Vsakdo je lahko varuh okolja

Spodnji del fotografije Matjaža Krivica zavzema pas smaragdne barve, nad njim na skalah bdijo tri ženske. Čudoviti barvni trak je namreč reka Soča, ob kateri sedijo njene varuhinje Mateja Sattler, Anastazija Makorič Bavčar in Slavka Bavdaž, članice društva EKO Anhovo in dolina Soče. Enega naših najlepših naravnih biserov in okoliške prebivalce namreč že dolga leta ogrožajo azbestno-cementna proizvodnja in sežiganje odpadkov podjetja Alpacem Cement (nekoč Salonit Anhovo) ter tudi industrija in kemijski izpusti drugih tovarn ob reki, zadnja leta pa vse bolj tudi množični turizem.

Omenjena fotografija je del razstave Varuhinje rek, ki je v dobrem letu prepotovala že dobršen del Slovenije, trenutno in še vse do 11. februarja pa je na ogled v Galeriji S na Ljubljanskem gradu. A Varuhinje rek so veliko več kot razstava, gre za pomemben projekt, ki združuje aktiviste, okoljevarstvene in naravovarstvene strokovnjake, umetnike in druge predstavnike civilne družbe in lokalnih skupnosti – vse s skupnim ciljem spodbujanja k aktivizmu na področju varovanja rek ter povezovanja in opolnomočenja lokalnih iniciativ.

Potujoča razstava je povezala 19 fotografov in fotografinj (na razširjeni ljubljanski razstavi 24), prav toliko rek in še več varuhinj. Vodji projekta, ustvarjalka in producentka Alja Bulič ter novinar Erik Valenčič, pravita, da se je pravzaprav vse začelo leta 2021, ko je pri nas potekala obširna referendumska kampanja proti zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah. »Kampanja, ki je postavila v ospredje ohranjanje naših celinskih voda in varstvo pitne vode, je povezala celotno civilno družbo in dala izjemen zgled povezovanju med ljudmi onkraj delitev, ki jih ustvarja dnevna politika. Da je to res bilo tako, je navsezadnje pokazal tudi sam izid referenduma. V okviru kampanje smo ustvarili več umetniških akcij, s katerimi smo želeli nadaljevati, saj so prizadevanja za varstvo narave in okolja, s poudarkom na rekah in vodi, nujna ves čas.«

Že sam naslov projekta v ospredje postavlja dva motiva: reke in varuhinje – torej ženske. S tem je »poklon dejstvu, da tako pri nas kot v tujini v ospredje bojev za naravo, okolje in vodo večinoma stopajo ženske«. Vendar na fotografijah ne bomo našli le aktivistk in naravovarstvenic, pač pa tudi umetnice, filozofinje, terapevtke, celo šolarke – ženske, ki na tak ali drugačen način sobivajo z rekami. Projekt nosi sporočilo, da je »vsaka ženska lahko varuhinja rek oziroma širše: vsakdo od nas je lahko zaščitnik narave in okolja. Varuhinje rek so za nas hkrati lokalne civilne iniciative, ki si prizadevajo za zaščito voda, v njih seveda sodelujejo tudi moški«.

Alja Bulič in Erik Valenčič sta spoznala, da ima praktično vsaka reka svoje probleme, k sreči pa tudi svoje varuhe in varuhinje. Ponavadi gre za nekaj posameznikov, združenih v lokalno civilno iniciativo, ki pa se »soočajo s podobnimi problemi: izoliranostjo, nepovezanostjo, demotiviranostjo, pomanjkanjem pravnega znanja, majhnim članstvom, izčrpanostjo posameznikov, ki že dolgo let bijejo boj z državo ali zasebniki. Aktivisti za reke v glavnem niso strokovnjaki na področju varovanja narave, so ’običajni’ ljudje, vsem pa je skupno, da so pripravljeni svoj prosti čas nameniti zaščiti domače reke.«

Aktivisti za reke v glavnem niso strokovnjaki na področju varovanja narave, so »običajni« ljudje, vsem pa je skupno, da so pripravljeni prosti čas nameniti zaščiti domače reke.

Med varuhinjami je na primer zdravnica in specialistka klinične mikrobiologije Jana Kolman, varuhinja sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke, ki sta jo v fotografski objektiv ujela Una Rebić in Metod Blejec. Kot članica civilne iniciative Reši sotočje si že vrsto let prizadeva za ohranitev tega naravnega bisera in širše okolice, ki jim grozi gradnja turistično-rekreacijskega centra na Lancovem pri Radovljici. »Molk župana po izrečenih obljubah za odkup ali zamenjavo zemljišč nameravane gradnje centra Lancovo nas ne navdaja z optimizmom,« pravi članica iniciative, ki si prizadeva preprečiti vsakršno pozidavo naravnih vrednot ob sotočju ter revitalizacijo degradiranih delov, na primer oživitev »izsušene« struge Save Bohinjke zaradi prevelikega odvzemanja vode za male hidroelektrarne na tem mestu.

»Že več kot dvajset let se sprejemajo škodljive odločitve, uničujejo se naravne vrednote, krši se zakonodaja, inšpekcijske službe pa so bile slabo ali povsem neodzivne. Kapital je močan in le odgovorni in pokončni ljudje, ki jim je res mar za naravo, okolje in človeka, so mu lahko kos. In upam, da je v Sloveniji takih še veliko,« pravi Jana Kolman. A projekti, kot je Varuhinje rek, jo navdajajo s kančkom optimizma. »Nas, ki se trudimo vsak na svojem končku Slovenije, je sodelovanje v projektu obogatilo, razbremenilo v določenih trenutkih, da nismo sami,« pravi. »Ob podpori se počutimo skupaj močnejše, povezane v upanju, da nam bodo tudi odločevalci prisluhnili in opustili ’škodljive’ prakse.«

Alja Bulič in Erik Valenčič, ki sta ob potujoči razstavi v različnih krajih organizirala še okrogle mize, pogovore, delavnice in druge dogodke, sta namreč prav ob sodelovanju z različnimi strokovnjakinjami in aktivistkami prišla do spoznanja, kako ogrožene so pravzaprav naše reke. »Po nekaterih podatkih jih več kot polovica ni v dobrem zdravstvenem stanju. V Sloveniji imamo celo tragičen primer reke Krupe, ki spada med najbolj onesnažene na svetu. Krupa je zastrupljena z rakotvornimi polikloriranimi bifenili še iz časa Jugoslavije, ko je tovarna Iskra tam odmetavala kondenzatorje v vrtače, iz njih pa se že desetletja stekajo v naravo in reko omenjene kemične snovi. S sanacijo reke se nihče zares ne ukvarja. Kar nekaj rek je izpostavljenih industrijskemu onesnaževanju, zaradi česar trpijo tudi okoliški prebivalci. Zavedati se je treba, da vsako onesnaženje in uničenje naših voda na koncu zastrupljata in uničujeta tudi nas.«

Projekt Varuhinje rek se zato še posebej posveča prizadevanjem proti nadaljnjemu uničevanju naših rek, ki jih ogrožajo zlasti napovedane gradnje hidroelektrarn na spodnji Savi in srednjem toku Save ter gradnje na poplavnih območjih oziroma »vsi posegi v reke, ki ne temeljijo na tako imenovanih sonaravnih rešitvah, ki jih marsikje v Evropi že izvajajo, pri nas pa s temi praksami – milo rečeno – zaostajamo. Marsikje odstranjujejo ovire na rekah, pri nas pa oblasti razmišljajo o postavitvi novih.«

S tem se strinja tudi varuhinja reke Save Marjana Hönigsfeld Adamič, biologinja in ustanoviteljica Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra (na fotografiji jo je upodobila fotografinja Manca Juvan), ki pravi, da so ljudje, ki živijo ob rekah ter »doživljajo, čutijo različne barbarske posege vanje kot svojo travmo, potrebovali pomoč, povezavo z enako čutečimi in mislečimi«. Sama je že od nekdaj navezana na Savo, nekoč je vsa poletja preživljala na sipinah in obrežjih reke, zdaj pa opozarja, da bi načrtovana gradnja hidroelektrarn trajno uničila naravni rečni ekosistem.

Poplave so nam pokazale, da moramo poleg saniranja uničene infrastrukture vlagati tudi v mostove med stroko, civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, gospodarstvom in politiko.

»Postala bi veriga akumulacijskih jezer, s čimer bi popolnoma spremenili življenjske razmere v reki in tako poslabšali kakovost vode, da bi bili ogroženi viri pitne vode – tudi prestolnice,« pravi. A reka tu ni le za nas, ljudi. »Je življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst, tudi evropsko pomembnih in zavarovanih. Prilagojene so na vodni režim, kakršnega ima hitra in čista naravna reka, ter na raznolikost vodnega okolja – na brzice in mrtvice, na tolmune in sipine, ki jih bodo požrla akumulacijska jezera. Hidroelektrarne ne morejo veljati za zeleni vir energije, preveč škode povzročijo rekam,« pravi naravovarstvenica, ki si želi, da bi se tudi pri nas usmerili na resnično obnovljive vire energije. »Sonce je naša prihodnost!«

Katastrofalne poplave, ki so avgusta lani prizadele Slovenijo, so »združile mnoge strokovnjake in aktiviste v skupnem opozarjanju na to, da moramo v Sloveniji nujno začeti upoštevati in izvajati dobre prakse iz tujine, ki se tičejo sonaravnih rešitev, trajnostnega razvoja in podnebne pravičnosti«, pravita Alja Bulič in Erik Valenčič. Tem opozorilom so se pridružile tudi Varuhinje rek. »Upravljanje voda je za nekatere dober posel in zasebni interesi vse prevečkrat usmerjajo odločitve politikov, v državnih oziroma javnih institucijah, ki naj bi delovale v prid našega okolja in narave, pa vladajo zastarele prakse in politika uslužnosti interesom kapitala. Poplave so nam pokazale, da moramo poleg saniranja uničene infrastrukture vlagati tudi v mostove med stroko, civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, gospodarstvom in politiko.«

Iz teh poznanstev in prijateljstev si zdaj Alja Bulič in Erik Valenčič prizadevata splesti nacionalno mrežo za varstvo naših voda in pitne vode, povezovanje s sorodnimi gibanji in skupinami se namreč širi še na območje Balkana, »kjer so aktivisti dosegli že kar nekaj uspehov na področju varovanja rek, četudi pogosto delujejo v res težkih razmerah – v fizičnem nasilju, ob grožnjah, celo tožbah investitorjev«, pravita. Ob tem dodajata, da je vsako leto ubitih več sto naravovarstvenikov po vsem svetu. »Njihov pogum in odločenost sta nam lahko velik navdih. Ločujejo nas meje, politika, religije in zgodovina, reke pa nas povezujejo. Moramo se učiti drug od drugega, se spodbujati in podpirati v skupnih naporih za njihovo zaščito.«

Tudi Marjana Hönigsfeld Adamič opaža nove želje za priključitev mreži lokalnih civilnih iniciativ za reke, ki vznikajo kot gobe po dežju. In nove fotografije novih varuhinj novih rek. »To kaže, da so povsod težave pri odnosu oblasti in upravljavcev do voda, a kaže tudi na vse večjo ozaveščenost prebivalcev te dežele. In to je bistveno,« pravi. »Le lokalni prebivalci lahko zaznajo nepravilnosti in se borijo za prave rešitve. Če so povezani in si med seboj pomagajo ter se spodbujajo, je veliko lažje vztrajati in uspehi so večji. Zato projekt Varuhinje rek ne bo usahnil, temveč bo rasel naprej, tudi prek meja Slovenije.«

Razstava:
Varuhinje rek
Kje: Galerija S, Ljubljanski grad, Ljubljana
Kdaj: do 11. februarja 2024