Veliko hrupa za nič

V sredo, 31. januarja, se je iztekla javna razprava o novem zakonu o medijih, ki so ga pripravili na ministrstvu za kulturo. Koliko pripomb k zakonskemu besedilu so na ministrstvu v poldrugem mesecu, kolikor je javna razprava potekala, prejeli, ob zaključku redakcije še ni bilo znano. Prav tako ne, ali je komentarjev več ali manj od 197, kolikor jih je ministrstvo prejelo v času vlade Marjana Šarca, ko se je podobnega projekta lotilo pod vodstvom državne sekretarke Tanje Kerševan Smokvina. A takratna vlada je imela prekratek mandat, da bi zakon lahko poslala še v parlamentarni postopek.

Sedanji zakon ima precej resnejše možnosti za sprejetje, a v času javne razprave se je pojavilo kar nekaj kritik posameznih rešitev, ki jih prinaša. Med zanimivejšimi je bil protest Slovenske škofovske konference, kjer so z ogorčenjem ugotovili, da bodo verske vsebine z njegovo implementacijo skorajda izginile iz medijev. Predlog zakona naj bi bil zato »sporen ter v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami, saj omejuje zagotovljene svoboščine«.

Ogorčenje se je nanašalo predvsem na del zakona, ki ureja oglaševanje v medijih – več transparentnosti vnaša v oglaševanje javnih organov ter podjetij v večinski javni lasti, prepoveduje pa oglaševanje političnih strank (razen v času volilnih kampanj) in verskih skupnosti. To po sedanjem zakonu velja le za RTV Slovenija, novi zakon pa prepoved »objavljanja oglasov in drugih plačanih obvestil verskih skupnosti« širi na vse javne medije, tudi na občinske medije in tiste, katerih lastniki so podjetja v večinski lasti države. Za kršitelje so predvidene globe od 2000 do 20 tisoč evrov.

Slovensko škofovsko konferenco so sicer razburili tudi nekateri drugi deli zakona. Denimo 73. člen, ki izdajateljem radijskih programov omogoča pravico do kratkega poročanja z vseh pomembnih velikih prireditev, ki so dostopne javnosti – razen z verskih obredov oziroma dogodkov.

So očitki o omejevanju svoboščin torej upravičeni? Ali bi bili v javnih medijih po novem dovoljeni prenosi verskih obredov? »Da, tako kot že do sedaj bi bili tudi v prihodnje dovoljeni prenosi maš v javnih medijih, na primer na RTV Slovenija, kar je v skladu z njihovo uredniško odločitvijo. Prepoved bi veljala le, če bi predvajanje maše naročila in plačala verska skupnost,« odgovarjajo na ministrstvu. Ali bi bili dovoljeni nagovori predstavnikov verskih skupnosti pred večjimi prazniki, prenos nagovora papeža ob veliki noči in božiču, prispevki o jaslicah ali miklavževanju? »Da. Razen če bi takšne prispevke naročila in plačala verska skupnost.«

Kot poudarjajo na ministrstvu, novi zakon o medijih z ničimer ne bo posegel v uredniško izbrane vsebine, pa četudi bi te morda celo propagirale ali promovirale posamezno veroizpoved. Zakon bi prepovedal izključno »plačana obvestila oziroma oglase, ki jih za objavo v medijih naroči verska skupnost, in še to le v javnih medijih«. Za zasebne medije, med katere sodijo tudi verski mediji, kot so Radio Ognjišče, revija Ognjišče in tednik Družina, pa niti ta omejitev ne bi veljala.