno projudovsko stališče, ne. In vsi ti pastorji, poveljniki evangelijske desnice, hočejo vse Jude spraviti v Izrael – zato ga hočejo povečati, da bi lahko vanj spravili čim več Judov, ki se bodo potem bodisi spreobrnili ali izginili. To je antisemitizem non plus ultra. To je antisemitizem, ki čaka svojega Hitlerja. Toda hej – Izrael je del božjega načrta. Judje pa ne.

In še nekaj je treba odločno in jasno povedati: antisemitizma ne moreš odpraviti tako, da pobiješ 25 tisoč Palestincev. Dost je te mistike. In dost je te morilske tovarne. In dost je te demonizacije in kriminalizacije Palestincev. Tega popolnega razvrednotenja Palestincev. Te vere, da je mogoče Palestince kar pobijati. Kot da je to le posel, ki ga mora nekdo opraviti. Res neverjetno, kako se je morala povsem sfižila in izrodila – Izrael in njegove die hard zaveznice, od Amerike do Nemčije, niso izgubili le občutka za mero in razmerja, ampak so izgubili tudi občutek za občutek. Koliko Palestincev lahko pobijejo? Jih lahko pobijejo, kolikor hočejo? Jih lahko pobijejo 50 tisoč – ali 100 tisoč? Tretjino? Kdaj je pokol dovolj velik? Kje je meja? Kdaj je dost? Kdaj se Izrael in njegove zaveznice moralno zlomijo? Kdaj začutijo moralnega mačka? Kdaj rečejo: okej, dost je? Koliko Palestincev je treba pobiti, da bo »palestinsko vprašanje« dokončno rešeno?

Nič ni gnusnejšega od relativiziranja in upravičevanja pobijanja otrok. In ne, kritika izraelskega pobijanja otrok – ali solidarnost s palestinskim ljudstvom – ni antisemitizem.

Jemenski hutijski uporniki, ki ne veljajo ravno za nežne, skušajo z napadi na trgovske ladje v Rdečem morju Izraelu prekiniti dobavne poti (danski Maersk, nemški Hapag-Lloyd  in kitajski Cosco so spremenili poti svojih ladij), toda ameriška in britanska vojska sta divje udarili po njih. Umre lahko na desettisoče ljudi, le kapitalizma in profitov ne sme nihče motiti. Dost je tega mrhovinarskega favoriziranja profitov – in omalovaževanja človeških življenj.

Naši sredozemski bratje

Ja, dost je tega arogantnega zahodnjaškega zena. Dost je tega ustvarjanja vtisa (in občutka), da se v Gazi ne dogaja »nič posebnega«. Dost je sprenevedanja, da je povsem normalno in logično in nujno, da Palestinci – tisti v Gazi – živijo povsem odrezani od sveta, neprestano preglašeni, rasno profilirani, zatrti, cenzurirani, getoizirani in stisnjeni v kot, da torej živijo v apartheidu, »velikanskem koncentracijskem taborišču« (nekdanji direktor izraelskega sveta za nacionalno varnost Gjora Ejland), »največji ječi na prostem« (človekoljubne organizacije), »getu« (Haaretz), »toksičnem slumu« (visoki komisar za človekove pravice Združenih narodov), na »pokopališču za otroke« (generalni sekretar Združenih narodov António Guterres), »kupu človeških smeti« (Economist), »potapljajoči se ladji« (Rdeči križ).

Dost je tega apartheida, velikanskega koncentracijskega taborišča, največje ječe na prostem, geta, toksičnega sluma. Dost je tega humanitarnega wastelanda , tega distopičnega rezervata, te kletke, v kateri domuje večna kriza. Dost. Dost je tega mižanja, aplavdiranja in kimanja Izraelu, ki tuhta, ali ne bi bilo nemara še najbolje, da bi v Gazi – ko bo vsega tega enkrat konec – postavili Disneyland. Dost je te palestinske obsojenosti na drugorazrednost, tragedijo, nesvobodo, negibnost in omejeno, ustavljeno, razvrednoteno, razčlovečeno življenje, zravnano z zemljo. Prav res, dost je te katastrofalne palestinske podrejenosti Izraelu, ki odloča o vseh vidikih palestinskega žitja in klitja. O tem, kaj bodo jedli, kaj bodo pili, kam lahko gredo, česa ne smejo, katera zdravila lahko uživajo, kje se bodo šolali, kje lahko živijo (recimo: če se Palestinec z izraelskim državljanstvom poroči s Palestinko z Zahodnega brega, ne moreta skupaj živeti v Izraelu). In seveda: dost je tega rasističnega ustvarjanja vtisa, da je apartheid – in življenje pod okupacijo, pod bombami, pod sankcijami, pod blokado, pod neprestanim nadzorom, pod grožnjo fizičnega uničenja, v ekstremnih razmerah – naravno stanje palestinskega ljudstva.

Rusi so potrebovali 21 mesecev, da so v Ukrajini pobili deset tisoč civilistov – Izrael jih je ujel v 45 dneh.

Izrael ve, kaj počne: bolj ko razčlovečuje Palestince (in bolj ko jih razglaša za »živali« in »ščurke«), težje Zahod simpatizira z njimi. Bolj ko razčlovečuje Palestince, težje se Zahod solidarizira z njimi. Bolj ko razčlovečuje Palestince, težje se Zahod identificira z njimi. In Izrael ima potem proste roke. Počne lahko, kar hoče. Nihče mu ne gleda pod prste. Ko pride do vojne, vsi razobešajo izraelsko zastavo, ne pa palestinske. Dost je tega razčlovečevanja.

Poleg tega se Zahod prefinjeno parfumsko pretvarja, da ne razume čisto natančno, za kaj gre na Bližnjem vzhodu, češ to so »čudni« in »iracionalni« ljudje, ki jim nikoli ne prideš do konca, vse je zameštrano, sploh pa – to je njihova stvar. Naj jo sami rešijo! Dost je tega pretvarjanja – prekleto dobro razumemo, za kaj gre. Ta večna, neskončna vojna je ustvarila vtis, da so Palestinci nedorasli, da so kot otroci (le »iranski vazali«, nesposobni skrbeti zase), tako da si ne zaslužijo ne države, ne neodvisnosti, ne suverenosti, ne pravice do državnosti, ne pravice do samoodločbe in ne pravice do normalnega, svobodnega življenja (ampak apartheid, ječo, bedo). Ta večna, neskončna vojna je ustvarila vtis, da so Palestinci tam priseljenci.

Dost je tega vsakdanjega in vsakodnevnega zatiranja in rasizma. Kot da nam ne bi bilo jasno, da je svoboda Palestine in Palestincev jamstvo za našo svobodo. Da torej mi sami ne bomo nikoli zares svobodni, dokler bodo Palestinci – nedaleč od nas, na drugi obali Sredozemlja – živeli v nesvobodi. In da ne bomo nikoli zares polno živeli, dokler bodo Palestinci – naši sredozemski bratje – živeli neživljenje. Tega se zavedamo mi, ki pravimo: DOST JE! In tega se zavedajo mlade generacije Judov, ki pravijo: NE V NAŠEM IMENU!

PETICIJO ZA TRAJNO KONČANJE IZRAELSKIH NAPADOV NA GAZO LAHKO PODPIŠETE NA TEM SPLETNEM MESTU >>

POVEDALI SO:

• Milan Kučan: »Genocid ni enkratno dejanje, je proces«
• Spomenka Hribar: »Slovenska politika podpira agresorja, Izrael«
• Svetlana Makarovič: »Izrael s premierom Netanjahujem na vrhu skozi moje oči simbolizira svastiko«
• Gregor Golobič: »Slovenija na potek tega evropskega samoumora ne more resno vplivati«
• Jernej Lorenci: »Kako je mogoče, da v 21. stoletju še zmeraj podlegamo delitvi na črno in belo?«
• Tomislav Jovanović - Tokac: »Evropa ne more več samo mižati in iskati političnih izgovorov za genocid«
• Žiga Divjak: »Podpiranje izraelske politike je nesprejemljivo«
• Marko Mandić: »Kako ta morija še kar traja in traja in se ne zaustavi?«
• Katarina Stegnar: »Genocid je beseda, ki se je bomo morali naučiti na novo izgovarjati«
• Vinko Möderndorfer: »Za milijone mrtvih so morda najbolj odgovorni tisti, ki gledajo stran«
• Nina Rajić Kranjac: »V Gazi smo priča vojnemu zločinu Izraela, priča smo načrtnemu pokolu«
• Vlasta Jalušič: »Slovenija bi morala podpreti tožbo Južne Afrike«
• Nika Kovač: »Slovenija ni naredila dovolj«
• Benjamin Krnetić: »Dokler ne bo svobodna Palestina, ne bo svoboden nobeden od nas«
• Oto Luthar: »Slovenska diplomacija svojo morebitno nenačelnost lahko tokrat res drago plača«