Elvis Homan / Bobnar in skladatelj, ki ga ženeta nenehno eksperimentiranje in raziskovanje zvoka

Elvis Homan (1991) je vsestranski glasbenik, razpet med Slovenijo in Nizozemsko, med igranjem bobnov in komponiranjem, med akustično in elektronsko glasbo. Kljub obilici raznolikih projektov in sodelovanj vse počne s pristno ljubeznijo in strastjo do glasbe, pa naj bo to ustvarjanje filmske glasbe, igranje bobnov v različnih glasbenih zasedbah ali oblikovanje zvoka za plesne predstave.

V njegovi družini iz Šentjerneja na Dolenjskem je glasba od nekdaj igrala pomembno vlogo, zato ni čudno, da se je že pri sedmih letih vpisal v glasbeno šolo, kjer se je spoznaval s tolkali. In ko se je v najstniških letih navdušil nad »tršo« glasbo, zlasti rockom in metalom, so ga predvsem pritegnili bobni, saj se mu je zdelo »fascinantno, kako bobnar deluje kot nekakšen motor skupine in s svojo energijo poganja občinstvo«. Logičen korak naprej se mu je zdel vpis na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, smer jazz bobni. Prej nikoli ni zares poslušal jazz glasbe, takrat pa je počasi začel spoznavati čare te zvrsti. »Igrati v jazz bendu ali metal bendu je nekaj popolnoma različnega,« pravi, »pri jazzu je ključna improvizacija, igra in dialog med glasbeniki, s katerimi si deliš trenutek.«

V srednji glasbeni šoli se je seznanil s profesorjem Janezom Gabričem, priznanim bobnarjem, ki je med drugim igral v skupini Laibach, še pred tem pa se študijsko izpopolnjeval na ugledni rotterdamski glasbeni akademiji. »Raven znanja, ki jo je prinesel nazaj, se mi je zdela izjemna,« pravi Elvis Homan, »in popolnoma mi je odprla obzorja umetnosti bobnanja.« Entuziazem in želja po znanju sta se prenesla tudi nanj in mladi glasbenik je bil že kaj kmalu odločen, da bo v Rotterdamu poskusil srečo tudi sam.

In res, po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih na smeri jazz bobni se je ustalil na Nizozemskem, ki je postala njegov dom kar za naslednjih deset let. Na akademiji pa se je navdušil tudi nad komponiranjem, ki mu je počasi, a zanesljivo zlezlo pod kožo in začelo enakovredno parirati ljubezni do bobnanja. Leta 2017 je diplomiral, misleč, da je s svojim izobraževanjem za vselej opravil. A potem se je zgodila pandemija covid-19 in z njo odpovedi kulturnih dogodkov ter zaustavitev javnega življenja, posledično pa velika demotivacija in ustvarjalna ohromljenost. In vedel je, da potrebuje poriv. Zato je vpisal še magistrski študij sodobne klasične kompozicije in žive elektronike na glasbeni akademiji v Amsterdamu. Lani se je vrnil v domovino, ki jo je, kot prizna, »že nekaj časa pogrešal, hkrati pa sem začutil veliko željo igrati v Sloveniji«.

Pri bobnanju mu je všeč sama fizična ekspresija. »Ko sem pod norim adrenalinom, pozabim dihati, celo telo čuti in živi ta trenutek. Kot bi zapadel v nekakšen trans.« Pomembno mu je, s kom igra in kakšno vzdušje se pri tem ustvarja. »Ko so glasbeniki ob tebi tvoji dobri kolegi, ob katerih si sproščen in jim zaupaš, obenem pa približno poznaš njihov jezik igranja, je to recept za magijo,« pravi. »Včasih se vse poklopi in se čutimo kot eno, zdi se, kot bi se združili v en sam živ organizem, kot bi odplavali v neki paralelen svet. To je resnično neopisljivo. Ko pride do tega, se zavem, zakaj ustvarjam.«

Njegovo ustvarjalno pot so v veliki meri zaznamovala sodelovanja z različnimi glasbeniki in drugimi ustvarjalci. Denimo to z glasbenikom Boštjanom Simonom, s katerim tvorita duo Aug.unis in igrata improvizirano elektronsko glasbo. Na festivalu žanrskega filma Kurja polt sta denimo v živo uglasbila švedski nemi film Čarovnica (Häxan) iz leta 1922, veliko delujeta tudi znotraj plesnega teatra. Odmevna predstava Vstajenje 2.0, nekakšen hibrid plesnega performansa in improviziranega glasbenega koncerta, pri kateri sta združila moči s plesalcem Benom Novakom, je denimo na lanskem bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica prejel nagrado strokovne žirije za najboljšo predstavo.

Na Nizozemsko ga še vedno veže devetčlanski elektro-akustični orkester Rotterdam Electronic Improv Orchestra, njegov glasbeni otrok, sestavljen iz nekdanjih učencev in profesorjev rotterdamske akademije. Projekt že od samega začetka finančno podpirajo različni tamkajšnji kulturni skladi, kar je »velika prednost nizozemske kulturne sfere«, saj omogoča neizmerno rast in plodovitost glasbene scene. Česa podobnega bi si želel tudi v Sloveniji, »v naši mali državi imamo namreč vrhunske glasbenike«.

Tudi sam svoja v tujini pridobljena znanja z veseljem deli z drugimi, trenutno predvsem na delavnicah za kompozicijo, filmsko glasbo, tolkala oziroma bobne. »Predajanje znanja drugim je nekaj najlepšega, kar te lahko doleti,« pravi, »sploh če vidiš, da se nekam usede. Sam sem imel vse življenje ob sebi ljudi, ki so me znali usmeriti in mi širili obzorja, zato bi rad vsaj delček tega povrnil.«