Kriki v prazno

Te dni so v lokalnem medmrežju kot gobe po dežju vzniknile objave, ki opozarjajo, da korporacija Meta, ki stoji za vodilnima družbenima omrežjema Facebook in Instagram, aktivno manjša domet različnih (večidel aktivističnih) objav, največkrat tistih, ki izkazujejo podporo Palestini. Slovenski Inštitut 8. marec je na primer zapisal: »Vse naše objave ukinjajo in sesuvajo. Podobno se je dogajalo samo med vodnim referendumom.«

Tudi vladna stranka Levica je objavila sporočilo: »Ponovna cenzura. Instagram (oziroma Meta) je nas in več drugih organizacij obvestila, da so prisilno znižali domet naših objav (ne zgolj o Palestini), ker te mogoče ne ustrezajo pogojem uporabe omrežja.« Enako se je zgodilo na Mladininem profilu na Facebooku po objavah, ki so spodbujale k podpisu peticije Dost je!, s katero se je vrsta slovenskih civilnodružbenih organizacij zavzela za trajno končanje izraelskih napadov na Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem ter za zagotovitev spoštovanja in uresničevanja mednarodnega prava ter človekovih pravic in ki jo je pospremil tudi Mladinin poziv k prižiganju sveč pred državnim zborom. Zgovoren je tudi komentar pevskega zbora Kombinat, katerega članice prav tako opažajo, da so njihove objave o Palestini »skoraj brez odziva, kar priča o tem, da jih Facebookovi algoritmi skrivajo pred sledilkami in sledilci«.

Tina Tomšič iz Inštituta 8. marec pravi, da takšno ravnanje Mete sicer ni nekaj novega. Do izbrisa ali pa manjšanja dosega nekaterih zapisov, ki se navadno zgodi le nekaj minut po objavi, pogosteje prihaja »v času kampanj, ki so usmerjene proti interesom politike ali kapitala«. Pred trenutnim pogromom nad objavami, naklonjenimi Palestini, se jim je to največ dogajalo ob vodnem referendumu, pa tudi ob kampanji za Anhovo. Kljub navidezno jasnim pravilom, kaj je lahko objavljeno in česa omrežje ne dopušča, rezultati nadzora nad vsebino niso vidni: »Pogosto prihaja do tega, da izginjajo objave, za katere brez dvoma ni mogoče reči, da širijo sovražni govor ali lažne novice, tiste, ki to eksplicitno počnejo, pa hkrati ostanejo nedotaknjene.«

Kot dodaja Tina Tomšič, je do tokratne hujše omejitve dosega Inštituta 8. marec na Facebooku prišlo po njihovih objavah fotografij, ki so pozivale k akciji prižiganja sveč pred državnim zborom v spomin na padle v Gazi. Šlo je za pacifistično akcijo, poziv politiki, naj pripomore k čimprejšnjemu končanju vojne. Za Meto pa so bile te miroljubne objave sporne. In ne samo to. Sledilo je omejevanje skoraj vsake naslednje objave – ne glede na temo: »Med njimi so bile objave, povezane z reproduktivnimi pravicami, skupinske fotografije iz Anhovega, vsebinske objave o Anhovem in povezave, vezane na genocid v Palestini.«

Svoboda govora je puhlica, ki centrom moči pride prav zgolj takrat, ko se ujema z njihovimi ekonomskimi in političnimi interesi.

Tudi Dragan Nikčević, koordinator komunikacijske skupine pri stranki Levica, pojasnjuje, da se jim je cenzorski zaplet na družbenih omrežjih zgodil na dan prižiga sveč v spomin na padle v Gazi, ki sta ga pred parlamentom organizirali Mladina in civilna družba: »Targetirane so bile vsebine o Gazi in, kar je popolnoma nepovezano, o ukinjanju davčnih ugodnosti za eno izmed oblik tako imenovanih kaslc podjetij.« Nekaj dni kasneje se jim je enako zgodilo še s kritičnim odzivom na paradiranje neofašistične organizacije CasaPound v Gorici.

Orkestrirano utišanje aktivističnih glasov

Čeprav Meta skriva in briše različne objave, ne zgolj propalestinskih, se – tako v našem družbenoomrežnem mikrokozmosu kot seveda tudi širše po svetu – kaže očiten vzorec, na katerega je nedavno opozorila tudi poglobljena raziskava nevladne organizacije Human Rights Watch: cenzura objav na Facebooku in Instagramu, zapisanih v podporo Palestini, je sistemska in strukturirana. Ali Meta poskuša aktivno in pristransko utišati glasove, ki opozarjajo na vojne zločine? Gre pri tem le za posledice pretiranega zanašanja na avtomatizirane algoritme za filtriranje neprimernih vsebin ali pa za orkestrirano množično utišanje aktivističnih glasov?

Jasmina Ploštajner iz Inštituta Danes je nov dan, ki že vrsto let opozarja na visoko koncentracijo moči, ki jo imajo družbena omrežja v javnem diskurzu in pri vplivu na oblikovanje javnega mnenja, ugotavlja, da je »primer zatiranja objav, povezanih s Palestino, še en (a niti približno nov) primer sistematične cenzure«. Prepričana je, da primer razkriva, »da je svoboda govora le puhlica, ki centrom moči pride prav zgolj takrat, ko se ujema z njihovimi ekonomskimi in političnimi interesi«. In doda: »Gre za le eno v vrsti hinavščin Zahoda, ki jih je razgalila agresija nad Palestinci.«

Tadej Štrok, prav tako član Inštituta Danes je nov dan, ob tem dodaja, da lahko pričakujemo, da se bodo tovrstni primeri z leti še množili, kar pripisuje »odsotnosti učinkovite regulacije, ki bi od spletnih gigantov terjala odgovornost za širjenje sovražnega govora, zatiranje svobode izražanja ob vedno večji geopolitični nestabilnosti«. Prepričan je, da bi »morali stremeti k večji digitalni suverenosti in premakniti svoja digitalna življenja stran od omrežij, ki so pod nadzorom zasebnih korporacij, k prostorom, ki imajo decentralizirano in bolj odprto strukturo«.

Najpogostejša in najbolj zvijačna cenzorska taktika je »shadowbanning«, s katero je domet objav radikalno zmanjšan.

Tudi Dragan Nikčević iz Levice je prepričan, da bo domnevna objektivnost algoritmov in sorodnih mehanizmov vselej vsebovala ideološke predpostavke tistih, ki so pravila postavili. »Če denimo v ZDA in drugod na Zahodu obstaja tendenca, da se legitimna kritika države Izrael diskreditira in sankcionira pod obtožbami antisemitizma, potem se bo to zagotovo poznalo tudi v procedurah upravljavcev družbenih omrežij.« A na drugi strani algoritmi zelo očitno niso uspešni pri čiščenju spornih vsebin z družbenih omrežij, pravi Nikčević: »O tem pričajo denimo eksplozivni skoki v popularnosti skrajnih in zarotniških teorij ali pa izpričan kvarni vpliv, ki ga imajo družbena omrežja na mentalno počutje uporabnikov.«

Prelomljene obljube

Prej omenjena raziskava Prelomljene obljube podjetja Meta, ki jo je organizacija Human Rights Watch objavila konec decembra, je na 51 straneh analizirala dobrih tisoč objav, ki so v miroljubnem duhu izkazovale podporo Palestini, a jih je Meta tako ali drugače utišala. Poročilo razkriva različne cenzorske taktike, ki jih v tem kontekstu uporablja Meta: med agresivnejšimi ukrepi je začasno blokiranje ali celo nepovraten izbris profilov uporabnikov, ki so objavljali propalestinske vsebine, še večkrat pa Meta odstranjuje objave, zgodbe in komentarje, ki jih zazna kot sporne.

Najpogostejša in najbolj zvijačna taktika pa je »shadowbanning«, s katero sta vidnost in domet objav radikalno zmanjšana. Tovrsten cenzorski pristop poteka na precej pretanjeni ravni: Facebook »nezaželenih« objav, ki naj bi kršila pogoje uporabe omrežja, načelno ne bo izbrisal ali blokiral tistih profilov, ki so jih objavili, temveč bo domet objav tako zmanjšal, da jih bo videla le peščica. Ne bodo se prikazale na prvi strani oziroma v toku novic (angl. »news feed«) nekega družbenega omrežja, temveč bodo danemu uporabniku vidne le, če bo brskal po profilu objavitelja. Kot bi uporabnik na ves glas kričal v zvočno izolirani komori, čeprav je prepričan, da na odru vpije v megafon.

Odmevna raziskava opozarja, da tovrstna cenzura po eni strani izhaja iz »pretiranega zanašanja na avtomatizirana orodja za moderiranje vsebine«, po drugi pa iz »neupravičenega vladnega vpliva na odstranjevanje vsebine«. V Inštitutu Danes je nov dan nad rezultati raziskave niso presenečeni. Jasmina Ploštajner pravi, da civilna družba in nekatere nevladne organizacije že več let opozarjajo na tovrstno cenzuro, in opozori na kampanjo Stop Silencing Palestine, v kateri so že leta 2021 na Meto (takratni Facebook) naslovili konkretne zahteve in priporočila, ki niso bili nikoli upoštevani. »Situacija je ob tokratni agresiji še toliko bolj resna, sploh zaradi pomanjkanja propalestinskih glasov v tradicionalnih zahodnih medijih,« pravi Jasmina Ploštajner.

Predstavniki družbe Meta so v izjavi za britanski časnik Guardian sicer priznali, da sistem dela napake, ki so lahko za številne frustrirajoče, a so obtožbe sistemske in pristranske cenzure ostro zanikali: »Implikacija, da načrtno in sistemsko zatiramo določene glasove, je napačna. Trditev, da je zgolj tisoč obravnavanih primerov dokaz sistemske cenzure, je lahko dober naslov za članek, a zaradi tega trditev ni nič manj zavajajoča.«

Cenzura na družbenih omrežjih je popolnoma netransparentna, Meta pa jo na Facebooku vselej izvaja pod pretvezo, da objave kršijo pravila uporabe omrežja.

Aleš Završnik, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in strokovnjak za uporabo velikega podatkovja, algoritmov in umetne inteligence v kazenskem pravu, je prepričan, da so ugotovitve raziskave, ki jo je izvedla Human Rights Watch, pretehtane in »podpirajo doslejšnje ugotovitve številnih raziskovalcev o dometu avtomatiziranega moderiranja, ki ga izvajajo spletna družbena omrežja«. Pojasnjuje, da ta delujejo po nejasnih abstraktnih merilih, »saj učinki avtomatizacije moderiranja niso vnaprej znani niti oblikovalcem umetnointeligenčnih sistemov«.

Veliki cenzor

Sistemsko utišanje propalestinskih mnenj seveda še zdaleč ni osamljen primer kontroverzne in neutemeljene cenzure, ki jo izvajajo Facebookovi algoritmi. Kot poudari Aleš Završnik, je »na veliko moč sodobnih urednikov, ki to pravno ne želijo biti, a dejansko so, pred leti najbolj nazorno opozoril urednik osrednjega norveškega časopisa Aftenposten«. Facebook je takrat s profila časopisa odstranil fotografijo z napalmom ožgane deklice, ki je vodila do preobrata v podpori ameriške javnosti glede vpletenosti ZDA v vojno v Vietnamu, fotograf pa je za fotografijo prejel Pulitzerjevo nagrado. »Urednik Aftenpostna je z javnim pismom pozval vodjo Facebooka, naj se ne obnaša kot veliki cenzor, pri čemer Facebook ne prevzema nobene odgovornosti za moderiranje,« razloži Završnik.

In nadaljuje: »Danes smo na vrsti vsi mi, ki kakorkoli pišemo kritično o oblastnih strukturah.« Za primer navede Facebookov pogrom nad projektom o liberalnih demokracijah, ki ga vodi Inštitut za kriminologijo, financira pa Evropska unija. Vse vsebine o projektu, ki so se znašle na Facebooku, je družba Meta odstranila, češ da kršijo njeno politiko. »Znašli smo se v Kafkovem Procesu,« pravi Završnik. In nadaljuje: »Ni znano, katera pravila konkretno smo kršili in s katero objavo, ni znano, kakšen postopek za pritožbo imamo na voljo in komu naj se pritožimo. Obrazložitve, kakršno poznamo v pravu, z razlogi za odločitev in možnostjo navajanja nasprotnih dejstev, ni.«

Tudi v Inštitutu 8. marec niso dobili pojasnila, zakaj Meta briše njihove objave oziroma manjša njihov domet. Tina Tomšič pravi, da ni jasno, ali »prihaja do targetiranega prijavljanja naših objav in posledično avtomatiziranega ukrepanja Mete ali pa do samodejnega brisanja objav, ki opozarjajo na strahotno dogajanje v Palestini.« Podobno se je odzvala tudi Levica: »Utemeljitve sankcij so vedno povsem nejasne in nespecifične. V njih ni navedeno, niti katera pravila naj bi kršili, niti s čim točno naj bi jih kršili, niti na kakšen način lahko vsebinsko izpodbijamo odločitev.«

Cenzura na družbenih omrežjih je popolnoma netransparentna, Meta pa jo vselej izvaja pod neutemeljeno pretvezo, da objave kršijo pravila uporabe omrežja. Pri tem ne ponudi pojasnila, ali je neko objavo cenzurirala oziroma ji zmanjšala domet, ker so jo drugi uporabniki prijavili kot žaljivo ali sovražno vsebino, ker je šlo za napako človeškega moderatorja ali pa zato, ker so jo Metini algoritmi samodejno prepoznali kot sporno.

Tadej Štrok iz Inštituta Danes je nov dan dodaja, da se »spletni giganti zaradi ogromnih količin objavljenih vsebin in stroškovne učinkovitosti pogosto zanašajo na avtomatizacijo, kar samo po sebi ne bi smelo biti problem, če bi bila pravila igre – torej delovanje algoritmov – javno znana«. A še zdaleč niso. Štrok opozori na dejstvo, da so »algoritmi razvrščanja vsebin, ki poganjajo omrežja, skrbno varovana poslovna skrivnost«. Prav zato je »nemogoče vedeti, kako so naravnani in kdo vse ima vpliv pri njihovem obteževanju. Vprašanje pa je, ali so v ozadju res zgolj algoritmi,« pravi. In doda: »Na to tako imenovano črno skrinjico lahko vplivajo bodisi vlade bodisi drugi politični akterji oziroma lastniki omrežij sami, kot vidimo v primeru omrežja X, kjer se zdi, da Elon Musk lastnoročno odloča, kdo dobi glas in kdo ne.«

Zdi se, da smo v boju proti represivnim cenzorskim mehanizmom multinacionalk, kot je Meta, res nemočni in da se je takšnim velikanom skorajda nemogoče postaviti po robu tudi takrat, ko očitno kršijo naše temeljne pravice do svobode govora in prostega pretoka informacij. Aleš Završnik pravi, da jim »zelo težko kljubujemo, saj vlagajo velike napore v to, da ne bi nosili pravne odgovornosti za moderiranje vsebin, kakršno nosijo uredniki klasičnih medijev«.

A za navdihujoč primer majhne organizacije, ki se je uprla velikemu cenzorju, se lahko ozremo na Poljsko. Tam je nevladna organizacija SIN (civilnodružbena iniciativa za politiko drog), ki se ukvarja z izobraževanjem o škodljivih posledicah zlorabe substanc, leta 2018 proti podjetju Meta (takrat Facebooku) vložila tožbo, saj je ta neutemeljeno (in seveda tudi brez pravih pojasnil) blokiral njene dejavnosti na Facebooku, leto kasneje pa je ohromil še njen račun na Instagramu.

Niso nesorazmerno utišane le propalestinske vsebine, temveč tudi vsebine, ki se tičejo drugih, pogosto marginaliziranih skupin, kot so skupnost LGBT+ in temnopolte ženske.

SIN je spletnega giganta obtožila nestransparentnega in samovoljnega ravnanja: Facebook naj bi z neutemeljenim blokiranjem vsebine na neupravičen način omejil delovanje organizacije in njene dejavnosti označil kot škodljive, kar je v očeh nekaterih spodkopalo tudi njeno verodostojnost. Zadeva še ni dobila sodnega epiloga, a SIN se s sredstvi, zbranimi s kampanjo crowdfunding in v sodelovanju s Fundacijo Panoptykon – ta je tožbo podprla s pravno pomočjo – uspešno premika proti cilju: obuditvi blokiranih strani in Facebookovega javnega opravičila.

Dorota Głowacka, strokovnjakinja za pravo človekovih pravic in vodja Fundacije Panoptykon, je v pogovoru za Mladino razložila, da si prizadevajo zagotoviti boljše standarde na največjih spletnih platformah. »Želimo si, da bi uporabniki dobili jasne utemeljitve odločitev platforme o moderiranju vsebine in jim omogočili, da te odločitve učinkovito izpodbijajo, če menijo, da so nepoštene,« pravi. To je po njenem mnenju pomemben element v širšem boju proti tako imenovani zasebni cenzuri – nepreglednim in samovoljnim odločitvam moderiranja vsebine za odstranitev določene vsebine ali zmanjšanje njene vidnosti na spletnih platformah.

Ne glede na to, od kod zasebna cenzura izvira v določenem kontekstu – ali gre torej za napako človeškega moderatorja, za posledico »nenamerne« algoritemske pristranskosti ali pa za določeno uredniško politiko, ki jo uporablja platforma, bi po mnenju Fundacije Panoptykon »mednarodni pravni standardi morali uporabnikom zagotavljati, da dejansko uveljavljajo svojo svobodo izražanja na spletu«.

V tem kontekstu Dorota Głowacka prepoznava vzporednice med njihovim primerom in sistemsko cenzuro propalestinskih objav, ki te dni pesti družbena omrežja. Sočasno se zaveda, da sodni primer organizacije SIN, četudi bo tožba uspešna, ne bo rešil problema zasebne cenzure, saj je za to potrebnih več sistemskih rešitev, »kot so na primer konkretni ukrepi za ublažitev, ki bi jih morale največje platforme uporabiti pri oblikovanju svojih algoritmov, saj morajo zagotoviti, da ti nimajo diskriminatornega učinka«.

Ob tem poudarja, da na nekaterih platformah »niso nesorazmerno utišane le propalestinske vsebine, temveč tudi vsebine, ki se tičejo drugih, pogosto marginaliziranih skupin, kot so skupnost LGBT+ in temnopolte ženske«. Dorota Głowacka poudarja, da bodo te težave, če jih ne bodo rešila omrežja sama, postale odgovornost Evropske unije. »Vsaj znotraj EU bi morala to rešiti uredba o digitalnih storitvah, ki jo pravkar oblikujejo evropske institucije,« je prepričana Dorota Głowacka.