Kdo bo nova pravosodna ministrica oziroma minister?

Ministrstvo za pravosodje pod vodstvom Dominike Švarc Pipan je z nakupom stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani izpeljalo enega večjih poslov v svoji zgodovini, a zdi se, da je šlo pri njem narobe vse, kar je lahko šlo. Ministrica se po medijskem razkritju nakupa preplačane in poleg tega opustošene in povsem neprimerne stavbe bori za razveljavitev pogodbe in je to nalogo zaupala celo državnemu odvetništvu. Toda kakšen bo (stvarni oziroma finančni) epilog zgodbe, niti ni tako bistveno, kot je pomembno vprašanje, kakšne bodo politične posledice, torej ministričina prihodnost.

Poslovna stavba na Litijski cesti v Štepanjskem naselju ima dolgo zgodovino. Daljnega leta 1989 je bila zgrajena kot sedež tedaj vzpenjajočega se računalniškega podjetja Hermes Softlab, ki je slabi dve desetletji kasneje propadlo, poslopje pa je končalo v stečajni masi. Stavba že poldrugo desetletje sameva, vmes so se v njej naselili brezdomci in odvisniki, notranjost je bila uničena, požgana in izropana. Leta 2019 jo je po treh neuspelih poskusih odprodaje stečajne mase po prepolovljeni izklicni ceni, za 1,7 milijona evrov, kot edini dražitelj kupil Sebastjan Vežnaver. Pa ne zaradi neobetavnega poslopja, pač pa zaradi zazidljivega stavbnega zemljišča pod njim, saj je tam nameraval zgraditi stanovanjski nebotičnik. Vežnaver pojasnjuje, da se je za prodajo nepremičnine zdaj odločil zaradi zdravstvenih težav in zanimanja za nakup na nepremičninskem trgu.

Kakorkoli že, nepremičnino je ponudil v odkup ministrstvu za pravosodje. Pravzaprav so na lansko junijsko javno zbiranje ponudb praznih in neopremljenih poslovnih prostorov v Ljubljani za potrebe pravosodnih organov prispele tri ponudbe. Izbrali so Vežnaverjevo, ker se je glede na »izkazane potrebe pravosodnih organov in analizo prejetih ponudb izkazalo, da je najprimernejša lokacija,« so sporočili z ministrstva za pravosodje.

Gre za nakup v vrednosti 7,7 milijona evrov, torej za šest milijonov več, kot je za stavbo v enako slabem stanju Vežnaver plačal pred štirimi leti. Težava pa nikakor ni le v visoki odkupni ceni. Prvič, ministrstvo v tem poslu ni ravnalo kot skrben gospodar, saj ni najelo niti svojega cenilca, zaupalo je cenitvi, ki jo je pripravil prodajalec, kar je seveda skrajno nenavadno. Izkazalo se je še, da cenitve sploh ni opravil podpisani cenilec, ampak neka druga cenilka, ki je zgolj osvežila staro cenitev te nepremičnine, ne da bi preverila trenutno stanje.

Pravosodna ministrica je podpisala pogodbo o nakupu, že dan pozneje pa ugotavljala, da jo bo treba razveljaviti.

Stavba je namreč že leta povsem opustošena in Vežnaver je, kot rečeno, niti ni kupil z namenom obnove, ampak rušenja. Obnova skoraj 35 let stare poslovne stavbe bi bila že v izhodišču poseben izziv tudi z vidika energetske učinkovitosti – gre za prostore, v katerih so računalniški inženirji pozimi zmrzovali, poleti pa se dobesedno kuhali. Poleg tega je ministrstvo kupilo poslopje s precej večjo uporabno površino, kot je doslej veljalo, da jo stavba ima – verjetno zato, ker je cenilka vanjo vštela sicer povsem neuporabno, razkošno vhodno avlo.

Uporabnost stavbe za potrebe sodišča je vprašljiva tudi zato, ker nima garaže ali parkirišč ali funkcionalnega zemljišča, na katerem bi bilo to mogoče vsaj za silo urediti. Glede na to, da gre za lokacijo, ki je precej oddaljena od mestnega središča, kjer so prav vsi preostali pravosodni organi, bo nujna ureditev parkiranja ne le za sodnike in zaposlene na sodišču, ampak tudi za stranke. A prostora v bližini sploh ni, saj gre za gosto pozidano spalno naselje.

Vse to so bili razlogi, zaradi katerih nakupa stavbe na Litijski cesti ni podprlo nobeno od sodišč, ki naj bi v njej dobila nove prostore. Stavbo samo in tudi lokacijo so za neprimerno označili na upravnem in tudi na delovnem in socialnem ter višjem delovnem in socialnem sodišču. To ni presenečenje, če vemo, da je prvi in glavni pogoj vseh ljubljanskih sodišč, ko zanje ministrstvo za pravosodje najema ali kupuje prostore, da so kar se da blizu središča Ljubljane, ki je tudi pravosodno središče Slovenije.

Poleg tega so bili po naših podatkih predstavniki sodstva na začetku decembra skupaj s predstavniki ministrstva za pravosodje vabljeni na ogled ene izmed treh ponujenih nepremičnin, v mestnem središču, na Ajdovščini, kjer stoji tako imenovana Metalkina stavba. Ta je bila deležna načelnega odobravanja z vseh strani, saj je izpolnjevala vse zahtevane pogoje različnih akterjev. Naslednja dva tedna je potem veljalo prepričanje, da se bo ministrstvo odločilo za nakup te stavbe, če dobi soglasje ministrstva za finance za finančna sredstva. Ko se je potem to po sestanku s predstavniki finančnega ministrstva 22. decembra res zgodilo, je marsikoga na ministrstvu presenetila novica, da bodo pohiteli z nakupom novih sodnih prostorov, a na drugi lokaciji, na Litijski cesti.

Posli SD(S)

»Gotovo ne morem biti jaz tista, ki bi z metrom hodila po lokacijah,« se je na očitke o malomarnem ravnanju odzvala ministrica, ki je podpisala pogodbo o nakupu, že dan pozneje pa ugotavljala, da jo bo treba razveljaviti. To je res, ministri se ne morejo ukvarjati z najmanjšimi podrobnostmi preštevilnih poslov in pristojnost za manjše posle v celoti prenesejo na podrejene oziroma na generalnega sekretarja ali sekretarko. To včasih storijo takoj po prevzemu oblasti ali pa šele sčasoma, ko se prepričajo o naravi in vrednosti sprotnih poslov, kot je to recimo storila Andreja Katič, ko je septembra 2018 prevzela vodenje ministrstva. Ko je junija 2022 položaj prevzela sedanja ministrica in strankarska kolegica Katičeve, je svojemu generalnemu sekretarju Urošu Gojkoviču podelila za marsikoga presenetljivo pooblastilo brez omejitev.

Nakup nepremičnine na Litijski cesti za ministrstvo pomeni večji posel, kot so bili vsi nepremičninski posli v zadnjih petih letih.

Gojkovič je sicer s seboj pripeljal prijatelja in soseda, po izobrazbi matematika, poleg tega pa dolgoletnega člana in funkcionarja SDS Simona Starčka. Javnosti je najbolj znan iz afere pregledovanja bančnih računov, ko je v času zadnje Janševe vlade direktor urada za preprečevanje pranja denarja Damjan Žugelj nezakonito pregledoval na stotine bančnih računov in potem zoper nekaj deset pravnih in fizičnih oseb celo vložil kazensko ovadbo. Starček, tedaj namestnik direktorja Finančne uprave Republike Slovenije Ivana Simiča, člana SDS, je poleg Žuglja sopodpisal neutemeljeno, če ne celo lažno ovadbo, ki jo je potem tožilstvo nemudoma zavrglo, saj ni šlo niti za sum kaznivega dejanja – pač pa za to, da so upokojenci gotovinsko plačevali položnice za telekomunikacijske storitve.

Starček je na sekretariatu, ki ga vodi Gojkovič, dobil mesto vodje službe za nepremičnine in investicije, ki je kakopak vodila posel nabave nepremičnine na Litijski cesti. Na tem sekretariatu je službo – vodenje prav tako v tem primeru pomembne službe za finance in proračun – pod to vlado dobila še ena pomembna članica SDS, Janja Garvas, generalna sekretarka zadnje vlade Janeza Janše.

Vsekakor je odgovornost pravosodnega ministra oziroma ministrice, da pozna podrobnosti vsaj večjih poslov. Da vsaj v teh primerih »vzame v roke meter«. Sploh, ker takšnih poslov v bistvu res ni veliko. Ministrstvo za pravosodje je eno izmed ministrstev z najnižjim proračunom oziroma kar najnižjim izmed vseh. Če ne štejemo zadnjih dveh let, ko se gradi moški zapor v ljubljanskih Dobrunjah, proračun ministrstva za pravosodje sicer znaša le približno 80 milijonov na letni ravni, pri čemer gre velika večina – tri četrtine sredstev – za potrebe delovanja zaporskega sistema.

Ministrstvo za pravosodje je v zadnjih desetih letih opravilo vsega skupaj 16 različnih nepremičninskih poslov, torej enega ali dva na leto, večinoma je šlo za nakupe nepremičnin ali delov nepremičnin za potrebe sodstva. Skupna vrednost vseh teh poslov je bila 14,5 milijona evrov, torej je zadnji nakup v vrednosti 7,7 milijona evrov presegel polovico vrednosti vseh prejšnjih. Slabih osem milijonov evrov vreden nakup nepremičnine tako za ministrstvo za pravosodje ne pomeni običajnega posla, ampak posel, vreden desetino celotnega proračuna, realno pa – ker je treba odšteti fiksne stroške zaporskega sistema, posel v višini polovice ali tretjine proračuna ministrstva v ožjem pomenu. Torej gre za zelo velik, pomemben, nevsakdanji, v bistvu enkraten posel, ki se preprosto ne bi mogel skleniti mimo ministrice.

Odgovornost nosi ministrica

A četudi ministrica Dominika Švarc Pipan ni izkušena pri tovrstnih poslih, to prav gotovo ne velja za njeno desno roko, drugega človeka ministrstva, državnega sekretarja Igorja Šoltesa. Gre za strokovnjaka, ki je bil v preteklosti član državne revizijske komisije, direktor urada za javna naročila, ki je celo vzpostavil sistem javnega naročanja v Sloveniji, predsednik računskega sodišča in podpredsednik odbora evropskega parlamenta za proračunski nadzor. »Težko komentiram, ker nisem sodeloval pri cenitvi ali izbiri ponudnikov. Kot zagotavljajo strokovne službe, je vse potekalo v skladu z zakonodajo,« je bil kratek Šoltes, ki pravi, da v posel ni bil vključen. Tudi če državni sekretar res ne bi poznal podrobnosti in okoliščin posla, si ni mogoče predstavljati, da bi to veljalo tudi za ministrico. Karkoli že se je dogajalo »mimo nje«, se je mimo nje dogajalo z njeno odobritvijo, da bo tako.

Kdo vse je imel interes, da se posel izpelje, da se torej kupijo neprimerni prostori na neprimerni lokaciji za previsoko ceno, in kdo vse je pobral smetano oziroma provizijo iz javnih sredstev, morda ne bomo nikoli z gotovostjo vedeli. Dejstvo pa je, da za vse skupaj odgovornost nosi ministrica Švarc Pipan. Če drugega ne, zagotovo odgovornost, da je pogledala stran, da torej ni hotela ali zmogla ukrepati. Vsekakor je odgovorna tudi za kabinetne zaposlitve na svojem ministrstvu oziroma za to, da se je na ministrstvu razrasla prijateljsko-medstrankarska sprega ljudi, ki je državo stala več milijonov evrov, še več pa jih bo, če bo država primorana stavbo na Litijski cesti obdržati in jo obnoviti. In to se bo tudi zgodilo, saj so možnosti za razveljavitev posla praktično nične.