Izvirni kadrovski greh

Afera, povezana z nakupom sodne stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani, iz dneva v dan očitneje usmerja prst v kadrovsko zasedbo na ministrstvu za pravosodje in v razmerje med strokovnimi in političnimi kadri ter strankarske boje za prevlado na tem ministrstvu. O njih govori celo premier Robert Golob, ki o zadevi meni, da gre za »zelo premišljeno in načrtno dejanje skupine oseb, ki je imela v svojih rokah aparat ministrstva za pravosodje,« in želi slišati, kako je mogoče, »da nekaj ljudi na tretjem nivoju ministrstva take projekte porine naprej skozi državno upravo,« ter razčistiti, »kdo je tisti, ki je zavedel vlado«.

O zadnjem vprašanju je bilo že kar nekaj napisanega, sledile pa bodo gotovo še številne razlage vlade, pa tudi SD in SDS, katerih pomembni člani so se vsi znašli v tem poslu. Za odgovor na vprašanje, kako je takšno stanje na državotvornem ministrstvu, pristojnem tudi za celoten pravosodni ustroj države, sploh mogoče in kje so razlogi in vzroki zanj, pa bo potreben skok v že nekoliko oddaljeni leti 2007 in 2008. V drugo polovico mandata prve vlade Janeza Janše, ko je ministrstvo za pravosodje vodil tedaj še član Nove Slovenije dr. Lovro Šturm.

Šlo je za vlado, ki je dobršen del svoje propagande utemeljila na krčenju državne uprave, torej zmanjševanju števila javnih uslužbencev, a je kljub temu na nekaterih področjih širila kadrovski načrt in povečevala število zaposlenih. Tako je bilo recimo tudi pri dodatnih zaposlitvah za upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je organ v sestavi ministrstva za pravosodje in ji je primanjkovalo pravosodnih policistov.

Vendar je Šturm dovoljeno število zaposlitev za ministrstvo razporejal tako, da je kvoto razdeljeval v prid ožjega ministrstva in kadre, namenjene zaporski upravi, zadržal na ministrstvu in jih najprej zaposlil v svojem kabinetu. Ti ministrovi osebni kadri so potem drug za drugim na ministrstvu dobivali državne službe za nedoločen čas. V času prve Janševe vlade se je število zaposlenih na »ožjem« ministrstvu, ki ne vključuje zaporske uprave ali urada za probacijo, tako rekoč podvojilo. Kot so po zamenjavi oblasti pojasnili na ministrstvu za javno upravo, je na dan nastopa Janševe vlade število zaposlenih na ožjem ministrstvu znašalo 109. Na dan, ko se ji je mandat iztekel, pa kar 202. Odtlej je skupaj v 15 letih osem naslednjih pravosodnih ministric in ministrov število zaposlenih povečalo le za dodatnih 30 oziroma kakšna dva na leto in danes jih je 233.

Tedaj je službo na pravosodnem ministrstvu recimo dobila tudi Janja Garvas, ki je kot vodja službe za finance in proračun zagotovo imela vpogled v posel nakupa sodne stavbe in neko vlogo pri njem. Službo za nedoločen čas, in to neposredno na delovno mesto, ki ga zaseda še danes, je dobila konec leta 2007. Tedaj je njen tedanji mož in visoki funkcionar SDS iz Grosupljega Dušan Hočevar državnemu sekretarju na pravosodnem ministrstvu Robertu Maroltu poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem, ali ima kako službo za njegovo soprogo, drugo je zgodovina. Garvasova je potem v obdobjih, ko je bil ponovno na oblasti Janša, odhajala službovat v generalni sekretariat vlade in ga nekaj časa tudi vodila, torej je opravljala politično funkcijo, ki je vedno zaupana le najbolj preverjenim strankarskim kadrom. S te strogo politične funkcije se je potem vedno znova vračala na po naravi strokovni položaj vodje finančne službe na pravosodnem ministrstvu. Po naših informacijah je vsaj v obdobjih, ko je ministrstvo vodil minister ali ministrica iz SD, veljala za nedotakljivo, kar potrjuje tudi dejstvo, da je položaj obdržala menjavam oblasti navkljub.

Ne gre za to, da bi vodji finančne službe kar na splošno očitali nestrokovnost ali slabo delo. Pač pa gre za primer, ki razgalja zaposlovanje po strankarski liniji in s tem zaposlovanje oseb, ki so eni od političnih strank vsaj tako pripadne kot svojemu delu, če ne še bolj. In to je le en tak primer in le ene politične stranke. Prva Janševa vlada je tako zaposlila 93 ljudi oziroma skoraj polovico sedanjih zaposlenih na ministrstvu, preostale vlade odtlej pa še nekaj deset.

Je s tega vidika res tako čudno, če strankarski ali celo osebni interesi prevladajo nad javnim interesom in se zgodi nakup preplačane in hkrati neprimerne in celo neuporabne stavbe za potrebe sodstva?