Pesnica med morjem in nebom

Najvišje priznanje v kulturi, Prešernovo nagrado za življenjsko delo, letos prejme pesnica in prevajalka Erika Vouk (1941). Velika pesnica, »poetessa«, kot jo imenujejo bližnji sodelavci in prijatelji, je med letoma 1984 in 2019 izdala devet pesniških zbirk, za katere je med drugim prejela tudi Jenkovo nagrado leta 2002 in Veronikino nagrado leta 2004, pomembno pa je tudi njeno prevajalsko delo, med katerim izstopa sijajni prevod drugega dela Goethejevega Fausta, ki mu je posvetila kar osem let svojega življenja.

Erika Vouk je rojena v Mariboru in tam tudi živi že praktično vse življenje, a se je naziva »mariborska pesnica«, ki ga je bila pogosto deležna znotraj literarnih krogov, branila. »Mariborčan je vino,« je dejala v intervjuju za Večer leta 2002, »za vino je morda pomembno, od kod prihaja.« Čeprav je vse življenje preživela v Mariboru, pa je njen dušni dom sredozemska, morska pokrajina. »Po čutenju, po senzibiliteti tendiram proti morju,« je dejala. In čeprav je njena prva pesniška zbirka, Bela evridika (1984), izšla, ko je bila že v zrelih letih, je pisala že veliko prej.

Njeno življenje se bere kot roman. Pri štirinajstih je ostala sama z očetom, esperantistom in slepim človekom, in zanj pomagala skrbeti. Predvsem pa je od njega mnogo pridobila, saj je veljal za izjemno omikanega, ostroumnega in razgledanega človeka. Veliko sta brala in se pogovarjala, pripovedovala mu je svoje vtise o svetu in mu na glas prebirala klasična literarna dela. »Oče, bila sem tvoje oči,« je desetletja kasneje zapisala v pesmi iz pesniške zbirke Lasa pur dir. Ta zgodnja izkušnja sveta in vpliv očeta, ki se mu kasneje pokloni v več pesmih, sta jo močno zaznamovala in že zgodaj v njej izoblikovala pesniški pogled in način razmišljanja o življenju.

Poezijo je začela pisati že v najstniških letih in pesmi objavljala v šolskem glasilu Klasične gimnazije Maribor, ki jo je obiskovala med letoma 1951 in 1959. Za tem je razmišljala o igralstvu, a se iz različnih razlogov za vpis na igralsko akademijo ni odločila, namesto tega se je vpisala na študij psihologije in filozofije. A njen študij sta prekinila poroka in rojstvo sina, z družinico pa so se preselili k očetu v Maribor.

Temu je sledilo devetnajst let navideznega ustvarjalnega zatišja, kjer pa je v njej pravzaprav brbotalo, zanjo so bila to burna leta, ko so se v njej akumulirale stvari, a samega dejanja pisanja ni bila zmožna. Nato je prišla spodbuda z dveh strani. Urednik Vladimir Gajšek je v mariborskih Dialogih objavil njene pesmi, in ko jih je prvič ugledala, natisnjene na papir, je to nanjo naredilo močan vtis. Drugi sprožilni moment pa je bilo povabilo Tomaža Pandurja, da bi se priključila njegovi prvi gledališki skupini Tespisov voz. Čeprav je igranje – v skupini, kjer je bila še enkrat starejša od ostalih članov, a je to prav nič ni motilo – kmalu opustila, pa je bil stik z gledališčem vseeno formativen za njeno ustvarjanje.

Nato je iz nje začelo bruhati vse, kar se je kopičilo v preteklih letih. Svoj izraz je našla v mitološki motiviki in prvo pesniško zbirko, Belo evridiko, izdala pri triinštiridesetih letih. »Spominjam se, da je takrat nastal nekakšen nemir, kakšna narejena pesnica je že bila s svojo prvo pesniško zbirko. Tako dovršena pesniška govorica, izjemna bogatost izraza in domišljenost, oblikovna perfekcija,« se spominja njena prijateljica Zora A. Jurič, ustanoviteljica Pesniškega turnirja in organizatorka številnih literarnih dogodkov.

Erika Vouk je že prej za potrebe Pandurjeve uprizoritve iz nemščine prevedla odlomek drugega dela Goethejevega Fausta, potem pa se ga je lotila v celoti. V času med drugo in tretjo pesniško zbirko je prevedla 7499 verzov, za odlično sprejet in pohvaljen prevod, ki mu je posvetila dolgih osem let življenja – sedem let prevajanja in leto dni korektur –, je prejela Glazerjevo listino, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor, ne pa tudi kakšne večje prevajalske nagrade, denimo Sovretove.

V tretji pesniški zbirki Belo drevo (2000) je mitsko in arhetipsko motiviko zamenjala za mediteransko. »Ob morju se je počutila najbolj doma,« se spominja Darka Tancer-Kajnih, pesničina prijateljica in dolgoletna sodelavka v mariborski knjižnici. »Kasneje, ko je pesmi začela pisati na Belem križu, je vse zapiske in osnutke pesmi, ki jih je nabirala skozi leto, odnesla s seboj in tam dokončala glavnino svojih pesmi.« Erika Vouk pa je v intervjuju za Večer dejala: »Ne dam si vzeti tega čara, da se vsako leto vračam tja. In ko ne morem tja, ostaja tisto hrepenenje, ki nima z žalobnostjo ali razočaranjem nobene zveze, povezano pa je z nečim, kar je skoraj lepše kot izpolnitev. Ves dopust pokurim na morju in sem tam mesec in pol.«

In tako se tudi njene naslednje pesniške zbirke napajajo v njej preljubi sredozemski pokrajini, ki je postala njena svetinja. Poezija Erike Vouk je poezija med morjem in nebom, poezija erosa in čutnosti, tudi erosa do življenja, vitalnost in radost. Je poezija ambivalentnosti – krhkosti in moči, nežnosti in strasti, črne in bele, teme in luči. Pesmi je videla kot slike, podobe, kar se kaže tudi v nekaterih naslovih njenih pesniških zbirk, denimo Opis slike (2002) in Album (2003).

»Njena poezija je obenem izjemno pogumna, kot ženska si je upala izrekati stvari, ki si jih morda niti vsi pesniki niso,« pravi Zora A. Jurič. »In vse to v popolnoma izdelanem aristokratskem jeziku, ki temelji na zgoščenih in prefinjenih podobah ter močnem ritmu – jamski ritem in kratek verz –, zato njene pesmi učinkujejo kot glasba. Gre za najbolj žlahtno klasično poezijo, ki pa deluje popolnoma svobodna in sodobna.«

Darka Tancer-Kajnih dodaja, da je bila Erika Vouk od nekdaj čudovita, izjemno markantna in posebna ženska, ki je bila »upornica vedno in povsod«, obenem pa – kot vse velike umetnice – senzibilna in na trenutke negotova. Pri vprašanjih o pesniških postopkih, strukturi pesmi, rimah in verzih je zamahovala z roko, češ da sama piše intuitivno, da se ji roka, »ko pišem pesem na papir, ustavi sama. Ne vem, zakaj se ustavi«, in da »to ni način pisanja, to je način čutenja«.

Če opusa Erike Vouk kljub njegovi nesporni veličini morda ne poznate, žal niste edini. Erika Vouk ni edina pesnica, ki je širša javnost ne pozna dovolj dobro. Ni edina umetnica, ki je širša javnost ne pozna dovolj dobro. V šolskih berilih so bile pesnice dolga leta spregledane, v njih so bila še nedavno objavljena skoraj izključno dela moških literatov. »Kljub do neke mere spregledanosti pa se nikoli ni čutila manjvredno, manj upoštevano, s ponosom je nosila svoje pesništvo,« pravi Zora A. Jurič. »Navsezadnje je bila nagrajena, leta 2002 je za zbirko Opis slike prejela Jenkovo nagrado in bila isto leto ovenčana še z nazivom vitezinja Pesniškega turnirja. Natanko dvajset let kasneje je vitezinja postala Miljana Cunta, ki je bila lani tudi ena od slavnostnih govork ob odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma, in danes se mi zdi, da v slovenskem literarnem prostoru pesnice absolutno nosijo prapor. Neverjetno, kakšna sprememba se je zgodila v teh nekaj desetletjih, odkar je bila Erika Vouk na vrhuncu svojega ustvarjanja. Takrat so bile pesnice prej eksotika kot pravilo.«

Erika Vouk je po Svetlani Makarovič šele druga pesnica v samostojni Sloveniji s Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Od leta 1991 je bilo 67 podeljenih velikih Prešernovih nagrad, z letošnjima vred (ob Eriki Vouk jo bo prejel še koreograf in baletni plesalec Henrik Neubauer). Umetniki so jih prejeli 56, umetnice pa v dobrih treh desetletjih le enajst.

Milena Zupančič, Meta Hočevar, Svetlana Makarovič, Irena Grafenauer, Štefka Drolc, Mateja Rebolj, Marlenka Stupica, Metka Krašovec, Bjanka Adžić Ursulov, Ema Kugler in Erika Vouk tako niso le velike umetnice, zasluženo nagrajene z najvišjim državnim priznanjem za življenjske opuse, so tudi pionirke, ki nam utirajo pot v pravičnejši jutri.

Nekje so zmeraj južna zatočišča

Nekje so zmeraj južna zatočišča,
zamolkle krošnje,
senčni kraj užitka,
zidovi neodkritega svetišča,
zaplata freske s patino tišine,
nekje je zmeraj voda varno plitka
in trdoživo zel na brazgotine
polaga roka;
v plodno brazdo pluga
je položena hvalnica življenju,
nekje je zmeraj južneje od juga,
nekje je smrt najbližja poželenju.

(Erika Vouk, pesniška zbirka Rubin, 2008, Založba Pivec)

Pesniški recital:
Valovanje – poklon Eriki Vouk
Kje: Dvorana Frana Žižka, SNG Maribor, Maribor
Kdaj: 8. februarja 2024 ob 18. uri