»Nezavedni« rasizem na nacionalni televiziji 

Prime time rasizem

V Intervjuju, osrednji pogovorni oddaji na nacionalni televiziji, ki je na sporedu ob nedeljah zvečer na prvem programu, je voditeljica Vida Petrovčič nedavno gostila Sašo Boštjančič, ustanoviteljico in direktorico zaposlitvenega portala Optius.com. Na začetku jo je predstavila kot strokovnjakinjo za zaposlovanje (tujih) delavcev.

Dokaj hitro je beseda nanesla na filipinske delavce. Kar je razumljivo, saj se k uvozu in zaposlovanju filipinske delovne sile že obračajo bližnje evropske države in po novem v času vlade Roberta Goloba tudi Slovenija, ki ravno te dni na Filipinih odpira generalni konzulat.

»Prej ste omenili filipinske delavce, zakaj so oni tako posebni?« je vprašala novinarka. »Filipinska delovna sila je res zanimiva,« je odgovorila strokovnjakinja za zaposlovanje in dodala nekaj podatkov o tem, da je filipinski narod številen in v povprečju mlajši od starajočih se evropskih narodov ter da država spodbuja ljudi, da gredo delat na tuje in denar pošiljajo domov.

»Zanje je značilno, da so zelo ustrežljivi, prijazni, hvaležni in delovni, in to je tisto, kar je res neka dodana vrednost teh Filipincev. Tudi kulturološko so nam zelo blizu, ker vemo, da so pred stoletji bili pod Španci in potem pod ZDA,« je gostja pojasnila za zahodni svet ugodne posledice kolonializma. »Oni so katoličani,« jo je prekinila voditeljica. »Da, so katoličani, sprejemajo naše vrednote, so blizu našim vrednotam in imajo neki spoštljiv odnos v državi, v kateri so, in se želijo tudi vrniti domov, to je tudi zanimivo, a ne,« je odgovorila direktorica. »To so neke vrste gastarbajterji, kot so bili za časa Jugoslavije, so šli v Nemčijo pa prišli domov,« je pogovor nadaljevala novinarka. »Tako, ne pripeljejo s seboj družin, ampak je namen, da so recimo dve leti v tujini, da nekaj zaslužijo in se potem spet vrnejo,« je pojasnila Saša Boštjančič in dodala še eno »zanimivost«, da filipinske oblasti ščitijo svoje delavce na delu v tujini, da niso preveč izkoriščani v tisti državi.

Razprava ne potrebuje spremne besede, a vseeno. Najprej bi se javna televizija lahko izognila protežiranju katoliških tujih delavcev pred delavci drugih veroizpovedi ali pa – če te poimenujemo s pravim imenom – pred muslimani. Lahko bi se tudi izognila ločevanju katoliških delavcev na pridne, prijazne in spoštljive in druge, ki naj ne bi bili takšni. Če pa od javne televizije zahtevamo še kaj več od osnovnega izogibanja rasizmu in podpihovanju sovraštva do migrantov, lahko spregovorimo tudi o osnovnih človekovih (delavskih) pravicah.

To, da filipinska država domnevno varuje pravice svojih delavcev v tujini, je propaganda za ohranjanje notranjega miru in loščenje mednarodne podobe filipinskih oblasti, ki nadaljujejo neprimerno politiko izvoza delovne sile za potrebe »zahodnega sveta«. Pri tem pa poudarjajo prilagodljivost te delovne sile, ki na kocko postavi vse, tudi svoje družinsko življenje, in se navsezadnje odreče celo pravicam, ki pripadajo tujcem v neki državi. Je treba posebej poudariti, da bolj ko je (tuja) delovna sila prožna, neproblematična in nezahtevna, bližje je suženjski?