Henrik Neubauer / Baletni plesalec in koreograf, ki je prejel letošnjo Prešernovo nagrado za življenjsko delo

"Večinoma sem pisal, kadar nisem imel v gledališču posebnega dela. Pisanje mi je prišlo prav, da mi ni bilo treba lenariti."

Na svoji izjemno plodoviti ustvarjalni poti, ki se razteza čez šest desetletij, je neizbrisno zaznamoval domači kulturni prostor, najpomembneje baletno in operno umetnost. Kot solist ljubljanskega Baleta, operni režiser z bogatim opusom več kot tridesetih režij, vodja in koreograf ljubljanskega Baleta, umetniški vodja mariborske Opere, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana in še mnogo več je Henrik Neubauer (1929) na različne načine trajno obogatil našo kulturo. Neprecenljiv pečat je pustil tudi kot pedagog, teoretik in vsestranski erudit, ki je objavil več kot 500 strokovnih člankov in več kot 30 knjig o različnih umetniških zvrsteh, od plesa do opere in gledališča.

V balet se je zaljubil sredi najstniških let, med drugo svetovno vojno. »Še sam ne vem, zakaj, kar nekaj me je vleklo v to,« pravi. »Morda je bila usoda.« Izvedel je namreč, da je znameniti baletni plesalec Maks Kirbos v Narodnem domu v Ljubljani odprl zasebno baletno šolo in lepega dne se jim je pridružil in »začel oponašati ostale plesalce, ki so bili tam že dlje časa«. Ob koncu vojne se je šola zaprla, a je izvedel za baletno šolo v ljubljanski Operi in se vpisal še tja.

V ljubljanski operni hiši je nastopal že s sedemnajstimi leti, sprva kot član baletnega zbora, od leta 1951 kot solist. Ob vseh plesnih dejavnostih je vpisal še študij medicine – delno zato, ker takrat še ni bil prepričan, ali bo ples lahko njegov poklic, delno zaradi družinske tradicije. Njegov oče, dr. Robert Neubauer, je bil namreč zdravnik in redni profesor na Medicinski fakulteti, zdravniki so bili tudi njegov stari oče, brat in sestra. »Vse živo me je zanimalo,« se spominja, »izredno sem bil navdušen nad matematiko in leto dni sem na ekonomsko fakulteto iz čistega veselja hodil poslušat predavanja iz matematike. In to mi je prišlo prav kasneje, ko sem lahko inštruiral svoje otroke in vnuke.«

Študij medicine je končal leta 1953 in istega leta diplomiral še na srednji baletni šoli, nato se je odšel koreografsko izobraževat v Rusijo in ZDA. Ko je že vrsto let deloval kot plesalec in koreograf, je zaradi težav v gledališču za nekaj let dal prednost medicini in leta 1957 nastopil kot asistent profesorja Ivana Bonača na Inštitutu za higieno in socialno medicino. Profesor je bil velik strokovnjak za fotografijo in je med drugim tudi mladega Henrika Neubauerja navdušil, da si je doma omislil temnico.

A leta 1960 se je odzval povabilu k vodenju ansambla ljubljanskega Baleta, kjer je deloval naslednjih dvanajst let, prav na to ustvarjalno obdobje pa ima najlepše spomine, saj mu je v našo prestolnico uspelo privabiti imena svetovnega kova. Na primer britanskega baletnega plesalca in koreografa Antona Dolina, »ki je pri nas postavil Giselle, ki ji še danes ni para«. Pa ukrajinskega plesalca Sergeja Lifarja, ki je za svojo sedemdesetletnico pri nas postavil večer s tremi baleti – Romeo in Julija, Favnovo popoldne in Suita v belem. »To je bilo eno res veliko obdobje, ki se ga še danes rad spominjam.«

Za tem je leta 1972 prevzel vodenje Festivala Ljubljana, kjer je deloval dobrih deset let kot direktor in umetniški vodja, s tem pa pomembno sooblikoval domače kulturno prizorišče. Pet let po prevzemu vodstva mu je uspel pomemben mejnik, dosegel je namreč, da je bil Festival Ljubljana sprejet v elitno Združenje evropskih glasbenih festivalov. In ko v festivalskih letih ni imel časa za počitnice, saj so se dogodki vrstili praktično celo poletje, se je navdušil nad kolesarstvom. Ob koncih tedna se je udeleževal rekreativnih kolesarskih tekem, kar mu je pomagalo ohranjati kondicijo in čisto glavo, nekaj časa je bilo celo predsednik Kolesarske zveze Slovenije.

Leta 1984 je prevzel vodenje mariborske Opere in na to dve leti trajajoče obdobje gleda z veliko naklonjenostjo, saj je z vsemi sodelavci gojil izredno lepe odnose. In čeprav je že zelo zgodaj začel poučevati v baletni šoli, se je pedagoškemu delu intenzivneje začel posvečati med letoma 1989 in 2002, ko je predaval na pevskem oddelku Akademije za glasbo, pripravil je tudi program študija za operno šolo. V vseh teh letih je s svojim pionirskim raziskovalnim in teoretičnim delom utiral pot prihodnjim generacijam in je zaslužen za to, da imamo celovit pregled zgodovine in razvoja plesne umetnosti na naših tleh. »Večinoma sem pisal, kadar nisem imel v gledališču posebnega dela,« pravi, »pisanje mi je prišlo prav, da mi ni bilo treba lenariti.«

Ena najpomembnejših stvari v življenju se mu zdi, da človek dela, kar ga veseli. »Morda imam zato tako dolgo življenje,« pravi, »ker sem sam imel to možnost. Ni hujšega od tega, da vsak dan čutiš odpor do dela, ki ga opravljaš.« To je prenesel tudi na svoje potomce, ki so si prav tako sami našli svoje karierne poti, in zdaj jih z veseljem spremlja, kako uživajo v svojem delu. Med drugim tudi svojega vnuka, fotografa Nika Erika Neubauerja, ki ga je za tale portret ujel v objektiv.

* V letu 2024 rubriko Portret odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Nik Erik Neubauer (1994) bo z nami do 8. marca.