Višja ali nižja strokovnost državne uprave?

Uradniški svet je širši javnosti pretežno neznana institucija javnega prava. Z zakonom o javnih uslužbencih je bil uveden že junija 2002, v času zadnje vlade Janeza Drnovška. Njegov namen je bila vzpostavitev strokovnih standardov pri kadrovanju v javnem sektorju. Oziroma je bil ustanovljen »z namenom depolitizacije državne uprave in zagotavljanja najvišje stopnje strokovnosti in neodvisnosti uradnikov na najvišjih položajnih uradniških delovnih mestih«, kot danes piše na njegovi spletni strani. Pa je res tako? Ali ni morda namenjen predvsem pokrivanju političnih imenovanj manj primernih ali celo neprimernih kadrov s pokrivalom strokovne in siceršnje primernosti?

Da bi lahko izrekli takšno kritiko, bi potrebovali konkretne dokaze iz konkretnih postopkov izbire in konkretnih imenovanj. Za kaj takega pa je najprej treba poznati vlogo uradniškega sveta v postopkih imenovanj na vodstvene položaje v državnem aparatu. Poglavitna naloga uradniškega sveta je, da »z določanjem standardov strokovne usposobljenosti, meril za izbiro in metod preverjanja usposobljenosti skrbi za izbiro uradnikov na položaju«. Izbirni postopek pri vsakokratnem javnem natečaju izvaja »posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer imenuje uradniški svet«. Te posebne natečajne komisije pa pri vsakem posameznem razpisu ugotavljajo, kateri kandidati »izpolnjujejo pogoje za položaj« in so glede na svojo strokovno usposobljenost »primerni za določen položaj«.

V mandatu posamezne vlade uradniški svet odigra ključno vlogo pri več sto javnih natečajih za vodilna delovna mesta v državnih organih. V času sedanje vlade so recimo, kot pojasnjujejo v uradniškem svetu, sodelovali v 157 postopkih »posebnega javnega natečaja, pri čemer so v to številko vključene tudi vse ponovitve posebnih javnih natečajev, kadar se je posamezen posebni javni natečaj zaključil neuspešno, bodisi ni bilo prijav bodisi prijavljeni kandidati niso bili primerni«.

Kako poteka delo

Uradniški svet za potrebe vsakega takšnega razpisa ustanovi posebno natečajno komisijo, ki jo sestavljajo člani uradniškega sveta in pogosto tudi »zunanji« poznavalci posameznega področja. Ta komisija, navadno je štiri- ali petčlanska, presoja o primernosti prijavljenih kandidatov »glede na štiri elemente: ustreznost vizije razvoja organa, strokovno znanje, temeljne kompetence ter izraženost vodstvenega potenciala«, pojasnjuje predsednik uradniškega sveta Andrej Verhovnik Marovšek, sicer nekdanji dolgoletni vodja kadrovske službe na ministrstvu za finance, ki je v času druge vlade Janeza Janše na tem ministrstvu prevzel položaj generalnega sekretarja in ga zadržal skoraj desetletje – menjavam vlad navkljub. Član uradniškega sveta je od leta 2015, voljen je bil iz vrst uradnikov, za predsednika pa so ga člani uradniškega sveta izvolili leta 2021.

Posebna natečajna komisija seveda najprej preveri izpolnjevanje natečajnih, formalnih pogojev, potem pa z vsemi prijavljenimi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, opravi ustni razgovor »in na podlagi tega ter njegove pisne vloge oceni ustreznost kandidata po prvih treh elementih. Na testiranje izraženosti vodstvenega potenciala pa je napoten le tisti kandidat, ki je bil po prvih treh elementih ocenjen kot ustrezen«, še dodaja Verhovnik Marovšek. Na koncu posebna natečajna komisija na podlagi mnenja zunanjega strokovnjaka za presojo izraženosti vodstvenega potenciala »kandidata oceni kot ustreznega ali neustreznega še pri četrtem elementu«. Rezultat tega postopka je, da del, navadno manjši, prijavljenih kandidatov dobi soglasje, da so primerni za neki položaj. Končna izbira, posebej in ves čas poudarjajo v uradniškem svetu, pa je vedno prepuščena funkcionarju.

Prava moč uradniškega sveta ni v tem, da lahko zavrne dobre kandidate za vodstvene uradniške položaje, ampak v tem, da lahko pomaga ustoličiti slabe.

Ta funkcionar, politik, recimo predsednik vlade ali minister, izmed njih »izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši«, pri čemer lahko vselej presodi, da nobeden od predlaganih kandidatov ni primeren za neki položaj. »Poglavitno pa je, da na najvišja položajna uradniška delovna mesta ne more in tudi ne sme biti imenovan nekdo, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni strokovno primeren, in seveda še manj nekdo, ki ne izpolnjuje osnovnih pogojev za zasedbo položaja, določenih v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest,« piše na spletni strani uradniškega sveta. S tem naj bi bila zagotovljena ne le transparentnost postopka izbire uradnikov na položajih, ampak »tudi višja kakovost in strokovnost državne uprave, prilagojene zahtevam sodobnega časa«.

Nižja kakovost in nestrokovnost

Na papirju in iz pojasnil zveni sistem prepričljivo. Razen seveda, če se med kandidati, ki jim uradniški svet izda potrdilo, da izpolnjujejo vse pogoje, ne znajde tudi tak, ki »ni strokovno primeren«, ali celo tak, ki »ne izpolnjuje osnovnih pogojev za zasedbo položaja«. V sedanjem mandatu so se člani uradniškega sveta znašli pred najzahtevnejšo nalogo prav pri izbiri enega najodgovornejših položajev – generalnega direktorja policije. Vlada, notranji minister Boštjan Poklukar, ki ga je predlagal, in kandidat za vodenje policije sam, Senad Jušić, so seveda potrebovali soglasje uradniškega sveta za kandidata. Boštjan Lindav, drugi prijavljeni kandidat, pred tem v. d. generalnega direktorja policije pod isto vlado, je to soglasje že imel.

Jušićeva kandidatura je bila od začetka vprašljiva z več vidikov. Preveč je bilo recimo zgodb o hoji po robu zakona iz njegove policijske kariere, da bi ga uradniški svet kar tako lahko označil za primernega kandidata. A že pred tem je bilo treba rešiti prvo in najosnovnejše vprašanje: ali sploh izpolnjuje formalne, zakonske pogoje za zasedbo položaja. Težava je bila namreč v očitnem pomanjkanju zahtevanih osmih let vodstvenih izkušenj. Na notranjem ministrstvu so se za te potrebe oprli na interni, podzakonski akt – Pravila policije. Ta naj bi tudi nekatere pomočniške naloge, ki jih je Jušić opravljal, enačila z vodstvenimi, čeprav je zakon jasen, da jih mednje ne gre šteti. Interni akt seveda nikoli ne more preglasiti okvirov zakona.

V uradniškem svetu so bili v zagati, od Jušića so celo zahtevali dopolnitev vloge prav v delu vodstvenih izkušenj, nazadnje pa vendarle ugotovili, da izpolnjuje formalne pogoje in tudi vsa druga merila. V obrazložitvi so ponovili vprašljivo stališče notranjega ministrstva, da gre v tem primeru namesto zakona upoštevati podzakonski akt, in presenetljivo servilno še dodali, da Jušić zagotovo izpolnjuje pogoje, če pa so to dejstvo »ugotovile že strokovne službe ministrstva za notranje zadeve« pri prejšnjih dveh imenovanjih za vršilca dolžnosti. Predsednik posebne petčlanske natečajne komisije v tem postopku je bil kar predsednik uradniškega sveta Andrej Verhovnik Marovšek.

Čeprav velika večina dokumentacije uradniškega sveta javnosti ni dostopna, smo bili nedavno priča podobnemu primeru. Vlada je maja lani izkoristila zakonsko možnost, da brez obrazložitve odstavi tedanjega direktorja urada za narodnosti Staneta Baluha. Za vršilca dolžnosti je na položaj postavila svojega favorita za vodenje urada Janeza Doltarja in skladno z zakonom pripravila razpis. Nanj se je prijavilo šest kandidatov, trije pa so dobili tako želeno potrdilo uradniškega sveta, da so primerni za položaj. To potrdilo je prejel tudi Doltar, kantavtor, samooklicani zdravilec, ki se je nekaj časa na novomeški občini službeno ukvarjal z romsko problematiko. Že od daleč je vidno, da ni potrebno prav veliko za ugotovitev, da ni primeren za vodstveno uradniško funkcijo z vidika vprašljive strokovnosti. A tudi po vseh mogočih razgovorih z notranjimi in celo zunanjimi strokovnjaki in večstopenjskem tehtanju za potrebe »najvišje kakovosti in strokovnosti javne uprave« je dobil pozitivno mnenje uradniškega sveta.

Vlada bi ga tudi imenovala, če ne bi mediji razkrili njegovih nazadnjaških pogledov na nerešena romska vprašanja, civilna družba in zaposlene v uradu pa njegovega neprimernega odnosa do žensk, ki meji na spolno nadlegovanje. Doltar se je bil prisiljen umakniti, vladi pa je preostala vsaj ena strokovna kandidatka, Jerneja Turin, pravnica, zaposlena v uradu varuha človekovih pravic, z dolgoletnimi izkušnjami pri ukvarjanju z romsko skupnostjo. A odličnost ji, tako kot prej omenjenemu Lindavu, ni kaj prida koristila. Nič jima ni pomagalo, da sta bila izstopajoče najprimernejša kandidata. Vlada je razpis ponovila in za vmesni čas za vršilca dolžnosti postavila svojega novega izbranca za ta položaj, Roka Petjeta. Ta je po naših podatkih zadnja leta sicer uspešno deloval pri več razvojnih projektih na lokalni ravni v Pomurju, tudi pri projektih, povezanih z romsko skupnostjo, in sodeloval pri ustanovitvi zveze Preporod, zveze romskih društev, »konkurenčne« najstarejši in dolga leta monopolni Zvezi Romov Slovenije.

Takšni primeri zbujajo dvom tudi o vsem preostalem, očem javnosti večinoma skritem delovanju uradniškega sveta. Da sistem med kandidati za funkcije ne velja za verodostojnega, kaže tudi to, da se na razpise prijavlja vse manj in vse manj kakovostnih kandidatov, kot v zadnjem letnem poročilu ugotavlja uradniški svet sam. A zakaj bi se na razpise prijavili strokovni in res primerni kadri brez političnih povezav, ki želijo prispevati k družbi, če pa je jasno, da bo uradniški svet za strokovne in primerne označil vnaprej favorizirane in izbrane politične kadre? Zakaj bi se prijavljali, če tudi po pridobljenem soglasju uradniškega sveta nimajo nobene možnosti za zasedbo položaja?

Predsednik uradniškega sveta Verhovnik Marovšek kritike zavrača. Pojasnjuje, da natečajna komisija pri postopku presojanja primernosti za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja policije »v nobenem pogledu ni ravnala politično pristransko in je svoje delo izpeljala profesionalno«. Glede javnega natečaja za direktorja urada za narodnosti pa pravi zgolj, da »člani posebne natečajne komisije z domnevno neprimernim ravnanjem kandidata do svojih zaposlenih v času trajanja postopka niso bili seznanjeni«.