The Smile: Wall of Eyes
2024, XL
+ + + +
Z neštetimi Radioheadovimi težkokategornimi feni ni heca. Na novi album zasedbe, ki je že nekaj časa v stanju komaj sprejemljive hibernacije, čakajo od leta 2016. Pritisk, nestrpnost in pričakovanja naraščajo, a glavni faci Thom Yorke in Jonny Greenwood sta (verjetno ne čisto načrtno) le našla način, kako sodelovati in se hkrati izogniti neizmernemu bremenu, ki ga prinaša skoraj mitični status matične skupine. Trik pa je v tem, da stranska naveza sploh ni povsem stranska in da se jima z njenim delovanjem ni treba popolnoma oddaljiti od izraza, ki je zaznamoval generacijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Z neštetimi Radioheadovimi težkokategornimi feni ni heca. Na novi album zasedbe, ki je že nekaj časa v stanju komaj sprejemljive hibernacije, čakajo od leta 2016. Pritisk, nestrpnost in pričakovanja naraščajo, a glavni faci Thom Yorke in Jonny Greenwood sta (verjetno ne čisto načrtno) le našla način, kako sodelovati in se hkrati izogniti neizmernemu bremenu, ki ga prinaša skoraj mitični status matične skupine. Trik pa je v tem, da stranska naveza sploh ni povsem stranska in da se jima z njenim delovanjem ni treba popolnoma oddaljiti od izraza, ki je zaznamoval generacijo.
Sprva stranski projekt, za katerega se je potem izkazalo, da gre za pravi pravcati bend – The Smile – je nastal v letih 2020–22, torej takrat, ko se je svet ustavil. Greenwoodu se je nabralo kar nekaj zamisli, skic in kompozicij, zato je mobiliziral bobnarja Toma Skinnerja, s katerim je pred desetletjem že sodeloval in ki ga najbolje poznamo kot polovico ritmičnih drncev novojazzovske atrakcije Sons of Kemet. Plod studijskega sestankovanja trojca Yorke-Skinner-Greenwood (s številnimi glasbenicami in glasbeniki, pa tudi London Contemporary Orchestro in celotno pihalsko sekcijo) je bil predlanski album A Light for Attracting Attention. Odzivi so bili z vseh strani izjemni.
The Smile je že na prvih turnejah igral repertoar, ki je presegal gradivo s prvenca. Sedaj se je izkazalo, da je šlo za testne vožnje nadaljevanja. Napovedno singlico drugega albuma je spremljal videospot, ki ga je posnel še en Greenwoodov kamerad iz preteklosti, P. T. Anderson. V njem Thom Yorke pasivno, med otožnostjo, zamaknjenostjo in indiferentnostjo (kako pa drugače!) ždi – med ljudmi po barih in na ulici ter v samoti praznega prostora. Vizualna antiklimaktičnost, mrakobna sivina in tehnična natančnost so nadvse ustrezen nastavek ne le za naslovni, pretežno akustični posnetek, ampak za celotno ploščo.
The Smile – razlog, zakaj se utegne Radioheadov premor zavleči še daleč v prihodnost.
Album Wall of Eyes je nadgradnja prvenca. Je bolj zračen, psihedeličen in sanjav, že skoraj vljudno zadržan, manj je (postrockovskih) konkretnih gruvov. Predvsem pa je precej bolj celovit in enoten, prepojen z melanholičnim razpoloženjem ne ravno velike intenzivnosti samega igranja. Prepričljivo razpoloženje je le redko prekinjeno, The Smile raje vešče stavi na subtilno stopnjevanje. To je izjemno pedantno konstruiran in organiziran izdelek, zaradi česar pa ni pretirano zadušljiv. Mojstrsko aranžiranje potrdi tokrat še večja in opaznejša vloga London Contemporary Orchestre, nezanemarljivo je tudi, da albuma tokrat ni produciral »šesti radioheadovec« Nigel Godrich, ampak Sam Petts-Davis (ki je z Yorkom sodeloval pri glasbi za film Suspiria).
Toda A Light for Attracting Attention je bil simpatično rahlo razmetan, Wall of Eyes pa je tako osupljivo koherenten, da je že nekoliko predvidljiv. Monotonija vrhunskosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.