Naveza starih obrazov

Pred dvema letoma, v času najbolj grobih napadov vlade Janeza Janše na neodvisne institucije, je eno od bolj umazanih vlog na finančni upravi (Furs) opravil javnosti pretežno neznani uradnik z imenom Simon Starček. Finančna uprava je bila med tistimi državnimi ustanovami, ki si jih je vlada Janeza Janše nemudoma po prevzemu oblasti zelo natančno in sistematično podredila. Najvidnejši aktivist razgradnje finančne uprave je bil sicer davčni svetovalec Ivan Simič. V času njegovega vodenja je v dobro svojih strank začel vojno proti davčnim inšpektorjem. Najbolj izkušene med njimi je premeščal na nižja delovna mesta, odvzemal jim je pooblastila in jih tudi javno blatil. Na kadrovskem področju pa so na finančno upravo pod njegovim vodenjem na ključna mesta prišli neizkušeni, a lojalni člani stranke SDS. In ves ta čas je bil Simiču v oporo že omenjeni Simon Starček, sicer matematik po univerzitetni izobrazbi, z doktoratom iz geodezije. Prvih nekaj mesecev, takoj po nastopu vlade, ko se je že vedelo, da se tja vrača Ivan Simič, je Starček kot vršilec dolžnosti vodil finančno upravo, po Simičevem prihodu pa je postal njegov namestnik.

Januarja 2022, nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami, je Starček storil tudi najbolj umazano gesto: kot predstavnik Fursa je na nacionalni preiskovalni urad skupaj s tedanjim direktorjem urada za preprečevanje pranja denarja Damjanom Žugljem vložil kazensko ovadbo zoper več oseb in podjetij na podlagi očitno nezakonito pridobljenih bančnih podatkov, ki jih je Žugelj dobil z brskanjem po 195 transakcijskih računih. Namen tiste akcije je bil očrniti vodjo nove stranke Gibanje Svoboda Roberta Goloba. Vse skupaj je nastalo na podlagi sodelovanja med Janezom Janšo in srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem, ki ju veže dolgoletno politično prijateljstvo. V zameno za podatke o bančnih računih, povezanih s srbskim poslovnežem Draganom Šolakom v Sloveniji, so namreč iz Srbije in Črne gore v Slovenijo prišli podatki o domnevnih transakcijah podjetja Gen-I, ko ga je še vodil Golob. Na finančni upravi so kasneje ugotovili, da »način podaje ovadbe odstopa od ustaljenih načinov v FURS« – ker po zakonu finančna uprava namreč ne bi smela ovajati na podlagi podatkov, ki bi jih pridobila mimo ustaljenih in zakonitih poti. Priča smo bili eni najbolj grobih zlorab neke institucije za politične namene.

Med SD in SDS kljub javno neizprosnim stališčem obstaja sodelovanje. In to vedno znova na presečišču med javnim in zasebnim. Ko gre za zasebne interese pri javnem denarju.

Minili sta dve leti, vmes smo imeli volitve, zmagala je koalicija pod vodstvom Roberta Goloba, ki je sestavil novo koalicijo, koalicija pa je ves čas dajala vedeti, da bo pri kadrovanju previdna, zdelo se je tudi, da ve, kateri so tisti kadri, ki so v prejšnjem mandatu prestopali zakonske in tudi politične standarde. Ko je ta mesec postalo znano, da je ministrstvo za pravosodje preplačalo stavbo, namenjeno upravnemu, delovnemu in socialnemu ter višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, se je zdelo, da gre za nekaj, v kar sta vpleteni sedanja ministrica Dominika Švarc Pipan in nova ekipa na ministrstvu. A kdo je dejansko stal za tem? In kako to, da se je ministrica sploh odločila zaposliti te ljudi? Najprej poglejmo, za kaj točno gre pri celotni operaciji nakupa. Stavbo, za katero na upravnem sodišču pravijo, da zanje ni primerna, in ki jo je leta 2019 koprski poslovnež sumljivega slovesa Sebastjan Vežnaver kupil za 1,7 milijona evrov iz stečajne mase, so na pravosodnem ministrstvu kupili za 7,7 milijona evrov. In to na zelo sporen način. Niso naročili niti cenitve, manjka zapisnik o ogledu, samo odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je zastopala prodajalca, naj bi pri poslu zaslužila milijon evrov provizije. Amaterizem? Nevednost? Ne kaže tako. Eno glavnih vlog na strani kupca, torej ministrstva za pravosodje, je namreč odigral nihče drug kot izpostavljeni Simon Starček, človek, ki mu je Janša tako zaupal, da ga je postavil za vršilca dolžnosti direktorja finančne uprave, in ki je bil zelo očitno vpleten tudi v strankin poskus diskreditacije Roberta Goloba. Tokrat v vlogi vodje službe za nepremičnine pravosodnih organov na ministrstvu za pravosodje.

Kako je Starčku uspel ta veliki met, da je iz ene vlade presedlal v drugo, ne da bi se kdorkoli spomnil njegovih grehov? Kako je bil lahko Starček v zadnjih 15 letih direktor direktorata za šport na ministrstvu za šolstvo v času prve Janševe vlade, nato vodja nadzora nad igrami na srečo na finančni upravi, vršilec dolžnosti, vodja finančne uprave, lani kandidat za svetnika splošne bolnišnice Ptuj in na koncu vodja investicij na pravosodnem ministrstvu?

Ko je konec aprila 2022 na volitvah zmagal Robert Golob, so na finančni upravi vsi pričakovali, da je Starčkova karierna pot v visokih javnih funkcijah vsaj za nekaj časa končana. Zaposleni na finančni upravi so si ga dobro zapomnili, bil je eden od pomembnih koleščkov Janševe strahovlade. A 1. junija 2022 ali zgolj dva dni prej, preden je 3. junija 2022 tudi uradno ministrstvo za pravosodje prevzela Dominika Švarc Pipan iz SD, je bil Simon Starček premeščen na njeno ministrstvo. Ne sicer na njeno pobudo, ampak zaradi »delovnih potreb ministrstva za pravosodje« in na podlagi tripartitnega sporazuma, ki ga je podpisal Ivan Simič na eni strani in bivši generalni sekretar na pravosodnem ministrstvu Andrej Špenga. Špenga je to storil 1. junija 2022 – je res en dan pred koncem svoje službe na ministrstvu vedel, kakšne so delovne potrebe ministrstva pod prihajajočo ekipo? A že naslednji dan je bil tudi Špenga »nagrajen«: elektrotehnik po izobrazbi, ki je najvišjo stopničko v karieri dosegel kot državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve v vladi Mira Cerarja, je bil namreč 2. junija že zaposlen v družbi SODO, ki na papirju skrbi za nizkonapetostno elektroinfrastrukturo in ki jo država sedaj ukinja. Postal je pomočnik direktorja za informatiko in telekomunikacije. To službo sta mu uredila nadzornika družbe SODO, Martin Bratanič, član SDS, in Silvo Sok, NSi. To sta storila le dan prej, preden ju je nova vlada zamenjala.

Vrnimo se k Starčkovi novi karierni poti. Starček je bil na ministrstvu za pravosodje, ko ga je 3. junija 2022 prevzela Dominika Švarc Pipan, v tistem trenutku zgolj navaden uradnik. A tisti dan je Dominika Švarc Pipan s finančne uprave k sebi premestila člana SD Uroša Gojkoviča. Ta je na ministrstvu za pravosodje postal generalni sekretar in s tem neposredno nadrejen Starčku. Naj ponovimo, da je Starček pomemben član stranke SDS, nekoč je bil celo podpredsednik njenega odbora za izobraževanje. Uroš Gojkovič pa je pomemben član stranke SD – bil je predsednik lokalnega odbora SD v Hajdini, na primer. Pod pravosodno ministrico Andrejo Katič je bil do začetka leta 2020 že generalni sekretar na tem ministrstvu. SDS in SD javno ne veljata za stranki, ki ravno zlahka sodelujeta, vsaj na zunaj se tako zdi. Imata različne ideološke poglede. Javno si nasprotujeta. A kaj se dogaja v zaodrju teh razlik med strankama?

Novi obrazi vnašajo nemir v lobistične naveze, ki so se skozi desetletja spletle v slovenski politiki. Rušijo dolga leta ustaljene prakse »sodelovanja«.

Gojkovič, dolgoletni član SD, je namreč tudi pod Janševo vlado doživel karierni vzpon. Velja se spomniti, kako natančno so sicer ministri SDS »čistili« ljudi z »napačnimi« političnimi pogledi. A Gojkovič ni bil med njimi, pa čeprav je bil v preteklosti na visokih funkcijah v upravi. In zanj je skrbel prav Starček. Na podlagi sporazuma, ki sta ga 3. marca 2021 podpisala tedanji minister za delo Janez Cigler Kralj (NSi) in Starček kot namestnik direktorja davčne uprave, so Gojkoviča na finančno upravo premestili z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Gojkovič je na finančni upravi v času, ko so v SD javno odločno nasprotovali Janševemu avtoritarnemu načinu vladanja, hitro napredoval. In čeprav je bilo pravosodje pod prejšnjo vlado ves čas na političnem tnalu, mu Gojkovič nikoli ni stopil v bran. Ta molk mu je koristil. Sprva je bil kot uslužbenec finančne uprave na delovnem mestu podsekretarja, nato je julija leta 2021 napredoval na položaj vodje službe za finančne zadeve in nabavo, po spremembi sistemizacije pa je postal vodja službe za javna naročila in nabave. V času vlade Janeza Janše je torej Starček iz SDS pomagal Gojkoviču iz SD. Ko pa se je plošča obrnila, je začel Gojkovič iz SD pomagati Starčku iz SDS.

Po zamenjavi oblasti Gojkovič torej postane generalni sekretar na ministrstvu za pravosodje, kamor že pred njim pride v službo Starček. Starček je bil sprva na ministrstvu zgolj navaden uradnik v službi za nepremičnine in investicije. A že čez nekaj mesecev je službo prevzel kot vodja. Na ministrstvu za pravosodje pod vodstvom Dominike Švarc Pipan, ki se aprila leta 2022 z Janezom Janšo ni želela javno niti rokovati, so se res potrudili, da bi eno najpomembnejših organizacijskih enot, ki razpolaga z večino denarja na ministrstvu, predali v roke funkcionarju iz stranke SDS, torej Starčku. Da je namreč Starček lahko prevzel vodenje njihove službe za investicije in nepremičnine, so morali na ministrstvu združiti dve službi. In sicer službo za varnost pravosodnih organov s službo za nepremičnine in investicije, ki jo je leta 2012 na noge postavila Lucija Remec, ena najuspešnejših nepremičninskih menedžerk v državni upravi.

Kdo je Lucija Remec, ki so jo na ministrstvu za pravosodje pod taktirko SD z njenimi najožjimi sodelavci izolirali, jo odrinili na rob – ker je očitno preveč vedela? Lucija Remec je partnerica uspešnega direktorja republiškega stanovanjskega sklada Črtomirja Remca, ki sedaj z Levico tvorno sodeluje pri oblikovanju državnega stanovanjskega programa. Je inženirka gradbeništva, ki je prav zaradi ustanovitve in vodenja službe za investicije na pravosodnem ministrstvu leta 2021 prejela nagrado na pravosodnih dnevih. Komisija je tedaj o njej zapisala: »Lucija Remec je ena izmed ključnih oseb, ki je vpeta v izvajanje investicij, zagotavljanje prostorskih pogojev in upravljanje nepremičnega premoženja za potrebe pravosodnih organov že od leta 2012 naprej, ko je zaradi reorganizacije ministrstev za javno upravo in pravosodje, najprej kot vodja sektorja in v nadaljevanju kot vodja službe, prevzela najzahtevnejše in najodgovornejše naloge, povezane z zagotavljanjem prostorskih pogojev pravosodnim organom.« A ministrica Dominika Švarc Pipan Luciji Remec ni odvzela le funkcije, ampak tudi vse ostale investicijske projekte, ne le projekt kupovanja prostorov za sodišča ali gradnjo nove sodne palače ob Dunajski cesti v Ljubljani. Na ministrstvu za pravosodje je skrbništvo nad izvajanjem gradnje moškega zapora v Dobrunjah poleg inženirke Lucije Remec imela še ekonomistka Sonja Jurjavčič. Pod Dominiko Švarc Pipan pa je skrbnik te pogodbe postal matematik iz vrst SDS Simon Starček.

Na ministrstvu za pravosodje so se res potrudili, da bi eno najpomembnejših organizacijskih enot, ki razpolaga z večino denarja na ministrstvu, predali v roke funkcionarju stranke SDS.

Kaj je sporočilo te zgodbe? Nakup 7,7 milijona evrov drage stavbe na Litijski cesti v Ljubljani ni bilo površno izpeljano dejanje, to ni bila napaka. Šlo je za dobro načrtovano operacijo. Nakup je bil dosežen z izključevanjem in izolacijo strokovnjakov, ne le Lucije Remec in njenih sodelavcev, ampak še številnih drugih: na ministrstvu za pravosodje so zaposleni, na primer v direktoratu za civilno pravo, strokovnjaki, ki ne samo poznajo, ampak pišejo zakonodajo, ki ureja zemljiško knjigo, institute zavarovanja lastninske pravice in tako naprej. Kljub temu pa sta Starček in Gojkovič nakup izpeljala mimo njih, in sicer tako, kot ga ne bi izpeljal noben slehernik, ki danes kupuje nepremičnino. Nista naročila cenitve, nista izvedla geodetske meritve, nista sama pisala kupoprodajne pogodbe, ene izmed največjih transakcij, ki jih je v zadnjem obdobju izvedlo pravosodno ministrstvo, nista niti zavarovala, nista se o nakupu posvetovala niti s sodišči, za katere sta stavbo kupila. Še z geodetsko upravo (Gurs) nista govorila. Če bi, bi jima od tam sporočili, da je stavba na Litijski po njihovi cenitvi vredna največ 3,3 milijona evrov, pri čemer je njena vrednost zaradi obilne ponudbe poslovnih prostorov verjetno še padla.

Uradno je na drugi strani na podlagi te šlamastike največ zaslužil prodajalec nepremičnine Sebastjan Vežnaver, poslovnež z ne ravno visokim ugledom, ki ima večino premoženja prepisanega na svojega sina Nevija. Vežnaver je pri tem poslu očitno sodeloval še z Enesom Draganovićem, podjetnikom, ki je v podporo vladi Janeza Janše ob štajerski avtocesti pri izvozu za Žalec postavil 25 metrov visoko slovensko zastavo in ki večino dobička zasluži kot eden od koncesionarjev Darsa za vleko težkih tovornih vozil. Vežnaver in Draganović imata skupno helikoptersko podjetje, po poročanju RTV Slovenija pa naj bi Draganović Vežnaverju leta 2019 tudi posodil del denarja za nakup stavbe. Draganovića pri komunikaciji z Darsom zastopa odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je pri tem nepremičninskem poslu zastopala Vežnaverja. Draganović pa je morda tudi tisti podjetnik, ki je nastopil na anonimnem posnetku, ki so ga objavili na POP TV oktobra lani, na katerem Rok Snežič izroča podjetniku 90 tisoč evrov podkupnine, namenjenih Darsu.

Vse to meče še dodatne sence dvoma o izpeljanem poslu, a odgovornost je seveda pri kupcih, to je ministrstvu. Je res mogoče, da sta tak posel speljala dva prijatelja, funkcionarja iz vrst SDS in SD, brez širše politične zaslombe? Stranka SD ima nad ministrstvom za pravosodje močan strankarski nadzor. Poleg Starčka so namreč pod vodstvom Dominike Švarc Pipan v sekretariatu ministrstva, kjer bi naj sedeli predvsem strokovnjaki, službo dobili številni politični funkcionarji: član SD Jure Maleš je na primer postal vodja službe za javna naročila, pravne in splošne zadeve, član SD Tim Kampl pa vodja službe za digitalizacijo in učinkovito pravosodje. Hkrati pa so v sekretariatu ministrstva na mestu vodje finančne službe pustili Janjo Garvas (Hočevar) – bivšo ženo direktorja občinske uprave Grosuplje Dušana Hočevarja, ki tudi vodi občinski odbor SDS in volilni štab v okraju –, ki je bila generalna sekretarka zadnje vlade Janeza Janše, torej njegova najbližja sodelavka. Vse to so indici, da tako 7,7-milijonski posel ni mogel biti speljan mimo ministrice. Ne samo to: za ta posel so zelo verjetno vedeli vrhovi SD in SDS. Preveč njihovih najvišjih predstavnikov je bilo zraven. In ko je zadeva prišla v javnost, je SDS pohitela z interpelacijo o delu ministrice, kot bi hotela doseči, da ministrica čim prej odstopi in se o primeru čim prej neha govoriti.

Gospodarski minister Matjaž Han, drugi človek SD, je v zadnjem intervjuju za Mladino glede povezav med SD in SDS dejal, da »SDS in SD vidim kot stranki, ki sta že več kot 30 let na prizorišču, ena in druga sta zelo dobro organizirani, kadrovsko in programsko«. SD in SDS dejansko druži malce vzvišen odnos do novih, predvsem liberalnodemokratskih strank, obe kot problem poudarjata »nove obraze«.

Kdor je dolgo na oblasti, tvega, da postane plen lobističnih omrežij in drugih zasebnih interesov. Nakup sodne stavbe na Litijski cesti je tudi dobra ponazoritev stranskih učinkov, ki jih s seboj nosijo »stari obrazi«. Vse je povezano, vse prepleteno, vsi po malem sodelujejo. »Novi obrazi« imajo sicer nemalo pomanjkljivosti, a brez dvoma vnašajo nemir v lobistične naveze, ki so se v desetletjih spletle v slovenski politiki.