Luka Marcen / Gledališki režiser, ki se s tremi predstavami poteguje za nagrade na osrednjih festivalih

V tekmovalni program letošnjega Tedna slovenske drame sta uvrščeni kar dve predstavi, pod kateri se je podpisal kot režiser – Druga preteklost po motivih istoimenskega romana Vinka Möderndorferja, ki je premiero doživela oktobra v njegovem rodnem Celju (SLG Celje), ter znamenita Antigona Dominika Smoleta, ki jo je pred letom dni postavil na oder v SNG Nova Gorica. Slednja, drama, ki velja za eno najpomembnejših slovenskih dramskih besedil, se je prebila še v tekmovalni program 59. Festivala Borštnikovo srečanje. S tem mladi gledališki režiser Luka Marcen (1995) zaokrožuje izjemno pestro in plodno leto, v katerem je na oder postavil kar pet uprizoritev v petih gledališčih – poleg omenjenih še Grumov Dogodek v mestu Gogi v mariborski Drami, Sneženo sestro Maje Lunde v Mini teatru ter Tango Sławomirja Mrożka v ljubljanski Drami.

Kljub tematski in žanrski raznolikosti uprizoritev med njimi zaznava vzporednice. Zanimajo ga vzvodi moči, konflikt posameznika in družbe, spopadanje z avtoritativno oblastjo in družbenim nasiljem, »diktatom kolektiva, ki niti ne ve, da je kolektiv«. Zgodbe vsakdanjih ljudi, ki ne rešujejo sveta, pač pa v njem zgolj poskušajo preživeti – pri tem pa so lahko noro tragični ali precej smešni. V ospredje obravnave pogosto postavlja tudi družino – kot celico, ki je vedno metafora sveta ali širše družbe, kot sličico znotraj povečevalnega stekla, ki ponuja precej natančno analizo medčloveških odnosov in sveta.

V gledališče se je zaljubil že kot otrok, ki so ga fascinirali lutkovno gledališče in »vsi svetovi, ki so se tam gradili«. Zanimanje je izrazil tudi za glasbo in tako poprijel za violino, v zgodnjih najstniških letih se je celo pridružil orkestru in navdušil nad kolektivnim duhom, ki se je tam ustvarjal. Orkester se mu še danes zdi dobra primerjava s teatrom, ki ga doživlja kot »rezultat kolektivnega delovanja in orkestracijo vseh elementov, ki morajo biti uglašeni v pravo harmonijo«.

Po končani gimnaziji, kjer je bil aktiven član šolskega gledališkega krožka, se je odločil za sprejemne izpite na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ker jih ni uspešno opravil, se je vpisal na študij filozofije in primerjalne književnosti, tam pa odkril svojo ljubezen do dramatike absurda in slovenske poetične drame. »S tem, ko smo se veliko ukvarjali s poezijo, sem se seznanil z Zajcem, Strnišo, Šeligo in Smoletom, ki so mi odprli svetove, ki jih do tedaj nisem zaznal nikjer drugje. Slovenska poetična drama se mi je zdela noro odkritje, čisti unikum, hkrati pa neverjetno univerzalen material, ki skozi zapisovanje nezavednega govori o človeku in stanju duha v tem svetu in v tem trenutku.«

Tako je ljubezen do gledališča še rasla, dve leti kasneje se je ponovno odločil poskusiti srečo na sprejemnih izpitih za gledališko režijo in jih uspešno opravil. Za režijo diplomske uprizoritve Ljudožerci je prejel akademijsko Prešernovo nagrado, monodrama Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa z izjemno Tino Vrbnjak, ki je v Mali Drami premiero doživela pred mesecem dni, pa je pravzaprav njegova magistrska predstava, ki je bila zaradi koronskih omejitev večkrat prestavljena.

Gledališče doživlja kot »blodnjak, v katerem se lahko izgubljamo, zato da se bomo na neki točki lahko spet našli, morda preobraženi, morda ujeti v razmislek o sebi ali svetu, v katerem živimo«. Ne verjame, da lahko teater spreminja svet, lahko pa na neki intimni ravni preobraža človeka in prevprašuje njegov pogled na svet. Pomembno se mu zdi, da niti gledalca niti njega samega ne pusti ravnodušnega. »Teater ima transformativni potencial, nima pa čarobne paličice, kar je na neki način osvobajajoče. Če bi imel na sebi pritisk odgovornosti, da spreminjam svet, najbrž tega ne bi počel.«

Eden izmed privilegijev dela v gledališču mu je nenehen stik z razmišljujočimi ljudmi. »Vsak ustvarjalni proces se mi zdi izjemno dragocen, ker se pogovarjamo in izmenjujemo mnenja, svoje izkušnje in različne poglede, in to neskončno polje možnosti, kam lahko pridemo iz neke izhodiščne ideje, je zame resnično magija, ki se dogaja v gledališču.« Pri tem se mu zdi ključno, »da si upamo postavljati vprašanja, tudi če ne vemo definitivnih odgovorov. Morda je prav to bolj zanimivo – odpiranje vprašanj in dialoga, ne da bi podali končno rešitev.«

Da je v zadnjem, zanj transformativnem letu lahko deloval znotraj toliko različnih institucij, se mu zdi privilegij. »Povsod so se vzpostavili močni kolektivi, ki dihajo za isto stvar, in to me poživlja, napaja z energijo in mi nenehno vrača, kar vlagam sam. Poleg tega vsa sodelovanja in prehajanja v ustvarjalni proces prinesejo neko novo energijo in sproščenost, novo življenje, ki lahko povsem spremeni način dela. In to je za teater precej pomembno,« pravi režiser. »Največja smrt teatra je, ko postanemo sami sebi predvidljivi. Ko si ne dovolimo več, da bi se presenečali.«