Čiste roke

Ena najbolj eksplozivnih političnih afer, ki je pretresla Italijo v njeni polpretekli zgodovini, se je imenovala Čiste roke, Mani pulite. V Mladini smo leta 2004 objavili intervju z italijanskim tožilcem Antoniem Di Pietrom, ki je pojasnil potek zgodbe. Začela se je nedolžno, z majhnim, a nenavadnim odkritjem. Di Pietro je ugotovil, da je eden od manj pomembnih politikov iz italijanske socialistične stranke, Mario Chieso, plačeval bivši ženi višjo preživnino, kot so znašali njegovi uradni dohodki. Bivša žena se je pritoževala nad po njenem prenizko preživnino, Di Pietro pa je sumil, da je nekaj narobe. Ob pregledu njegovega poslovanja je dobil odgovor, ki ga je iskal: politik je imel precej višje dohodke. In sicer zato, ker je od neke čistilnice dobival podkupnino. Nekaj zase, nekaj pa za svojo stranko.

A ta primer je bil šele eden od prvih. Ko je Di Pietro Maria Chieso obtožil korupcije, so v italijanski socialistični stranki naredili napako. Svojemu kolegu so se hitro odpovedali v želji, da bi primer potihnil. In ker so se mu odpovedali, je začel osumljeni sodelovati s tožilstvom. Tako so prišli do novih osumljencev. Med akcijo Čiste roke je italijansko tožilstvo obravnavalo kar 5000 ljudi, v nekem trenutku kar polovico vseh poslancev. V državi so razpustili 400 mestnih svetov in na koncu našli za štiri milijarde evrov podkupnin. Sistem, ki ga je Di Pietro odkril, so imenovali Tangentopoli oziroma podkupljivo mesto. Praksa, ki jo to ime označuje, je sicer nekaj, kar ne potrebuje novega imena: šlo je za financiranje političnih strank prek koruptivnega sistema, ki je ponekod zaobjel celotne lokalne skupnosti. V zameno za posle prek javnih naročil so morala podjetja, na primer energetska, strankam plačevati provizije.

Neizrečena domneva, zaradi katere je primer nakupa sodne stavbe na Litijski cesti hitro prerasel v eno najbolj eksplozivnih političnih zgodb, je prav ta: primer spominja na Tangentopoli, na korupcijo, ki sega v sam politični vrh in ki je sistemska ter izjemno dobro organizirana. Afera z nakupom sodne stavbe na Litijski cesti ni pomembna zaradi tega, ker so na ministrstvu za pravosodje stavbo kupili nestrokovno. Ker na primer niso sami opravili cenitve in izmere, ker niso povprašali uporabnikov, torej sodišč, ali si takšno stavbo zares želijo, in tako naprej. Problem z nakupom stavbe ni le, ker so zanjo dali očitno preveč denarja: denimo, da so posredniki pri tem poslu zaslužili do tri milijone evrov. Afera je več kot sum, da gre za navaden kriminal, ker nekateri indici kažejo, da za spornim nakupom stoji vodstvo SD. Način, na podlagi katerega so na pravosodnem ministrstvu stavbo kupili, kaže na zelo organizirano skupino ljudi, katerih povezave celo prečijo politiko.

Generalni sekretarji strank imajo v grobem dve nalogi, prva je zakonito delovanje strank, druga pa je pozitivno finančno poslovanje strank. Mešanica teh dveh njihovih interesov je sicer že sama po sebi eksplozivna.

Glavna operativca v tej zgodbi sta že bivši generalni sekretar pravosodnega ministrstva Uroš Gojkovič in vodja službe za investicije Simon Starček. Prvi je pomemben član SD in je bil generalni sekretar ministrstva za pravosodje že v času vlade Marjana Šarca, drugi je pomemben član stranke SDS. Starček je bil pod prejšnjo vlado Janeza Janše namestnik in nekaj časa vodja finančne uprave (Furs). Pri zadnji Tarči je bilo pomenljivo, da iz SDS niso poslali na soočenje svojega uradnega predstavnika, čeprav so proti Dominiki Švarc Pipan vložili interpelacijo, ampak davčnega svetovalca Ivana Simiča, ki je o ozadjih posla veliko vedel – več kot očitno ga je pred oddajo informiral Starček – in ki je bil hkrati v času prejšnje vlade Starčkov šef na Fursu. V tej oddaji so se Simičevi interesi pokrili z interesi SD. »Na vašem mestu bi odstopil, ne bi potunkal vseh svojih sodelavcev, če pride do problema, moraš s svojimi ljudmi ostati skupaj, z njimi zadevo reševati, ne pa vse počez obsojati in govoriti o kazenskih ovadbah,« je dejal ministrici. Hkrati je trdil, da je bil nakup stavbe racionalen.

Gojkovič in Starček, eden iz SD, drugi iz SDS, imata tudi daljšo zgodovino sodelovanja. Ko je pod Janševo vlado Starček vodil Furs, je Gojkoviča potegnil k sebi in mu omogočil napredovanje. Ko je zdaj vlado prevzel Robert Golob in je Gojkovič prišel iz SD na visoko pozicijo, pa mu je uslugo vrnil. Starčka je tudi s pomočjo kadrov SDS pripeljal na ministrstvo in ga čez tri mesece, 1. septembra 2022, postavil za vodjo investicij. Da je bil nakup stavbe na Litijski dlje časa organizirana operacija, dokazuje še nekaj: na ministrstvu za pravosodje je sektor za investicije ustanovila in 12 let pred tem vodila inženirka Lucija Remec. Da je Starček lahko prevzel njeno mesto, so morali dve službi združiti, to je službo za varnost in službo za investicije, nato so morali Starčka postaviti za vodjo investicij, Lucijo Remec, ki o investicijah ali potrebah sodišč ve največ v državi, pa so morali umakniti in izolirati.

Vendar vse to s političnega vidika ni tako pomembno kot neki drug indic. Sodelovanje Starčka in Gojkoviča bi lahko bilo zgolj dokaz o tem, da sta se poslovneža prilepila k političnim strankam, da bi izkoristila njun vpliv. Širši pomen njuni vlogi dajo dejanja generalnega sekretarja SD Klemna Žiberta. Generalni sekretarji strank so morda nevidni strankarski funkcionarji, a so zelo pomembni strankarski veljaki. Stranke jih na primer volijo na kongresih, znotraj strank so zelo poznani in uživajo zaupanje mnogih. Pogosto so tudi zelo dobro obveščeni. Generalni sekretarji strank imajo v grobem dve nalogi, prva je zakonito delovanje strank, druga pa je pozitivno finančno poslovanje strank. Mešanica teh dveh njihovih interesov je sicer že sama po sebi eksplozivna.

Protikorupcijska komisija pod vodstvom Gorana Klemenčiča je že leta 2013 pri poskusu ureditve lobiranja opozorila na sivo cono lobiranja, kjer nastopajo strankarski generalni sekretarji. »Generalni sekretarji so ljudje, ki urejajo marsikaj za stranko, skrbijo za finančno poslovanje stranke, hkrati pa imajo, kadar gre za vladno stranko, neomejen dostop do ministrov ter poslancev in so lahko prenašalci lobističnih stikov na te funkcionarje. Tega zakonodaja ne ureja, ker generalni sekretarji niso zavezanci po lobistični regulativi,« je tedaj poudarjal namestnik predsednika KPK Rok Praprotnik. V komisiji so tedaj menili, da bi morale stranke vlogo generalnih sekretarjev omejiti z notranjimi predpisi, predvsem pa s politično kulturo, saj naj bi bilo nedopustno, da so generalni sekretarji ojačevalci lobističnih teženj. Lobisti lahko namreč v slovenskem sistemu dostopajo do ministrov in funkcionarjev prek generalnih sekretarjev strank, ne da bi ti morali izpolniti poročila o lobističnih stikih.

Lobisti lahko v Sloveniji dostopajo do ministrov in funkcionarjev prek generalnih sekretarjev strank, ne da bi ti morali izpolniti poročila o lobističnih stikih.

Konkretno pa je pri Klemnu Žibertu pomembna še ena informacija. Potem ko so ga v stranki novembra lani s položaja sekretarja SD Ljubljana povišali v generalnega sekretarja SD, je tja šla tudi njegova največja skrb: to je 663 tisoč evrov primanjkljaja, ki ga je stranka pridelala po zadnjih volitvah. Podobno kot SDS so tudi v SD v volitve vložili veliko denarja, izkupiček glasov, ki prinašajo strankam tudi denar, pa je bil relativno manjši. In ravno zaradi teh razlogov skrb zbuja vloga, ki jo je pri tem znotraj ministrstva dobro organiziranem in spornem nakupu preplačane stavbe odigral Klemen Žibert. Kot še bolj plastično v tokratnem intervjuju za Mladino opisuje Dominika Švarc Pipan, je očitno Žibert sodeloval z Gojkovičem in Starčkom in celo z dopusta na Tajskem 18. decembra večkrat telefoniral in pošiljal ministrici sporočila, z namenom, da se sporna stavba kupi oziroma da ministrica o nakupu prepriča finančnega ministra Klemna Boštjančiča.

Indicev o nenavadni vlogi, ki jo je igral Klemen Žibert, je več. Ko so na ministrstvu za pravosodje v zadnjih tednih poskušali raziskati, kaj se je dejansko dogajalo, so zasledili, da se je v času odsotnosti ministrice za pravosodje na ministrstvu pri Igorju Šoltesu 13. decembra oglasil Klemen Žibert, o čemer pa nihče ministrici ni poročal. Šoltesu je kasneje uspelo prepričati državno sekretarko na finančnem ministrstvu Sašo Jazbec, da je ta za nakup na Litijski svojo besedo zastavila pri finančnem ministru, ki je nato zagotovil denar. Prav tako je Žibert skupaj z Gojkovičem, Starčkom in Šoltesom v začetku januarja zamenjal ali uničil svoj stari telefon. A vloga Žiberta je tudi le eden od povezanih indicev, ki dokazujejo, da je v sporen in organiziran ter potencialno koruptiven nakup stavbe na Litijski vpleteno vodstvo SD.

Da je za to zgodbo stalo vodstvo SD, pričajo sicer že njihovi prvi odzivi. Že zelo hitro, skorajda takoj, ko je afera izbruhnila, in še v času, ko je Dominika Švarc Pipan javno branila uslužbence na ministrstvu, so v SD od nje zahtevali, da odstopi. To je bilo že v četrtek, 18. januarja, kot razkriva Dominika Švarc Pipan v tokratnem intervjuju za Mladino, dejansko še pred prvo oddajo Tarča na to temo. Ministrica je v tem času že teden dni vedela, da so vsi operativno vpleteni v nakup zamenjali telefone, a tedaj tega še ni razkrila. Poveden je tudi njen opis reakcij vodstva SD v ponedeljek, 29. januarja, na naslednjem sestanku, po katerem so v SD javno povedali, da zahtevajo njen odstop. Ministrica, ki je začela opozarjati na nepravilnosti in jih razčiščevati, je pri SD naletela na zid. Da so nekateri funkcionarji SD zabredli v korupcijo, ministra Matjaž Han ali Aleksander Jevšek naj ne bi hotela slišati, Žibert pa se pred obtožbami ni niti branil.

Pri odzivih vodstva SD so še posebej zbujale skrb izjave Jevška, sicer ministra za kohezijo. Je namreč eden najvidnejših kriminalistov. Bil je vodja kriminalistične policije v Celju, bil je direktor Policijske uprave Murska Sobota, pa direktor Policijske uprave Ljubljana, ter dokler se leta 2011 ni upokojil, tudi direktor glavne uprave kriminalistične policije in predsednik Društva kriminalistov Slovenije. Ena glavnih in najpomembnejših nalog vsakega kriminalista pri dokazovanju kaznivih dejanj je, da ugotovi naklep. Torej, da je bilo neko kaznivo dejanje izvršeno z zavedanjem in določenim namenom. Česar pa ni mogoče ugotoviti brez vsebinskih analiz. Pri nakupu stavbe na Litijski so vsi vpleteni komunicirali skorajda izključno po telefonu, in ko se bodo kriminalisti na NPU končno prebudili in prišli h glavnim akterjem, bodo poleg osnovne dokumentacije želeli sprva zaseči telefone. Nakar bodo na podlagi odredbe sodnika od vpletenih tudi zahtevali, da telefone odklenejo.

Ko bodo Gojkovič, Žibert, Starček, Šoltes svoje telefone odklenili in pokazali vsebino pogovorov kriminalistom, pa bodo ti seveda ugotovili, da so telefoni prazni: niti s forenzičnimi metodami se kriminalisti ne bodo mogli dokopati do kakršnihkoli podatkov, saj so omenjeni v začetku januarja telefone zamenjali. Jevšek bi se pomena tega uničevanja dokazov moral prvi zavedati, a je na vprašanje novinarke Tarče Erike Žnidaršič to dejanje poskušal predstaviti kot nepomembno. »Naivno je, če kdo misli, da bo z zamenjavo telefona rešil vsa vprašanja in obremenitve,« je dejal v oddaji Tarča, in nato nadaljeval, da je zamenjava telefonov »v nekem delu mogoče res naključje«, čeprav bi zamenjava telefonov lahko bil tudi eden od varnostnih ukrepov, ampak »ne zaradi občutka krivde, ampak zaradi česa drugega«. Jevšek je tedaj, 1. februarja, še dodal, da za zamenjavo telefonov prvič sliši, a Dominika Švarc Pipan pravi, da je Jevška in ostale ministre SD s tem seznanila že 18. januarja.

Greh SD pa je še večji, saj niso le poskušali zgodbe pomesti pod preprogo, ampak so potem, ko se je bivša mednarodna tožilka Dominika Švarc Pipan odločila, da še ne bo odstopila in da bo poskušala sprva pri sebi razčistiti, kaj se je dogajalo, najeli PRpodjetja ter poskušali krivdo in fokus preusmeriti na stranko Gibanje Svoboda oziroma njihovega finančnega ministra Boštjančiča. Tudi mi smo se srečali s Klemnom Žibertom, ki pa nas je poskušal prepričati, da se je ves posel z nakupom stavbe začel na pobudo Boštjančiča, ki naj bi zaposlenim na ministrstvu za pravosodje dejal nekaj v smislu, »ali še imate kak projekt v predalu«. Podobno v intervjuju opisuje Dominika Švarc Pipan. Verjetno je tudi to razlog, zaradi katerega se predsedniku vlade Robertu Golobu ne mudi z razrešitvijo ministrice ter tudi sam želi, da še nekaj časa ostane na položaju in zbere dejstva.

O vlogi SDS pri tem poslu in sistemski korupciji v Sloveniji nismo pisali. Če bi, bi seveda morali omeniti afero Patria, kjer so kriminalisti našli načrt delitve podkupnin pri nakupu osemkolesnikov, po katerem bi del denarja šel »na stranko« – žal je ta primer zaradi odločitve ustavnega sodišča zastaral. Če bi pisali o SDS, bi morali pisati tudi o Janševih nepremičninskih poslih, kjer mu je očitno pomagal gradbinec Imos, ki je dobival na drugi strani pomembne državne posle – ta primer, imenovan Trenta, na sodišču nikakor ne doživi epiloga. Pri nakupu sodne stavbe je na strani prodajalca veliko zaslužila odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je nekoč delala za predsednika SDS, kadri SDS pa so v tem primeru tudi pomagali pri premeščanju Starčka na ministrstvo za pravosodje. Uradno je to sicer storil prejšnji generalni sekretar ministrstva za pravosodje Andrej Špenga, ki pa je takoj za tem s pomočjo nameščencev iz stranke SDS in NSi v elektropodjetju SODO dobil direktorski položaj. In konec koncev je družina bivšega lastnika nepremičnine na Litijski Vežnaverja sodelovala pri kampanjah SDS proti migrantom v Kopru.

O SDS ne pišemo, ker je na prejšnjih volitvah zmagala koalicija strank, v katerih so njihovi voditelji, z voditelji SD vred, obljubili, da bodo delali drugače. Če bi želeli na kratko povzeti izvirni greh Janševe (tretje) vlade, bi zapisali, da je ta greh v politizaciji družbe. Janez Janša uteleša politično ideologijo, v skladu s katero je lojalnost politični stranki nad vsemi drugimi lojalnostmi. Za SDS ne obstajajo neodvisna civilna družba, neodvisni mediji, ločen gospodarski sistem, neodvisno sodstvo, stroka ali profesura. V tem pogledu so zagovorniki stare ideje o totalni državi. Sedanja koalicija je zmagala z drugačno ideologijo. Obljubila je, da bo na prvo mesto postavila stroko, da bo nacionalki vrnila neodvisnost in da bo pravosodje pod njo ponovno postalo spoštovana in ločena veja oblasti. Utelešenje ideologije, ki jo zastopa koalicija pod vodstvom Roberta Goloba, je na kratko mogoče najti v njegovem stavku v začetku mandata: da namreč pod njim generalni sekretarji političnih strank ne bodo več imeli pomembne vloge. Vendar te obljube ni uresničil. V času te vlade ima namreč izjemen vpliv prav generalna sekretarka Gibanja Svoboda Vesna Vuković.

Epilog razčiščevanja s sistemsko korupcijo v Italiji, v zadevi Čiste roke, je dobro znan. Praktično vse italijanske »stare« politične stranke, ki so državi vladale po drugi svetovni vojni, pa tja do devetdesetih, to so bili predvsem socialistična stranka in krščanski demokrati, so izginile s političnega prizorišča. Posledica akcije Čiste roke je tudi velik padec zaupanja v politiko, v politično elito in v politične stranke. Po devetdesetih letih Italija ni postala le politično izredno nestabilna država: nezaupanje v politiko je rodilo najrazličnejša populistična gibanja, s Silviem Berlusconijem na čelu. Korupcija italijanske politike je državo razdrobila. Mobilizacija volivcev v Sloveniji po tretji vladi Janeza Janše je bila izjemna, ker očitno veliko ljudi meni, da v Sloveniji niso vsi politiki enaki. Odgovornost politične elite na oblasti, da reši primer sodne stavbe, je zato izredno velika.