Philip Glass: Philip Glass Solo

+ + +

Med pandemijo se je Philip Glass (1937), eden najbolj opevanih ameriških skladateljev zadnjega stoletja, avtor na desetine oper, simfonij, koncertov, etud in drugih del, nekdanji taksist in vodovodni inštalater ter utemeljitelj minimalizma, v trenutku refleksije odločil, da se bo sprehodil po svojem klavirskem opusu. Morda z željo, da bi ga dokončno osmislil, morda v iskanju potrditve, da je večina njegovih klavirskih del večno vračanje istega – prepletajočih se motivov, akordov, harmonij, pavz in tišine.

Tovrstne retrospektive lahko primerjamo z avtobiografskimi poskusi proslavljenih režiserjev, od Wellesovega filma Druga stran vetra (2018) do Almodovarjevega Bolečina in slava (2019). A je Glass že leta 2015 izdal memoar Words Without Music in leto kasneje obsežno retrospektivno zbirko svojih del. Zdi se, da so bili vzgibi tokrat intimnejši, banalnejši – karantenski dolgčas, prosti čas, morda razmišljanje o smrti in smislu. Novi album prinaša njegove doma posnete interpretacije nekaterih najprepoznavnejših skladb z albumov Glassworks (1982) in Solo Piano (1989) ter iz filma Trumanov show (1998). Glassova glasba je izrazito »soundtrackovska«, na prvi posluh preprosta, repetitivna, monotona, statična, temelječa na postopnih, a ključnih minornih spremembah, sodobna, vendar hkrati dedinja romantike in impresionizma. Je kot glas Elvisa ali Nine Simone, kot Hendrixova kitara ali Coltranov saksofon – integralni del glasbene govorice našega časa.

Kot z minimalizmom v arhitekturi je tudi z Glassovo glasbo tako, da s tabo resonira ali pač ne. Če so vam bližje impresije Clauda Debussyja, Erika Satieja in Germaine Tailleferre ali ognjevite improvizacije Alice Coltrane in McCoya Tynerja, boste morda v Glassovi glasbi zaslutili težnjo po destilaciji in redukciji elementov do gole esence. V primerjavi z glasbo sopotnikov, kot sta Young in Riley, pri Glassu ne začutimo hrepenenja po transcendenci, zamaknjenosti, stiku z bogom, pač pa neko oprijemljivo »newyorško« melanholijo, ameriški sentimentalizem, estetsko pragmatičnost. V tem prepoznamo nastavke za aktualno »kontemplativno klavirsko glasbo« na Spotifyevih predvajalnih seznamih – preprosto in dovolj nevsiljivo, da ljudem omogoča nemoteno produktivnost (številni spletni komentatorji pri Glassu poudarjajo prav to značilnost).

Ko je Glass, navdahnjen s Kafko, pisal Metamorfoze, seveda ni imel v mislih tega. Ni mogel vedeti, da bo vzgojil nove generacije skladateljev, kot so Einaudi, Richter, Tiersen, Frahm in Arnalds, ki z izvornimi avantgardnimi težnjami nimajo veliko skupnega, saj so pravzaprav »pop skladatelji«. Ne glede na širši pomen Glassovega dela za klasični kanon, pa je morda njegov najpomembnejši prispevek prav brisanje meja med avantgardo, klasiko, filmsko glasbo in popom ter oblikovanje arhetipa skladatelja za 21. stoletje.