Jana Ahčin / »Vlada mora začeti skrbeti za javni denar«

Jana Ahčin je bila za predsednico računskega sodišča imenovana julija 2022, nasledila je Tomaža Vesela, ki mu je mandat potekel že konec maja 2022. Je univerzitetna diplomirana ekonomistka z več kot 20-letnimi izkušnjami na vodilnih delovnih mestih v javni upravi. Delovala je v Službi družbenega knjigovodstva in nato njenih naslednicah, agenciji za plačilni promet in upravi za javna plačila, ki jo je tudi vodila. Bila je tudi direktorica davčne uprave in izpeljala združitev s carinsko upravo v finančno upravo, ki jo je vodila do leta 2019. Po koncu mandata v letu 2019 se je kot svetovalka predsednika zaposlila na računskem sodišču.

Ta teden ste objavili revizijo učinkovitosti poslovanja pretežno državnega Telekoma med januarjem 2019 in oktobrom 2022. Poročilo se bere kot seznam vseh možnih kršitev skrbnega poslovanja, izrekli pa ste mnenje, da je bil Telekom »delno učinkovit«.

Telekom je ena od velikih gospodarskih družb v državni lasti. Država ima več kot 70-odstotni lastniški delež in zato je za nas to zelo pomemben revidiranec. Za Telekom zaradi evropskih direktiv ne veljajo pravila javnega naročanja. Ampak ne glede na to, mi od družbe v večinsko državni lasti pričakujemo, da ravna učinkovito, da ima pri prejemkih vodilnih, pri razpisih, pri sklepanju vseh vrst pogodb postavljena ustrezna merila in da vodi ustrezne postopke. Vse to je še pomembnejše, ker gre za veliko družbo, ki ima na leto povprečno 600 milijonov evrov prihodkov in več kot 2000 zaposlenih. Res je, revizija je potekala tako rekoč na vseh področjih – pogledali smo prejemke poslovodnih oseb, oglaševanje, sponzorstva in donacije, upravljanje ter prodaje in nakupe odvisnih družb, projekte novi viri prihodkov ter plačevanje avtorskih pravic za prenos TV-programov. Pokazala je odsotnost notranjih pravil in meril, ki bi omogočala učinkovito, skrbno in transparentno poslovanje. Ponekod so neka merila obstajala, vendar brez določenih uteži. V dobro revidiranca naj povem, da so v Telekomu že med revizijo uvedli veliko število popravljalnih ukrepov, ki smo jih predlagali. Zato tudi ne zahtevamo odzivnega poročila.

Ampak nepravilnosti, ki jih razkrivate, so velike. Pri plačah vodilnih je veljala anarhija. Simptomatičen je primer vodilnega, ki je leta 2019 sedem mesecev v času odpovednega roka uporabljal službeno vozilo za zasebne namene, bil pa je doma brez delovnih obveznosti.

Pri pravicah oziroma prejemkih poslovodnih oseb – tudi direktorjev organizacijskih enot in odvisnih družb – so ravnali zelo razkošno, brez jasnih pravil. Telekom je na primer z direktorji sklepal sporazume o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerih jim je brez obrazložitev dal dolge odpovedne roke in jim tako podaljšal pravice – tudi plače, določal jim je odškodnine oziroma odpravnine tudi v primerih sporazumne odpovedi delovnega razmerja. Nekaterim poslovodnim osebam je Telekom s pogodbami po končanju mandata vnaprej zagotovil sklenitev delovnega razmerja na najbolje plačanih delovnih mestih, čeprav te osebe pred nastopom mandata sploh niso bile zaposlene v skupini, kadrovskih potreb za ta mesta pa sploh zares ni bilo. To je le del praks v letih 2019–2022.

Ob tem je treba vedeti, da so prejemki v Telekomu izredno visoki, tudi če izločimo prejemke članov uprave, ki znašajo trinajst tisoč evrov bruto. Na primer plače direktorjev prvega nivoja, torej direktorjev organizacijskih enot, presegajo osem tisoč evrov bruto, plača predsednika vlade ali predsednice države pa ne dosega šest tisoč evrov bruto.

Maja 2022 je nadzorni svet Telekoma, takrat ga je še vodil član SDS Iztok Černoša, potrdil novo politiko prejemkov uprave, ki pa so jo lastniki sredi junija 2022 na skupščini zavrnili. V Telekomu so jo kljub temu leto dni uporabljali. 

Vaših navedb ne morem niti potrditi niti zavrniti. Dejstvo je, da je bil osnovni prejemek poslovodnih oseb brez posebne utemeljitve določen na maksimalni še možni zakonski ravni, kar ni skladno s priporočili Slovenskega državnega holdinga, ki priporočajo, naj ne bo to maksimalna možna višina po zakonu, predvsem pa mora biti določitev obrazložena. V slabih štirih letih, ki jih je zajela revizija, je bila uprava Telekoma trikrat zamenjana, izplačane so bile visoke odpravnine. Ni problem, da so bile odpravnine – problem je, da so člani uprave že v pogodbah o zaposlitvi dobili za primer predčasne prekinitve mandata nekatere ugodnosti: odpravnino, daljše odpovedne roke in drugo, ki jih Telekom ne bi bil dolžan zagotavljati.

Revizija Telekoma je tako rekoč na vseh področjih pokazala odsotnost notranjih pravil in meril, ki bi omogočala učinkovito, skrbno in transparentno poslovanje.

Cvetko Sršen je na primer vodenje Telekoma prevzel pod Janševo vlado marca 2021, leto in pol kasneje, 1. septembra 2022, pa ga je sporazumno razrešil nadzorni svet, ko ga je zadnjič vodil Iztok Černoša iz SDS. Černoša je bil teden kasneje zamenjan na skupščini delničarjev z Žigo Debeljakom. Sršen je od Telekoma prejel 83.048 evrov odpravnine, ki je nihče ne terja nazaj, in zdaj je vodja sektorja za razvoj in investicije v Komunali Novo mesto, ki jo vodi Bojan Kekec iz SDS. Vi politike in strank v poročilu ne omenjate, kaj šele »politične zlorabe« Telekoma, čeprav ta veje iz poročila. 

V reviziji smo ugotovili, da cela vrsta področij v Telekomu ni ustrezno urejena, zlasti da ni nadzora, in da ima to seveda precejšnje finančne posledice. Sumov kaznivih dejanj pa nismo zaznali.

Vsi ali vsaj večina vodilnih je imela podpisane sporazume, v katerih je bila določena odpravnina, in to je bila iztožljiva pravna podlaga.

V revizijskem poročilu so praktično vsi ključni podatki počrnjeni, tudi koliko je kdo v letih 2019–2022 dobil od 24 milijonov evrov, ki jih je dal Telekom za oglaševanje. V delu, ki razkriva Telekomove zakupe oglasnega prostora, ste razkrili le, da se je Telekom pri »enem mediju« dogovoril za »fiksni znesek zakupa oglasnega prostora ne glede na delež njegovih gledalcev« in da je Telekom temu mediju po oceni računskega sodišča »namenil nesorazmerno veliko sredstev«. Gre za strankarsko Novo24 ali morda Planet TV? 

Če revidiranec nekaj označi, seveda v skladu z zakonskimi podlagami ali z njegovimi pravili poslovanja, za poslovno skrivnost, potem moramo to upoštevati. Zato počrnitve. Pri revizijah velikih gospodarskih družb se s tem redno srečujemo, tudi z davčno ali bančno tajnostjo, ni zdaj prvič. Omenjenega medijskega podjetja pa ne morem komentirati. Vsak organ ima svoje pristojnosti; v državnem zboru deluje preiskovalna komisija, ki ugotavlja politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih.

Ampak ravno te informacije so ključne. Ravno ti počrnjeni podatki odgovarjajo na vprašanje, ali oziroma koliko je prejšnja vladajoča stranka »skanalizirala« iz državne družbe v svoj medij za svoje interese. Analizirali ste tudi prodajo Planeta TV, ki jo je Telekom julija 2020 za pet milijonov evrov prodal madžarski televiziji TV2, ki jo uvrščajo v Orbánov krog. Je šlo pri tej prodaji, ki so jo potrdili nadzorniki Telekoma pod vodstvom Aleša Šabedra, za oškodovanje državnega premoženja? 

Ugotavljali smo, da Telekom v internih aktih ni imel določenih niti osnovnih usmeritev upravljanja odvisnih družb, prav tako ni imel določenih postopkov prodaje odvisnih družb. Kot sem že povedala, računsko sodišče v tem primeru zavezuje zakon o poslovni skrivnosti, ki onemogoča ravno taka razkritja, kot jih pričakuje javnost. Javno znano pa je, s kakšnimi finančnimi težavami se je Planet TV od začetka svojega poslovanja do prodaje spoprijemal in da je Telekom Slovenije moral s to družbo prej ali slej nekaj narediti. Odločil se je za prodajo, pogoji prodaje, po katerih sprašujete, pa so žal poslovna skrivnost.

V revizijskem poročilu preberemo podatek, da je Telekom leta 2019 moral odkupiti 34-odstotni delež Planeta TV od grške solastnice družbe Antenna za kar 17,6 milijona evrov. Ta znesek je zaradi spora določilo arbitražno sodišče pri Mednarodni trgovinski zbornici, bistveno pa presega madžarskih pet milijonov evrov za cel Planet TV leta 2020. 

Navedeno drži. V reviziji opozarjamo ravno na to, da Telekom nima za upravljanje vseh odvisnih družb jasne strategije, kaj želi z njimi doseči. Če bi bila strategija jasna, bi Telekom vedel, zakaj želi od solastnika kupiti preostal delež v Planet TV.

Aprila 2022 so v Pravni mreži za varstvo demokracije opozarjali na domnevno prikrito financiranje Nova24 še prek enega vira, to je prek nadomestila, ki ga je plačeval Telekom Novi24. si za njen TV-program. Nadomestilo naj bi bilo nesorazmerno visoko, zlasti z nizko gledanostjo Nove24. V reviziji zdaj potrjujete, da Telekomu ni uspelo zagotoviti, da bi za programe plačeval nadomestilo, ki bi bilo sorazmerno z njegovo gledanostjo – več je plačeval programe z manjšo gledanostjo. 

Pri pregledu avtorskih pravic za prenos TV-programov smo ugotovili, da se cena, ki jo plačuje Telekom, določi na pogajanjih, spet pa je bila evidentna odsotnost vsakršnih jasnih meril. Pri dveh pogodbah smo potrdili neskladje med gledanostjo in višino nadomestila, kar kaže, da Telekom pri pogajanjih za sklenitev pogodb oziroma določanju višine nadomestila ni ravnal učinkovito. Telekom smo opozorili, da mora proučiti razmere na trgu, ažurno spremljati gledanost in druge okoliščine in v primeru odstopanj pri ponudniku programov doseči spremembo dogovora, to je ustrezno znižanje obveznosti.

Vsem kršitvam rečete »razkrite nesmotrnosti« pri poslovanju Telekoma, čeprav je to manifestacija zlorabe politične moči v državnih podjetjih – brez vsakršnih posledic za akterje. Odšli so z odškodninami, imajo nove službe v javnem sektorju. Bivšega predsednika vlade, v času katerega se je dogajala večina »nesmotrnosti«, ni niti med 29 prejemniki revizijskega poročila.

Pri reviziji smo sledili veliko namigom, tudi medijskim objavam, in vse to upoštevali. Moramo pa se držati svojih nalog, svojih pravil in pooblastil. Prepričana sem, da s tega vidika nadzor s strani večinskega lastnika tukaj ni bil dovolj velik in učinkovit, in ravno zato smo ob izdaji tega poročila pisali vladi in pristojnima ministrstvoma ter tudi SDH. Naj pojasnim še, kdo so prejemniki posameznega revizijskega poročila – to so revidiranci in prejšnje odgovorne osebe revidiranca.

Plače direktorjev organizacijskih enot Telekoma presegajo osem tisoč evrov bruto, plača predsednika vlade ali predsednice države pa ne dosega šest tisoč evrov bruto.

Poročilo se ob poznavanju političnega konteksta in zavedanju, katera podjetja so v poročilu verjetno počrnjena, bere ravno obratno: kot nov dokaz, da politika državnim podjetjem zaradi lastnih partikularnih interesov prek različnih kanalov narekuje slabe prakse, ne pa jih preprečuje. 

Prakse, ki omogočajo nesmotrno poslovanje, je treba spremeniti, postaviti jasna pravila in postopke, varovalke ter kar najbolj preprečiti možnosti ponovitve napak in tudi zlorab. Prepričana sem, da se da v tem trenutku precej še narediti. Kot omenjeno smo ob izdaji tega poročila pisali vladi, ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, ministrstvu za finance ter Slovenskemu državnemu holdingu kot upravljavcu državnega premoženja. Opozorili smo jih na revizijo iz leta 2020, v kateri smo poudarili anomalije pri prejemkih direktorjev gospodarskih družb v lasti države in lokalnih skupnosti. Takrat smo ugotovili, da vlada ni učinkovita pri urejanju tega področja, da nimamo strategije, ki bi določala enotno lastniško politiko države pri prejemkih direktorjev družb, veljavni predpisi pa da imajo različne, celo nasprotujoče si usmeritve. Zdaj vlado in SDH prosimo za odgovor, kaj je bilo narejenega.

Torej vlada mora ukrepati, mora začeti skrbeti za javni denar, na način, kot se od nje pričakuje. Se pravi, da bo tudi od družb, ki so v državni lasti, zahtevala, da poslujejo v skladu s pravili in da denarja ne trošijo neracionalno.

Nadzora ne more izvajati le računsko sodišče, torej revizor, ki spremlja porabo javnih financ. Hkrati ne smemo pozabiti, da ima vsak subjekt javnega sektorja svoje poslovodstvo, ki je odgovorno predvsem za pravilnost in smotrnost poslovanja, hkrati ima to poslovodstvo nadzorni odbor, ali notranjo revizijo, ali pa ga nadzira pristojno ministrstvo, in tukaj se morajo delati prve in stalne kontrole. Ko pride do nas, je mogoča le potrditev nepravilnosti in nesmotrnosti, ko je škoda že narejena.

Za vas, za računsko sodišče, je končana tudi zgodba z ekscesnimi izplačili nadomestil za neizrabljene dopuste, ki so si jih ob odhodu izplačali funkcionarji bivše vlade. Od vlade ste zgolj zahtevali, da pri državnem odvetništvu preveri pravne možnosti za vračilo – ne pa, da ga morajo funkcionarji tudi vrniti. Vlada za  zdaj ni sprožila postopkov za izterjavo in tudi ne potrjuje, da sploh bo, gre pa za skoraj četrt milijona evrov. Bi vlada vendar morala sprožiti izterjavo? 

Računsko sodišče je v reviziji ugotovilo, da so bila nadomestila izplačana mimo vseh veljavnih pravnih pravil. To smo zapisali v revizijsko poročilo in vladi kot izplačevalcu naložili, da prek državnega odvetništva preveri realne možnosti vračila neupravičeno pridobljenih sredstev. Tudi to je potrdilo, da sodne prakse še ni. Vlada pa se mora kot »poslovodstvo« zdaj odločiti, ali gre v postopek, kolikšna je možnost uspeha in ali se splača. Računsko sodišče ne more sprožiti tega. Kaj bi bilo prav? Če se vrnem v kakšno svojo vlogo v preteklosti, ko sem bila generalna direktorica zelo velikega organa v sestavi ministrstva za finance: ko je prišlo do napačnega izplačila, na primer da je bila komu pomotoma izplačana višja plača, sem kot poslovodni organ zahtevala od strokovnih služb, da smo šli v postopku vračila neupravičeno izplačanih sredstev do konca. Saj sem vedela, da moram kot poslovodstvo narediti vse, kar je mogoče, da jih dobim nazaj, saj odgovarjam za ta denar in mora biti vrnjen – ne nazadnje bi me lahko na odgovornost glede neracionalnega trošenja denarja pozval minister.

Glede izterjave nadomestil funkcionarjem za dopuste lahko povem le, da sem sama kot generalna direktorica Fursa vedno zahtevala, da smo šli v postopku vračila neupravičenih izplačil do konca.

Se pravi, tukaj je odgovornost definitivno izplačevalčeva, vladina? 

Definitivno.

Kaj pa morala? Denar so mimo vseh pravil dobili ljudje na najvišjih političnih funkcijah, ki pa očitno nimajo moralnega kompasa, da bi sami vrnili, kar jim ne pripada. 

To mora vsak od njih razčistiti pri sebi. Verjetno so že.

Revizija Telekoma je potrdila, da je oglaševanje podjetij v državni lasti obsežno, a netransparentno, zgolj Telekom je v slabih štirih letih za oglaševanje porabil 24 milijonov evrov. Ministrstvo za kulturo zdaj v predlogu novega zakona o medijih predlaga, da bi moralo vsako državno podjetje dobiti soglasje vlade za izvedbo oglaševalskih kampanj, vrednih nad 50.000 evrov. Časopis Delo je že odprl vprašanje, ali smo nemara v Severni Koreji. So vas kaj povprašali o tem predlogu? 

Ne, se ne spomnim. Vsekakor pa podpiram to, da se tudi to področje ustrezno uredi. Da se postavijo cilji, ki jih ima oglaševanje, da se določijo ustrezna merila ter da se ne nazadnje spremlja tudi učinkovitost takšnega oglaševanja.

Ste že dobili kakšno pobudo za revizijo nakupa sodne stavbe na Litijski v Ljubljani, za katero je država tik pred novim letom dala 7,7 milijona evrov, prodajalec pa jo je leta 2019 kupil za 1,7 milijona evrov? 

Ta primer obravnavajo številni organi, mi pobude še nismo dobili. Ker gre za javni denar, pa seveda imamo možnost pregleda, in tega ne izključujem. Bi pa rada spomnila, da gre za novo epizodo v dolgi zgodbi, povezani z neuresničenim projektom nove sodne stavbe. Marca 2022 smo izdali revizijsko poročilo o projektu nove sodne stavbe v Ljubljani, v katerem smo obravnavali potek »izgradnje« objekta, ki bi rešil prostorsko problematiko prvostopenjskih organov, ki delujejo razpršeno na 19 lokacijah v Ljubljani. Ugotovili smo, da je ministrstvo za pravosodje že leta 2006 za 4,2 milijona evrov kupilo zemljišče na lokaciji ob Masarykovi cesti in porabilo 3,1 milijona evrov za pripravo projektne dokumentacije. Aktivnosti na tej lokaciji ob železnici, kjer je zdaj parkirišče, so se končale v letu 2013, ko je bil projekt v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Nato je postala aktualna nova lokacija Bežigrajski dvor, ki jo je ministrstvo za pravosodje pridobilo ob združitvi z ministrstvom za javno upravo v letu 2012 in za študijo porabilo 13.274 EUR, kjer pa je danes gradbena jama v državni lasti. Ocenjena vrednost projekta nove sodne stavbe se je od leta 2006 do 2019 povišala s 75 na 95 milijonov evrov in še raste. Pomenljiva ugotovitev revizije je bila, da je ministrstvo prvič šele leta 2019, to je po 14 letih načrtovanja, zbralo kadrovske podatke organov, ki naj bi bili v novi stavbi, čeprav bi moralo biti pred vsemi milijonskimi vlaganji odgovorjeno na vprašanje, ali bo ta projekt reševal prostorsko problematiko. Tudi zbrani podatki so bili vprašljivi, saj so bolj kot realne projekcije zajeli pričakovanja. Konec leta 2022 so nas z ministrstva obvestili, da za projekt niso dobili denarja iz proračuna. Gre za povsem neprimerno voden projekt.

Ob prevzemu predsedovanja računskemu sodišču julija 2022 ste napovedovali spremembo zakona o računskem sodišču, ker da je obstoječi zakon tog in ne omogoča pohitritev procesov. Izpostavili ste tudi nujnost razširitve kroga upravičencev, ki jih nadzira računsko sodišče. Koga ste mislili in zakaj zakon do danes ni bil spremenjen? 

Po nastopu mandata smo s kolegi pripravljali novelo zakona, vendar smo hitro ugotovili, da naše ideje ne bodo dobile politične podpore. Takrat smo namreč izvajali revizije volitev v državni zbor in vse poslanske skupine so morale v roku, ki smo ga postavili, zagotavljati dokumentacijo. Jasno je postalo, tudi iz pogovorov, da se jim zdijo roki kvečjemu prekratki in ne predolgi. Zato smo in še vedno poskušamo roke krajšati pri sebi, optimizirati lastne postopke. Pri razširitvi subjektov pa je sedaj stanje tako, da je družba v večinski državni ali občinski lasti naš revidiranec, ko ta družba ustanovi hčerinska podjetja, pa teh zgolj po tej lastniški liniji ne moremo revidirati. Tukaj bi bilo treba odpreti precej kompleksen člen zakona, in po podrobnejšem pregledu smo se odločili, da za zdaj počakamo s predlogom.

Ob odhodu bivšega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana se je v javnosti postavilo tudi vprašanje, ali bi moral minister, ki porabi več kot 110 milijonov evrov javnega denarja za neučinkovito reformo, ki prinese velike zaslužke zasebnikom, ne skrajša pa čakalnih vrst, odgovarjati. Gre za velik znesek. Kako vi gledate na to? 

To vidim kot del problema interventnih zakonov, ki so se razpasli v zadnjih krizah. Kar se tiče ministrove odgovornosti, naj opomnim, da zakone vendar sprejema državni zbor in s tem prevzema tudi soodgovornost za sprejeto zakonodajo. Pri interventnih zakonih je vedno velika nevarnost, da pride do nesistemskih rešitev, ki so vedno drage. Rešitve se uzakonjajo prehitro, niso dovolj preverjene in kasneje se v praksi pogosto pokažejo nekonsistentnosti. To se je v zadnjem času potrdilo že pri zaščitni opremi in dodatkih, ki so se izplačevali pri covidu. Zdaj, ko imamo popoplavno obnovo, smo ponovno dobili nov zelo obsežen interventni zakon, sprejet konec lanskega leta, ki je posegel na mnoga področja – kakšne bodo posledice tega zakona, bomo šele videli. Nujno bi bilo spremljati izvajanje tega zakona po posameznih etapah ali pa po nekih ustreznih časovnih intervalih ter pri tem preverjati učinkovitost rešitev in ustaviti izvajanje posameznih določil, če želenih učinkov ni.

Pri popoplavni obnovi ste pomoč obljubili občinam. V kakšnem smislu? 

Takoj po poplavah smo imeli sestanek z vsemi združenji in skupnostmi občin, kjer smo jim ponudili pomoč glede svetovanja, ki ga lahko ponudimo v skladu z našim zakonom uporabnikom javnih sredstev, ter jih hkrati seznanili s priporočili, ki smo jih doslej izrekli v revizijah predvsem s področja javnega naročanja – česa naj se držijo, da bodo lahko ta javna naročila vezana na obnovo, speljali pravilno in učinkovito. V revizijah sicer ugotavljamo, da občine pogosto delajo napake, ki pa večinoma izhajajo iz dejstva, da imamo 212 občin in med njimi ogromno malih, kjer imamo, če karikiram, zaposlene po tri osebe, ki naj bi obvladovale vso kompleksno zakonodajo, ki velja za občine. Za male občine, z majhnim številom zaposlenih, je nemogoče, da bi obvladovale vso zakonodajo, ki velja zanje, in posledično prihaja do napak in do outsoursinga storitev, kar pa načeloma povzroča višje stroške za državo.

Eno od polj, kjer se obrne ogromno javnega denarja, so javna naročila. Za lani podatkov še ni, leta 2022 pa je bilo oddanih za 8,05 milijarde evrov javnih naročil. Vi imate vlogo »zagovornika javnega interesa v postopkih javnega naročanja«, ki pa ste jo doslej izvedli le dvakrat. 

Res je. Temeljna pristojnost računskega sodišča je izvajanje revizij in med izvajanjem revizij lahko zaznavamo morebitne nepravilnosti. Funkcija zagovornika javnega interesa pa zahteva od računskega sodišča, da se odziva med postopkom samega javnega naročanja, kjer pa ni jasno, na kaj se naj opre. Povedano drugače: intervenirali smo v dveh primerih, ker smo imeli v času razpisa revizijske ugotovitve, na podlagi katerih smo se lahko odzvali. Šlo je za razpis za dobavo zdravil za potrebe lekarn in avtobusne prevoze, kjer smo dosegli delno razveljavitev razpisa oziroma ustavitev postopka. Čeprav ministrstvo za javno upravo že več let opozarjamo, da te vloge ne moremo učinkovito izvajati, pa imamo od lani aprila še povezano novo administrativno obremenitev: vsak zavezanec za javno naročanje, ki želi speljati »postopek javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave«, mora zagovornikom javnega interesa – ob računskem sodišču sta to še Agencija za varstvo konkurence in Komisija za preprečevanje korupcije – poslati obvestilo, da namerava izvesti postopek s pogajanji brez predhodne objave z obrazložitvijo. Ideja zakonodajalcev je bila, da bo ta obvezna seznanitev odvračala naročnike pri uporabi tega postopka javnega naročanja in da bosta naročnike motila ta reprodukcija gradiv in pošiljanje na tri naslove. Vendar to ni resno. Gre za ogromno administrativno breme, na katero opozarjamo vse tri institucije, ki nima učinka v racionalnejši porabi in ki ima lahko celo nasprotni, škodni učinek: ko se taka naročila speljejo, imajo naročniki argument, da so o vsem obvestili kar tri nadzorne institucije. Mi, ki lahko opravljamo vlogo zagovornika javnega interesa le ob hkratnem izvajanju revizijske pristojnosti, to pomeni ob izvajanju revizije, nimamo z obvestili o nameravanem začetku nekega postopka s pogajanji kaj početi. Ko bomo mi začeli in zaključili določeno revizijo, bo takšno obvestilo že zdavnaj rezultiralo v izvedenem naročilu, mi pa ne bomo imeli nobene možnosti, da ga ustavimo.

V letu 2022 je bilo izvedenih 638 postopkov s pogajanji brez predhodne objave ali 9,5 odstotka vseh javnih naročil, prek njih se je oddalo 287 milijonov evrov poslov, kaže poročilo. 

To je ogromno postopkov. Vsi trije zagovorniki javnega interesa bomo v kratkem pripravili neko skupno pobudo ministrstvu za javno upravo za spremembo zakonodaje; seveda je nadzor potreben in pomemben, a le, če je zastavljen smiselno. Zakonska določila, ki se v praksi tako rekoč ne dajo izvajati, to niso.

Evropsko računsko sodišče je lani dvignilo tako imenovani prag napake; po novem v reviziji, recimo evropskega proračuna, izda negativno mnenje, če ugotovi nepravilnosti pri več kot 4,2 odstotka sredstev, prej pa je bila ta meja že pri treh odstotkih. Zakaj se merila »rahljajo« in koliko so pri nas? 

Zakaj je evropsko računsko sodišče spremenilo metodologijo oziroma stopnjo napake, nam ni znano. Mi imamo to stopnjo, imenujemo jo stopnja pomembnosti, že leta nespremenjeno, višine pa ne razkrivamo.

Kaj se dogaja z javnim denarjem pri nas? Je zlorab več? 

Če gledamo število izrečenih pozitivnih mnenj, mnenj s pridržkom ali negativnih mnenj, ki jih izdaja računsko sodišče, bi rekla, da se razmerje ne spreminja zelo; okoli 40 odstotkov mnenj s področja pravilnosti poslovanja ali računovodskih izkazov je zagotovo s pridržkom ali negativnih. Smo pa imeli lani zaznanih več kršitev. Lansko leto je bilo leto po volilnem letu, ko moramo izdati vsa poročila o volilnih kampanjah. Imeli smo eno naznanilo kaznivega dejanja, na Okrajno sodišče v Ljubljani smo vložili obdolžilne predloge zoper tri politične stranke in njihove odgovorne osebe ter zoper dve pravni osebi in njuni odgovorni osebi, zunaj tega pa smo za ostale revizije dali tri predloge za začetek prekrškovnega postopka na Urad za nadzor proračuna zaradi nepravilne porabe v skladu z zakonom o javnih financah, štiri na Državno revizijsko komisijo zaradi kršitev javne naročniške zakonodaje, nekaj zadev smo odstopili tudi Komisiji za preprečevanje korupcije.

Pri omenjenem naznanilu je šlo za naznanilo zoper stranko SDS zaradi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin, v SDS so takoj zanikali naklep in se izgovarjali na nevednost gospoda, ki je zanje in menda brez njihove vednosti lepil plakate v Celju. Je kakšen epilog? 

Ne še.

Zdaj je stanje tako, da je družba v večinski državni ali občinski lasti naš revidiranec, ko ta družba ustanovi hčerinska podjetja, pa teh zgolj po lastniški liniji ne moremo revidirati.

Nekatere politične stranke ustanavljajo svoje zavode, SD že ima recimo Inštitut 1. maj. Imate pristojnost revidiranja teh strankarskih zavodov in ali bi bilo to smiselno – že zaradi morebitnega prelivanja denarja iz stranke ali vanjo? 

Ne, nimamo pristojnosti. Je pa tr eba vedeti, da bomo v okviru revizij tako ali tako preverili vse transakcije, ki jih ima posamezna politična stranka z vsemi subjekti, ter presodili o njihovi pravilnosti v skladu z zakonom o političnih strankah. Sicer pa lahko revidiramo vse politične stranke, ki so financirane iz državnega in tudi iz občinskega proračuna, obvezno pa moramo v štiriletnem obdobju po izvedenih državnozborskih volitvah obravnavati politične stranke, ki iz državnega ali iz občinskega proračuna dobijo več kot sto tisoč evrov. Zdaj je to osem strank, do lanske spremembe zakona je bila meja 10 tisoč evrov, kar je pomenilo 24 strank. Te spremembe smo veseli.

Si računsko sodišče želi več pristojnosti glede ukrepanja – več pravnih sredstev, da bi lahko sprožalo postopke? 

Naloga vrhovne revizijske institucije ni nekoga obsoditi in izterjati. Namen vrhovne revizijske institucije je popolnoma jasen, in sicer je to, da objektivno, neodvisno, učinkovito spremlja pravilnost in smotrnost porabe javnih sredstev.