Zdravniki / Borci za monopol

Ime, ki bo zaznamovalo zadnjo, zdaj že 12. zdravniško stavko, je Bojan Kontestabile. Anesteziolog Kontestabile je seveda zaslovel z izjavo, da bo januarja zaslužil manj od čistilke. Njegova logika je javnost presenetila: januarja, je izračunal, bo zaslužil 5490 evrov neto za 203 delovne ure in 184 ur pripravljenosti doma, kar znese 14,1 evra na uro. Čistilke pa na drugi strani dobivajo na roko 20 evrov na uro, je poudaril. Toda novinarji so hitro izbrskali nekatere zanj neprijetne podrobnosti. Bil je na primer tudi najemnik neprofitnega stanovanja, medtem ko si je v Ljubljani, na Golovcu, gradil vilo. Čistilke pa si seveda ne gradijo vil. Dejansko je Kontestabile bil, medtem ko je bival v neprofitnem stanovanju, eden najbolje plačanih zdravnikov v državi: in v kovidnem letu 2021 je po podatkih, s katerimi razpolagamo, na mesec prejemal okoli 15 tisoč evrov bruto.

Stavkajoči zdravniki so sicer njegov primer poskušali predstaviti kot izstopajoč, izjemen in nereprezentativen, a dejansko je njegov primer vzorčen. Minuli teden smo v Mladini pisali o še enem zdravniku, ki je zahteval, da je treba stavko zaostriti. Nekaj sto svojim kolegom je poslal elektronsko sporočilo, v katerem je zapisal, da bi zdravniki v pogajanjih morali zahtevati vse več. Našteval je: dodatek za terciar za oba klinična centra, višji dodatki za nadurno delo, za popoldansko in nočno delo, višji dodatki za delo za konec tedna … in tako naprej. In tudi v tem primeru je šlo za enega najbolje plačanih zdravnikov. Njegovo ime hranimo v uredništvu. Leta 2021 je skupaj s koronskimi dodatki na mesec zaslužil med 18 in 19 tisoč evrov. Zanimivo je, da je tudi ta zdravnik anesteziolog, tako kot Kontestabile. Zgolj naključje?

Morda gre zgolj za naključje, a lahko še nadaljujemo. Tudi prejšnji srboriti predsednik Fidesa Konrad Kuštrin je bil anesteziolog. In tudi njegov naslednik, novi predsednik Fidesa Damjan Polh, je anesteziolog. Zakaj so anesteziologi med najbolj jeznimi in za stavko najbolj zagretimi zdravniki, če pa spadajo v eno od najbolje plačanih zdravniških skupin? Med prvimi desetimi najbolje plačanimi zdravniki v UKC je vsak mesec pet ali šest anesteziologov. Zakaj prav anesteziologi vodijo ta sindikalni boj? Seveda bi lahko rekli, da so anesteziologi v prvih bojnih vrstah zdravniškega ceha zato, ker so uvrščeni v najvišje plačne razrede, od koder nimajo več kam napredovati. Lahko pa je tudi obratno: verjetno so anesteziologi danes tako dobro plačani, ker so pri boju za visoke zdravniške plače najbolj aktivni. Eden zgodovinskih očitkov celotnemu slovenskemu zdravniškemu cehu je tudi, da dejansko z najrazličnejšimi ovirami prek svoje zbornice ohranjajo deficitarnost in znižujejo ponudbo svoje stroke.

Visoke plače številnih poklicnih skupin niso nujno posledica pomanjkanja kadra, njihovega znanja, njihovega trdega dela, njihovih izjemnih intelektualnih zmogljivosti, njihovega odrekanja in trpljenja. Najpogosteje so posledica monopola in posebnih privilegijev. V Sloveniji se srečujemo s pomanjkanjem zdravnikov. A še ne tako davno uvoz zdravnikov iz tujine zaradi visokih birokratskih ovir skorajda ni bil mogoč. Zdravniki se sicer na eni strani pritožujejo zaradi obilice dela, izčrpanosti, njihovo nadurno delo naj bi bila njihova dobra volja. Družinski zdravnik, koncesionar Igor Muževič, je ta teden na družbenih omrežjih objavil esej zdravnice Monike Turk, češ da je »požrtvovalnost slovenskih zdravnikov, pa tudi večine ostalih zaposlenih v slovenskem zdravstvu, pogosto patološka in pomeni del problema«. Vse lepo in prav. Ampak zakaj zdravniki še več delajo v zasebnem delu zdravstva in zakaj se že vsaj deset let upirajo, da bi jih razbremenile medicinske sestre?

Eden zgodovinskih očitkov celotnemu slovenskemu zdravniškemu cehu je tudi, da dejansko z najrazličnejšimi ovirami prek svoje zbornice ohranjajo deficitarnost in znižujejo ponudbo svoje stroke.

Na Finskem shajajo z manj zdravniki kot v Sloveniji, a tam lahko medicinske sestre predpisujejo določena zdravila. V številnih zahodnih državah imajo medicinske sestre veliko večjo odgovornost na področjih, kot je urgentna medicina, internistika ali anesteziologija – zakaj se domnevno utrujeni slovenski zdravniki, ki se zaradi tega borijo za višje plače, temu upirajo? Anesteziologi, ki so zdaj v prvih bojnih vrstah stavkovnega gibanja, so odličen primer tega. Verjetno se še dobro spominjamo krize zaradi pomanjkanja anesteziologov v UKC Maribor leta 2016. Anesteziologov je naenkrat zmanjkalo, operacije so bile odpovedane, klinični center je bil v mrtvem teku. Bivši direktor vladne pravne službe v zadnji koaliciji Janeza Janše Miha Pogačnik je nato ustanovil podjetje in poskušal anesteziologe za provizijo »uvažati« iz Hrvaške. A ko smo si ta primer tedaj ogledali pobliže, smo presenečeni ugotovili, da v Sloveniji dejansko nimamo tako malo anesteziologov. Imamo jih več kot na primer v Veliki Britaniji. Ko smo nato poklicali v Veliko Britanijo, v njihovo zdravniško zbornico, češ, kako tam zmorejo, v Sloveniji pa ne, so nam razložili, da je pri njih delo organizirano drugače: v Veliki Britaniji anesteziologom pomagajo diplomirane medicinske sestre.

V Veliki Britaniji, Danski, Švici, Franciji, Norveški, Švedski, Irski lahko pri anesteziji samostojno delujejo medicinske sestre s podiplomsko izobrazbo s področja anesteziologije. Konkretno to pomeni, da je anesteziolog pri lažjih operacijah navzoč le na začetku in koncu operacije, vmes pa postopek nadzira medicinska sestra. Ko je leta 2016 prišlo do pomanjkanja anesteziologov, so tudi slovenske medicinske sestre želele priskočiti na pomoč. Kot pripoveduje Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege - Zveze zaposlenih v zdravstveni negi, so tedaj v zbornici zdravnikom v pomoč ponudili anesteziološke medicinske sestre, ki jih v Sloveniji že imamo. Po vzoru držav zahodne Evrope bi te morale opraviti enoletno specializacijo. In kako so se odzvali anesteziologi, ki se danes pritožujejo, da so preobremenjeni? »To je šele bila veselica,« se zasmeji Ažmanova. »Zelo hitro so se ustrašili in nas v imenu varnosti pacientov zavrnili.« Po svoje seveda logično: če bi nekaj odgovornosti prenesli na medicinske sestre, bi bilo za anesteziologe manj dela, manj dodatkov, manj dežurstev … Ker tega niso storili, so njihovi dodatki višji. A na drugi strani je zaradi takšnih visokih standardov dostopnost zdravstva slabša. Anesteziologov je premalo in čakalne dobe so daljše.

Ena od spregledanih zahtev Fidesa pri tokratni stavki je njegova druga točka. Poleg višjih plač zdravniki zahtevajo tudi ukinitev zdravstvenega sveta, to je organa, ki smo ga v Sloveniji dobili leta 2017 in je edini pristojen za sprejemanje standardov in normativov v državi na področju zdravstva. Zakaj ga v Fidesu želijo ukiniti? Iz Fidesa so nam odgovorili, da zato, ker je ta organ po njihovem neaktiven.

Visoke plače številnih poklicnih skupin niso nujno posledica pomanjkanja kadra, njihovega znanja, njihovega trdega dela, njihovih izjemnih intelektualnih zmogljivosti. Najpogosteje so posledica monopola in posebnih privilegijev.

Pravijo, da si zdravniki želijo urediti razmere v zdravstvu, želijo vpeljati normative in standarde in biti plačani po storilnosti, a da zdravstveni svet teh standardov ne želi potrditi. Ta njihov odgovor je prikrojen, zgodba gre drugače. Leta 2017 je Fidesu uspelo v svojo kolektivno pogodbo vpisati določilo, da morajo delodajalci, torej bolnišnice in zdravstveni domovi, sprejeti normative, pri čemer pa naj bi upoštevali tiste standarde, ki so jih zdravniki sami zapisali v svoji modri knjigi. Ti standardi pa so zelo nizki. V ljubljanskem UKC so na podlagi teh normativov za leto 2021 izmerili učinkovitost kirurgov, ugotovili so, da v UKC Ljubljana praktično nihče od njih ne dela pod 100 odstotki, vsi so obremenjeni do 300-odstotno. V skladu s temi standardi bi na primer moral ultrazvok trebuha trajati kar pol ure.

Kot vsi občutimo, je zdravnikom sicer uspelo te nizke standarde uveljaviti na področju družinske medicine, posledično imamo v Sloveniji od leta 2017 tudi zaradi tega težave s pomanjkanjem družinskih zdravnikov. A zdaj si jih želijo uveljaviti še za vsa ostala področja. K sreči se je leta 2017 zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc zavarovala: normative, ki si jih določajo zdravniki sami, mora pred tem potrditi zdravstveni svet. Zdravniki torej nimajo prav, ko se zavzemajo za standarde dela, ki si jih želijo sami napisati. Imajo pa seveda prav v delu, kjer zahtevajo enotne standarde za vso državo. Teh namreč sedaj ni. V večini javnih zavodov ob tem trenutku upoštevajo visoke (neuradne) standarde, ki so si jih zdravniki sami določili v modri knjigi, pri zasebnikih in koncesionarjih pa delajo bolj po domače. Radiologi so na primer lani v zasebnem sektorju naredili 19 magnetnoresonančnih (MR) preiskav cervikalne hrbtenice na dan, radiologi v javnem delu zdravstva pa le 11. Ali pa kardiološke obravnave: v javnem delu zdravstva je novembra lani en zaposleni naredil 2,6 preiskave na dan (pred enim letom 3), zasebni izvajalci pa naredijo po 4,5 preiskave na dan.

Do teh razlik prihaja, ker so standardi v javnem delu višji. V UKC sodeluje pri preiskavah več sester, več radioloških tehnikov, ki imajo daljše dopuste, imajo izobraževanja in tako dalje. Milenko Stanković, eden od treh podpredsednikov Fidesa in vodja Fidesa v UKC Ljubljana, je interventni radiolog, ki pa ima soglasje za delo še v štirih drugih ustanovah, od tega pri treh zasebnikih, kjer diagnosticira radiološke posnetke. Ker je radiolog, ima v UKC Ljubljana zaradi sevanja dodatnih 19 dni dopusta. A ko dela popoldne pri zasebnikih, tem seveda dopusta zaradi sevanja ni treba priznati. Zunaj UKC Ljubljana lahko zato Stanković zasluži več. Če bi zasebniki sprejeli visoke standarde dela, kot veljajo v javnem zdravstvu, bi številni verjetno propadli.

Bivša zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc pravi, da sta možni le dve poti naprej. Ena seveda je, da zdravstveni svet sprejme enotne standarde za različne zdravniške specialnosti za vso državo. V tej smeri v Sloveniji dejansko tudi gremo, kar zdravniškemu cehu očitno ni všeč. Predsednica zdravstvenega sveta Mirta Koželj, bivša predsednica sveta stranke Gibanje Svoboda, pravi, da bodo na svetu naslednji mesec, sredi februarja, to debato tudi odprli in se odločili, kako naprej. Ena prvih odločitev, ki jo morajo sprejeti, bo sicer precej splošna, a verjetno najpomembnejša: zdravstveni svet bo na primer začel dobivati vloge od posameznih bolnišnic ali strokovnih združenj. In v svetu se bodo morali odločiti, ali neki normativi, ki jih bo na primer predlagal UKC Ljubljana, obvezno veljajo le za UKC Ljubljana ali pa bodo splošno veljavni tudi za koncesionarje in zasebnike po vsej državi.

Vprašanje sicer je, ali bo zdravstvenemu svetu ta projekt sploh uspel. A če enotnih standardov v Sloveniji ne bomo sposobni sprejeti, dodaja Milojka Kolar Celarc, obstaja še druga pot. To pa je popolna prepoved dela javnih zdravnikov pri koncesionarjih in zasebnikih. Obstoječe stanje, ko imamo v državi dvojne standarde in normative, ene za javni del zdravstva, druge pa za zasebni del, med katerima prehajajo isti zaposleni, je seveda nevzdržno.