Krivi so odrasli

Nataša Žiger je že več kot 30 let učiteljica slovenščine, poučuje na ljubljanski Gimnaziji Poljane. V tem času, pravi, se je marsikaj spremenilo. Ko je začela poučevati, je nepravilno postavljanje vejic v spisih veljalo za res hudo napako, eden njenih takratnih kolegov je bil zaradi manjkajočih vejic pripravljen dijaku dati celo negativno oceno. »Če bi to hotela narediti danes, ne vem, ali bi našla spis za pozitivno oceno,« pravi. A to ni še nič, nepravilno postavljanje vejic je pri dijakih danes še najmanjša težava.

»Le redki dijaki še berejo domača branja. Kar se je nekoč morda zgodilo pri enem ali dveh, je danes med njimi že v navadi,« pojasnjuje Nataša Žiger. Kaj bi bil lahko vzrok za to, gre za pomanjkanje zbranosti, zanimanja? »Nisem prepričana, verjetno res obojega,« odgovarja. »A skrb zbujajoče je predvsem, da tudi berejo veliko slabše kot nekoč, precej bolj se jim zatika med glasnim branjem. In ne razumejo besed. Naj dam primer. V nekem besedilu sem dijakom dala nalogo, naj podčrtajo jedra besednih zvez, v besedilu je bila besedna zveza ’pot navkreber’, a nekateri dijaki niso razumeli, kaj pomeni ’navkreber’.« Dijaki besede in besedne zveze prav tako pogosto prevajajo dobesedno iz angleščine, kar vodi v razne nepravilnosti in nastajanje nenavadnih stavčnih struktur. »Vzemimo kot primer ’Pobral je vse kredite’. Ali pa ’Ančka ni imela nobenih prospektov’. Med govornim nastopom sem pred šolsko tablo slišala tudi že ’Obrnile so se mize’. Gre za dobesedni prevod angleškega frazema, v slovenščini frazem s podobnim pomenom seveda imamo – ’Zamenjale so se vloge’. Takih stvari je res veliko.«

Da mladi ne znajo več brati, pisati, se osredotočiti in reševati težjih (ali celo lažjih) besedilnih nalog, je danes slišati od vsepovsod. Zadnji rezultati raziskave bralne pismenosti slovenskih četrtošolcev (PIRLS 2021) so strmoglavili pod raven iz leta 2006. Katastrofalni, je slišati med pedagogi, so tudi rezultati zadnje mednarodne raziskave PISA 2022, ki meri bralno, matematično in naravoslovno pismenost 15-letnikov. Slovenija se je na vseh treh področjih odrezala najslabše doslej. Čeprav se lahko pohvali, da se ji je – kljub poslabšanju – pri rezultatih matematične in naravoslovne pismenosti uspelo ohraniti nad povprečjem držav OECD, je pod to (spet) zdrsnila pri bralni pismenosti. Vse več 15-letnikov menda ne dosega niti temeljne ravni bralne pismenosti. Leta 2018 jih je to raven doseglo 82 odstotkov, po zadnji raziskavi se je ta delež zmanjšal na 74 odstotkov, najvišjo raven bralnega znanja in spretnosti pa dosegajo štirje odstotki slovenskih dijakov (ta delež je v državah OECD sedem odstotkov).

Pri tem sicer velja poudariti, da Slovenija ni edina, pri kateri se je povprečje znižalo, povprečni dosežek na ravni vseh držav OECD se je leta 2022 v primerjavi z letom 2018 znižal za 11 točk. Stabilni trend pri vseh treh pismenostih imajo Hrvaška in Srbija pa Češka, Švedska, Litva in Madžarska. Občutno več je držav, za katere je značilno poslabšanje, med njimi so tudi Nizozemska, Nemčija, Finska, Belgija, Norveška in Švica.

Pri bralni pismenosti, kot jo pojmuje PISA, ne gre le za golo preverjanje znanja jezika, ampak predvsem za preverjanje tega, kako se dijaki znajdejo v sodobnem svetu digitalnih in analognih besedil, pojasnjuje jezikoslovec dr. Kozma Ahačič. Gre za sposobnost iskanja informacij, razumevanja in vrednotenja besedila ter razmišljanja o njem. Pomeni logično in kritično mišljenje ter angažiranost pri branju. »Bralna pismenost danes pomeni, kako in v kolikšni meri se znajdemo v sodobni družbi. In obratno – v kolikšni meri je mogoče z nami manipulirati.«

Družba ima, ko govorimo o mladih, visoka pričakovanja. To je po svoje prav, a ta pričakovanja so pogosto prežeta z obilico moraliziranja in nereflektiranosti.

Zadnji slovenski rezultati niso najboljši, a jih morda vseeno velja jemati s ščepcem soli. »Če sem nekoliko provokativen: možgani učencev in dijakov v Sloveniji očitno začnejo delovati šele, ko si za to obetajo dobro oceno ali neposredno nagrado,« meni Ahačič. »To kaže odnos do nacionalnega preverjanja znanja v primerjavi z odnosom do mature. Pri najvišjih ravneh znanja po mojem manjka volje do odgovarjanja na kompleksnejše naloge.«

To pa še ne pomeni, da rezultati niso objektivni ali da splošno poslabšanje bralne pismenosti ni skrb zbujajoče.

Vzroki zanj bi bili lahko različni. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta, ki za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje izvaja raziskavo PISA, je decembra v Sobotni prilogi Dela navedel, da je eden od njih bržkone dolgotrajno zaprtje šol med epidemijo. Osnovne šole (7. do 9. razred) in srednje šole so bile med 1. januarjem 2020 in 20. majem 2021 zaprte 118 dni (povprečje OECD za nižje sekundarno izobraževanje je 92 dni in za višje sekundarno izobraževanje 101 dan), zajem podatkov v raziskavi PISA pa je bil opravljen nekaj mesecev po vrnitvi učencev v šole. »V času zaprtja šol so imeli učenci omejen dostop do učnih gradiv, še veliko bolj pa do učiteljev ter tradicionalnega in preizkušenega učnega procesa,« je zapisal Žagar. »Večinoma so bili ujeti med zaslone in druge elektronske naprave, s katerimi in preko katerih naj bi pridobivali znanje, ki jim v klasičnem izobraževalnem procesu ni posredovano na takšen način.«

Pri tem raziskave kažejo, da je branje z zaslonov počasnejše in manj natančno kot branje s papirja ter da lahko zmanjšuje zbranost in razumevanje besedila. Raziskovalci ameriškega Medicinskega centra pri Otroški bolnišnici v Cincinnatiju so pri mlajših otrocih, ki vsakodnevno uporabljajo zaslone, ugotovili celo šibkejšo strukturno celovitost povezav, ki jih najdemo v beli možganovini, delu možganov, povezanem z jezikovnimi zmožnostmi in pismenostjo.

»Prvi korak k vzponu na teh lestvicah bo splošno družbeno zavedanje, da so te stvari pomembne, in pa večja prisila – niti ne več samo spodbuda – k branju kompleksnih tujih in pisanju kompleksnih lastnih besedil v celotnem šolskem sistemu,« meni Ahačič. »Zakaj prisila? Ker je digitalno branje toliko udobnejše od analognega in kompleksnejšega, da je vrnitev v ta svet neprijetna. Bolj ko smo navajeni na digitalni svet, težje nam je preklapljati v analognega.«

Rešitve, povezane z bralno pismenostjo, bi lahko prinesel novi predlog nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, ki poudarja, da bi se morala bralna pismenost začeti razvijati že v predšolskem obdobju, k prepoznavanju učencev, ki imajo z bralno pismenostjo težave, pa bi lahko pripomogla vpeljava nacionalnega preverjanja znanja v tretji razred osnovne šole.

Pa vendar mladi niso izjema. Podobnih raziskav bralne pismenosti je med odraslimi bolj malo, a mednarodna raziskava spretnosti pri odraslih PIAAC 2016 je pokazala, da je več kot četrtina odraslih (starih od 16 do 65 let) v Sloveniji sposobna prebrati in razumeti le preprosta besedila, najvišjo raven besedilnih spretnosti dosega le 5,4 odstotka vključenih v raziskavo (povprečje OECD je 10,6 odstotka). Raziskava Knjiga in bralci VI (2019) pa je pokazala, da skoraj polovica odraslih v enem letu ni prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila povezana z delom ali študijem, in da samo slaba tretjina staršev redno bere otrokom.

PISA 2022: 14 odstotkov dijakov se v šoli počuti izločene, 16 odstotkov čudne in odveč, 11 odstotkov pa jih poroča, da se počutijo osamljene.

Kako lahko potem odrasli od mladih pričakujejo, da bodo brali, če tega ne počnejo niti sami? Če jih k temu sploh dejavno ne spodbujajo?

»Na splošno tudi odrasli danes beremo ne samo površno, ampak kvalitativno drugače. Na pametnih telefonih beremo v obliki črke ’T’, to pomeni, da začetek besedila še preberemo, potem pa s prstom podrsamo po zaslonu navzdol. Imam občutek, da smo na podoben način začeli brati na primer časopisna besedila,« razmišlja antropolog dr. Dan Podjed, ki pravi, da tudi pri sebi vedno pogosteje opaža, kakšne težave ima z branjem daljših besedil. »Tudi če se lotim branja, vmes še trikrat pogledam na telefon ali pa me zmoti kakšen drug motilec.«

Poudarja, da se kdaj po krivici spravljamo na mlade, češ da ne znajo brati in pisati, da gre za zablodelo generacijo. »Ampak kvečjemu je moja generacija danes ’zablujena generacija’. Tudi sami preždimo ogromno časa pred zasloni, medtem ko se zgražamo nad mladimi, ki pa so nas v marsičem že prehiteli. Morda ne bi bilo narobe opraviti še kakšne večje raziskave digitalne pismenosti med odraslimi, da bi se lahko potem zgražali še sami nad seboj. In se hkrati vprašali, koliko knjig smo sploh prebrali v zadnjem letu. Upam si trditi, da jih otroci, tudi zato, ker jih morajo v šoli, seveda, v povprečju preberejo precej več.«

Odrasli, ne samo starši, temveč družba nasploh, imajo, kar zadeva mlade, visoka pričakovanja. To je po svoje prav, a ta pričakovanja so pogosto prežeta z obilico moraliziranja in nereflektiranosti. Mladi niso krivi, so zgolj odsev razmer v družbi, v kateri živijo. Kadar se odrasli ozirajo za njimi, bi se morali namesto tega kdaj ozreti sami vase.

Vzemimo za primer zadnjo mednarodno raziskavo državljanske vzgoje in izobraževanja ICCS 2022, ki med osmošolci meri tako imenovano državljansko vednost, torej pripravljenost na aktivno državljanstvo in poznavanje pomembnih procesov v državi. Tukaj se je Slovenija znašla v mednarodnem povprečju, a se je njen položaj v primerjavi s prejšnjimi leti prav tako poslabšal. V raziskavi se je kar 48 odstotkov fantov strinjalo, da so »moški bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske« (delež strinjanja pri dekletih je bil 12-odstoten), več kot 30 odstotkov fantov pa se je strinjalo, da se ženske »ne bi smele ukvarjati s politiko«. Pod povprečjem so se slovenski učenci znašli tudi pri izražanju pozitivnega odnosa do priseljencev, nadpovprečno pa so bili kritični do delovanja nacionalne politične ureditve – raziskave tudi sicer med mladimi zaznavajo visoko stopnjo nezaupanja v demokracijo.

Mladi znajo biti veliko bolj neposredni od odraslih, včasih zafrkljivi in manj preračunljivi, ko rešujejo podobne vprašalnike. Vendar pozitivnim trendom navkljub več kot 20 odstotkov Slovencev še vedno na primer za soseda ne bi hotelo begunca, razkriva Slovensko javno mnenje 2022, več kot 40 odstotkov pa ne Roma. A velja se spomniti protestov na Škofijah leta 2017, ko je država tja hotela namestiti 50 beguncev, ali protestov v Kranju leto prej, ko je ravnateljica tamkajšnjega dijaškega doma predlagala, da bi v njem namestili manjšo skupino mladoletnih beguncev brez staršev. Kdo je protestiral? Odrasli. Če naj bi bili odrasli mladim za zgled, so podobni javni prikazi nestrpnosti jasno sporočilo, da nestrpnost ni nujno nekaj slabega. Če to potrjujejo tudi nekateri politiki in dežurni bruhalci sovražnega govora, toliko slabše.

»Ta semena, ki se posejejo, obrodijo sadove,« je ob predstavitvi rezultatov raziskave ICCS 2022 novembra lani za Mladino razmišljal dr. Mitja Sardoč, raziskovalec, ki se ukvarja s filozofijo vzgoje. »Rezultati nas opozarjajo, da kot družba očitno nismo opravili domače naloge. Da bi bila potrebna še dodatna senzibilizacija družbe in dodatno prizadevanje šolskih oblasti in politike nasploh.«

Slovenci so tudi sicer nezaupljivi do državnih institucij. Četrtina vprašanih je v zadnji raziskavi Slovensko javno mnenje odgovorila, da sploh ne zaupa ustanovi državnega zbora, petina jih ne zaupa ustanovi predsednika republike, skoraj 28 odstotkov ne vladi, dobrih 37 odstotkov pa ne političnim strankam. Jesenska raziskava Evrobarometer Slovenijo med državami Evropske unije po zaupanju državnim institucijam uvršča na sam rep. Le vsak peti Slovenec zaupa vladi, v povprečju v sedemindvajseterici nacionalni vladi zaupa 36 odstotkov vprašanih, največ državljanov, vsaj polovica, vladi zaupa v skandinavskih državah in na Irskem. Slovenci izražajo tudi podobno stopnjo zaupanja do parlamenta, temu zaupa 21 odstotkov vprašanih, kar našo državo uvršča na predzadnje mesto, pred Litvo. Med Evropejci v povprečju nacionalnemu parlamentu zaupa 39 odstotkov vprašanih.

»Nezaupanje v institucije in politični sistem je značilno, podobno kažejo vse javnomnenjske raziskave pri nas,« razlaga psihologinja dr. Mirjana Ule. »Osmošolci, sploh pri nas, kjer ima veliko vlogo (zaščitniška) družina, pa prevzemajo predvsem stališča staršev.« Vzroki za to so različni, nadaljuje. »Eden je zagotovo način, kako smo peljali tranzicijo, kako smo kot družba prešli v vedno večjo individualizacijo in na prvo mesto postavili tekmovalnost. Posledica tega – nelagodja, nezadovoljstva in grabežljivosti – pa je zmanjšanje zaupanja. Ne samo do institucij, v mislih imam tudi bolj posplošeno zaupanje, ki mu avtorji pravijo altruistično ali optimistično zaupanje – to je zaupanje v smisel življenja, v prihodnost.«

Na eni strani smo dobili nezadovoljne, žalostne, nezainteresirane učence, na drugi pa nezadovoljne, žalostne in nezainteresirane učitelje, ki zapuščajo ta poklic.

Najbolj skrb zbujajoča ugotovitev iz vseh omenjenih raziskav, ki so lani dodobra pretresle šolstvo, četudi je pogosto spregledana, je brez dvoma ugotovitev, koliko učencev negativno ocenjuje odnose z učitelji. V raziskavi PISA 2022 je na primer le 43 odstotkov dijakov izrazilo mnenje, da bi učitelje zaskrbelo, če bi prišli v razred vznemirjeni, 15 odstotkov se jih počuti ustrahovane od učiteljev, 14 odstotkov pa jih je celo poročalo, da so učitelji do njih zlobni. Zato verjetno ni večje presenečenje, da približno petina dijakov ne čuti pripadnosti šoli, 14 odstotkov se jih počuti izločene, 16 odstotkov čudne in odveč, 11 odstotkov pa jih je poročalo, da se v šoli počutijo osamljene. Podobno je tudi raziskava PIRLS 2021 pokazala, da 14 odstotkov četrtošolcev ne čuti pripadnosti šoli, 10 odstotkom pa se zdi, da v šoli niso varni. Podpovprečno so odnose z učitelji v raziskavi ICCS 2022 ocenili tudi osmošolci.

Ne samo učenci, slabe volje so tudi učitelji. Letno poročilo evropske komisije, ki analizira razvoj nacionalnih sistemov izobraževanja in usposabljanja v državah Evropske unije, je v povezavi z učiteljskim poklicem za Slovenijo pokazalo, da se spoprijema s pomembnimi preizkušnjami pri zaposlovanju učiteljev in ohranjanju privlačnosti tega poklica. Pa tudi, da se velika večina učiteljev v primarnem izobraževanju počuti, kot da družba ne ceni njihovega dela. Le 5,6 odstotka jih meni, da družba njihovo delo ceni, kar spada med najmanjše deleže v Evropski uniji, kjer povprečje znaša 17,7 odstotka.

Maša Gril je specialna pedagoginja, z delom z osnovnošolskimi otroki ima 25 let izkušenj. Pogosto opozarja na duševne stiske pri mladih, na medvrstniško nasilje in na pomembnost kakovostnih odnosov med učitelji in učenci. »Svoj poklic vidim kot privilegij, saj sem tista, ki sem vsak dan z otroki, zato v njih puščam vseživljenjske sledi,« pravi. »V vseh teh letih mi še nihče ni prepovedal, noben ravnatelj in noben minister, da bi delala dobro. K temu, da se trudiš delati čim bolje, pa sodi tudi stalen kritičen razmislek o svojem lastnem delu in prav tukaj vidim eno večjih težav v šolstvu. Dokler se bomo v šolah v (pre)veliki meri pogovarjali samo o ’obupnih’ učencih in starših, pri tem pa pozabljali na refleksijo svojega lastnega dela in ravnanja, večjega napredka ne bo.«

»Šola, kot jo vidim jaz, naj bi slonela na treh stebrih. Prvi steber je znanje, to pa je steber, za katerega v Sloveniji, kljub jadikovanju, kako otroci nič ne znajo, najboljše skrbimo, saj je skrb zanj najlažja. Steber podpirajo cilji, točke in ocene,« nadaljuje Maša Gril. »Druga dva stebra sta ’kako živeti sam s seboj’ in ’kako živeti drug z drugim’. Zgraditi ta dva stebra je precej težje, saj vključujeta veliko težje opisljivega in merljivega, gradita se dlje in potrebna je stalna skrb zanju. Energija za gradnjo teh dveh stebrov se skriva v ’mar mi je zate’, zato si želim čim več učiteljev, ki imajo ta ’mar mi je zate’ v sebi. Potem bo šola varen in spodbuden kraj, nasilja pa manj.«

Izsledki so res skrb zbujajoči z vidika mednarodne primerjave, a je treba poudariti, da je večina vprašanih poročala o dobrih odnosih z učitelji in o občutku pripadnosti šoli, vseeno ob podatkih miri dr. Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani in vodja skupine, ki je pripravljala predlog novega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. »Pa to nikakor ne pomeni, da lahko zanemarimo tiste mlade, ki menijo, da imajo slabe odnose z učitelji. Dojemanje medosebnih odnosov je izredno pomembno tudi za učni proces – težko se bodo učenci in dijaki učili, če se v šolskem okolju počutijo slabo. Zanimivo je še, da je poleg nizke zaznane podpore učiteljev nizka in pod povprečjem OECD tudi zaznana opora družine.«

Izboljšave na tem področju bi prav tako lahko prinesel predlog novega nacionalnega programa. Ta meri na dodatno izpopolnjevanje znanja strokovnih in vodstvenih delavcev o psihosocialnih značilnostih učencev in komunikaciji, obenem pa zagotovitev primernih časovnih, kadrovskih in gmotnih razmer, ki bodo omogočile uresničitev. Da bodo imeli učitelji več časa za ukvarjanje z medosebnimi odnosi, v Vogrinčevi skupini predlagajo povečanje števila ur oddelčne skupnosti, v šole pa bi radi dodali še sklop dejavnosti, ki bodo namenjene krepitvi socialnega in čustvenega učenja. Tudi vzgojni načrt za osnovno šolo si želijo posodobiti z vsebinami s področja psihosocialnega razvoja otrok in ga umestiti še na predšolsko in srednješolsko raven.

Kaj pa starši? Psihologinja dr. Katja Košir je v lanskem intervjuju za Mladino poudarila, da imajo ti pogosto previsoka pričakovanja, pa tudi, da se prepogosto vpletajo v šolanje otrok. »Ampak pomembno vlogo pri omejevanju in postavljanju mej staršem igrajo prav učitelji. To je resda težka naloga, toda od učiteljev kdaj slišim, da raje popustijo samo zato, da imajo mir. Takšno držo lahko pri vsem, s čimer so obremenjeni, razumem. A na dolgi rok je vloga šole tudi, da na neki način ’vzgaja’ starše oziroma jih podpre v tem, da se učijo biti funkcionalni starši.«

Več kot jasno je, da se je šolstvo v zadnjih letih brez konkretnejših dolgoročnih smernic – navsezadnje pa tudi brez volje in samoiniciativnosti nekaterih učiteljev – znašlo v nekakšnem prostem teku. Družba, ki naj bi visoko vrednotila znanje, je na eni strani dobila nezadovoljne, žalostne, nezainteresirane učence, na drugi pa nezadovoljne, žalostne in nezainteresirane učitelje, ki zapuščajo ta poklic. In starše, ki v otrocih vidijo družinski projekt in od njih pričakujejo vse in še več – tudi ko ti tega preprosto ne zmorejo.

Kot smo zapisali. Otrokom morda res manjka zbranosti. A manjka je tudi odraslim. Otroci res manj berejo. A manj berejo tudi odrasli. In ti otroci so le odsev razmer v tej družbi. Odsev odraslih.