Nova stranka upokojencev

Pavel Rupar je bil v življenju že marsikaj, bil je župan Tržiča, poslanec SDS in zapornik. Iz zapora, kjer je odsedel enoletno kazen zaradi oškodovanja tržiškega občinskega proračuna in zlorabe položaja, je prišel prerojen. Tako vsaj pravi. Iz politike se je za nekaj časa umaknil, ukvarjati se je začel s prenavljanjem kopalnic in hiš, v Tržiču je dal postaviti kip Jakoba Aljaža, nabiral je regrat za sokrajane in po ulicah reševal zapuščene živali. A nato je spet zaslišal klic – klic dolžnosti.

Po nastopu vlade Roberta Goloba je na ulice pognal razočarane upokojence. Obljubljal jim je višje pokojnine, jih strašil s skritimi nameni vladne koalicije, ki bi jih z morebitnim sprejetjem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja menda najraje kar vse usmrtila, ter pozival k neplačevanju RTV-prispevka.

Gibanje Glas upokojencev je konec tedna preraslo v politično stranko. »Tu smo, ker želimo glasno in jasno povedati, da smo to državo gradili mi in da mora priti čas, da bomo vse, kar se je našega sprivatiziralo, enkrat dobili nazaj v obliki pokojnin,« je na kongresu nove stranke Glas upokojencev povedal sveže pečeni predsednik Pavel Rupar. In ob robu kongresa pripomnil, da se bodo v stranki začeli pripravljati na nastop na evropskih in državnozborskih volitvah, za katere upa, da bodo že letos.

Kaj pričakovati od nove stranke? Nič manj od revolucije. Novoizvoljena članica izvršilnega odbora Alenka Orel je na kongresu na primer dejala, da je prišel čas, »da se od barbarizma izrojene svetovne ekonomije, ki temelji na nenormalnem kopičenju in bogatenju posameznikov na eni strani ter zasužnjevanju in evtanaziranju ljudi, tako starejših kot otrok, povrnemo k resnični civilizaciji«.

V izvršilnem odboru so poleg Alenke Orel še Igor Černoga in Andrej Peterle, slednji je bil dolgo član Nove Slovenije, dvakrat je na njeni listi (neuspešno) kandidiral za občinskega svetnika, enkrat v Grosupljem in drugič v Piranu. Pa Rajko Perčič, ki je bil prej aktiven v strankah Glas za otroke in družine ter Naša dežela, in Majda Kregelj Zbačnik, ki je bila, tako kot Rupar, nekoč poslanka SDS.

Kot vsi populisti tudi Rupar pri pridobivanju podpore stavi na jezo in nezadovoljstvo ljudi, to sta pač najmočnejša politična mobilizatorja. Hkrati je njegov govor grob, odbijajoč in nasilen. Rupar je preveč zaletav in včasih žaljiv, da bi lahko nagovoril širše volilno telo, v vsej politični karieri si je nabral nemalo afer. Pa vendar: zgodovina uči, da to ni nujno vedno ovira. Nič od tega ni bilo ovira za večkratnega predsednika italijanske vlade Silvia Berlusconija, tudi ne za ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki spet računa na zmago na prihodnjih ameriških volitvah. Navsezadnje tudi ne za Zmaga Jelinčiča in njegovo SNS, ki se ji je uspelo, četudi praviloma samo za las, več let obdržati v parlamentu. A gre za tvegano igro, ni nujno, da bo Rupar na koncu uspešen. V tem primeru se lahko ponovi scenarij zadnjih volitev, ko je Počivalškova stranka Povežimo Slovenijo za las zgrešila parlamentarni prag, posredno pa je s tem škodila tudi veliki SDS in njenemu Janezu Janši.