Slavko Gaber / »Ni vprašanje, ali Robert Golob lahko reši mandat – to je dolžan storiti«

Slavko Gaber je bil nekoč minister za izobraževanje z najdaljšim ministrskim mandatom v vseh vladah velike LDS, bil je tudi eden od podpredsednikov te stranke. Po njenem zatonu se je iz politike umaknil, danes je profesor na ljubljanski pedagoški fakulteti, kjer se ukvarja z vprašanji edukacije. Verjetno je eden od najboljših poznavalcev različnih šolskih sistemov v Sloveniji, skupaj s somišljeniki pa je konec januarja pripravil obširen dokument, ki naj bi postavljal temelje za sistemski premislek o prihodnosti slovenskega izobraževanja. Gre za alternativno različico »vladnega« nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, ki ga je v torek predstavila skupina pod vodstvom dekana pedagoške fakultete dr. Janeza Vogrinca. Zakaj dva programa? Dve strategiji? Gaber bi na to vprašanje odvrnil, da so razlike že v samem izhodišču.

Vaš načrt prenove šolstva nosi naslov Nova družbena pogodba za vzgojo in izobraževanje. Zakaj pogodba in zakaj nova? Kaj je narobe s tistim, kar se je stkalo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja? 

Poskušali smo pripraviti strokovne podlage za pripravo širšega nacionalnega programa oziroma nove družbene pogodbe. Pri tem se naslanjamo na misli iz Unescovega poročila o prihodnosti izobraževanja, ki zajema obdobje do leta 2050. Poskušamo premisliti, kako bi morali v sodobnih družbah ponastaviti sisteme edukacije, da bi pomagali poiskati pot, ki bi nas odpeljala onstran velikih zagat, v katerih se je znašel svet. Ne ogrožajo nas samo vojne, dve grozni sta v naši bližini, ne ogrožajo nas samo meje ekonomskega modela, ogrožajo nas tudi z njim povezane podnebne spremembe. Danes (ob poplavah) celo »Branko« priznava, da drvimo v katastrofo. V družbi kup podsistemov ne deluje. Žal je v Sloveniji eden izmed takšnih zdravstveni, počasi, tega se bojim, gre po isti poti šolski. Naša gradiva je pripravljalo več kot sto ljudi, od tistih, ki delajo v vrtcih, do onih, ki se z vprašanjem šolstva ukvarjajo na univerzitetnih pozicijah in na inštitutih. Upam si reči, da nas je vse vodilo vprašanje, kako formirati tipe osebnosti, ki bodo znali živeti v času družbenega prehoda, ga sooblikovati. Pripravo izhodišč za takšen šolski sistem smo šteli za svojo dolžnost.

Znotraj šolskega prostora ali šolskega polja, kot ste rekli nekoč, je veliko trenja, imamo vašo skupino, obstaja skupina dr. Janeza Vogrinca, spreminjajo se kurikuli, razprava je potekala na SAZU, kjer je dr. Mirjana Ule poudarila, da je v Sloveniji zanemarjena širša družbena in psihosocialna vloga šol. Je to brbotanje nekaj dobrega? 

Je, a hkrati kaže, da je v Sloveniji očitno hudič vzel šalo, da čedalje več ljudi opaža, da je nekaj narobe. Toda ni vsak premislek že sam na sebi dober. Najprej bi se morali vprašati, kaj si želimo in zakaj. Pri nas pa se je politika odločila, da bo šla po lažji poti, začeli so spreminjati učne načrte, parlament sprejema nov zakon o osnovni šoli, hkrati je na ministrstvu, kar ste omenili, nastal nov Nacionalni program. Ni logično, kajne? To je ključna razlika med omenjenimi premisleki in našo skupino. Velik del naše skupine je v izhodišču želel sodelovati z ministrstvom za izobraževanje, imeli smo dogovore s tedanjim ministrom prof. dr. Igorjem Papičem, dogovorjene so bile osnovne stvari, dane obljube, podpisan je bil dogovor. Naivno smo verjeli, da se bo naša skupina srečevala z drugimi pogledi, da bo skupno prizadevanje rodilo premislek, ki bo s političnim angažmajem tistih, ki so v politiki, prinesel spremembe. Ta nova družbena pogodba, ki jo razumem v kantovskem smislu, naj bi nastala na podlagi množice pogovorov med učiteljstvom, starši, stroko. Do tega partnerstva in povezovanja s politiko ni prišlo, dogovor je romal v koš. Ne želim javno ugibati, zakaj, ampak očitno so imele nekatere strukture premočen interes, da bi hitro porabile sredstva, ki so prišla iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. Poraba teh sredstev je bila pomembnejša od odgovora na vprašanje, kaj kot država potrebujemo.

V resnici se je vaš premislek začel v času zaprtja šol. Če karikiram: skupina državljanov je stopila skupaj in rekla, nekaj je treba storiti, sicer bo sledila razgradnja javnega šolstva.

Takšen je naš poklic, ne moremo se delati, da problem ne obstaja. Predavam sociologijo vzgoje, zanimajo me šolski sistemi, zanima me njihov odnos do družbe. Skušam razumeti, v kakšni relaciji so sistemi, ki naj bi pomagali formirati prihodnje generacije. Resnici na ljubo nas je šolski sindikat SVIZ že nekaj časa vabil, da razmislimo, kaj se dogaja s slovensko šolo. Poznam Branimirja Štruklja, poznam ga še iz časov svojega ministrovanja, ko je organiziral stavke. Večkrat sem mu rekel, dobro veste, kaj se dogaja, dobro vedo učiteljice in učitelji, pritisnite na ministrstvo – tam je mesto za pripravo nacionalne strategije.

Nikoli ne smemo poniževati učiteljic in vzgojiteljic, saj skrbijo za otroke, skrbijo za generacije, ki bodo nekoč bistvo kakovosti te družbe. Kdor podcenjuje vlogo »učiteljstva« v družbi, mora biti res naravno talentiran.

Točno tukaj manjka država, politika. 

Res je. Imeli pa smo nesrečo, da je Slovenijo od leta 2020 do 2022 vodila politična struktura, ki je država ni prav posebej zanimala, marsikaj drugega pa jo je. Ko so začeli v Bruselj pošiljati program, ko je bilo jasno, za kaj želijo porabiti denar, sva skupaj z nekdanjim ravnateljem celjske gimnazije Gregorjem Delejo spisala osnutek, povabilo k pripravi strokovnih podlag za pripravo takšne strategije. Vedela sva, da tista oblast ne bo večna. Načrt je bil preprost, najprej pripraviti široko javno razpravo, potem pa vanjo vključiti ljudi z ministrstva, najvišje uradnike, državne sekretarje, direktorje direktoratov, ministre in priti do dogovora o tem, kako naprej. Tako delajo resne države. Ampak kot že rečeno, dogovor je romal v koš.

Zadnji izsledki raziskave PISA so razkrili poslabšanje pismenosti slovenskih dijakov. Nekateri so bili zaskrbljeni, minister za izobraževanje Darjo Felda je priznal, da so rezultati slabi, spet drugi pravijo, da so zavajajoči, da se dela nepotrebna panika, češ da je testiranje učencev potekalo neposredno po epidemiji. Da gre za napako v daljšem sistemu rasti. 

Priznam, kar nekaj dni sem potreboval, da sem sprejel, da smo padli tako globoko. Šolski sistem spremljam desetletja in vem, kaj se zgodi s sistemom, če se sproti ne popravlja, vem, kaj se zgodi, če ponižuješ učitelje in učiteljice, vem, kakšne so posledice zanemarjanja kompleksnosti, kljub vsemu pa tako drastičnega poslabšanja nisem pričakoval. Ko smo v devetdesetih letih delali reformo šolstva, je bil naš cilj, da se bo Slovenija primerjala z zgornjo tretjino držav, poglejte, kje smo danes, prehitevajo nas države, s katerimi se nismo želeli primerjati.

Ne moremo trditi, da sta za vse krivi epidemija in nesrečna ministrica Simona Kustec. Tudi finski izobraževalni sistem ne leti več tako daleč, tudi Finci so se na mednarodnih lestvicah uvrstili niže kot prej. 

Šolske sisteme je treba spreminjati z občutkom, s čim višjo stopnjo soglasja. Nič ni večnega, še najmanj pa je večna šola. Nedavno so me v srbskem podkastu Agelast spraševali, kako je Sloveniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uspelo izpeljati tako veliko spremembo v šolstvu. Razmišljal sem o tem, s pogledom od daleč je jasno, da je bila bistvena sestavina ekipa, posamezniki, ki smo že v socialistični ureditvi razmišljali, kakšna naj bo nova šola. Celo sanjali smo o tem, namenoma uporabljam to veliko besedo, kaj bi bilo treba narediti. Drugi dejavnik je bil, da smo bili kot nacija pripravljeni na spremembe, na meritokracijo, na družbeno ureditev, v kateri na položaje stopajo ljudje z izkušnjami in znanjem. Po drugi strani pa pomislite, kaj se danes dogaja v politiki. Naša država ni ustvarila političnega razreda, naša generacija nekdanjih politikov LDS ni oblikovala »naslednikov«. Velikokrat sem se pregovarjal s pokojnim dr. Francetom Bučarjem, ki je svaril pred strankokracijo, prav rad sem ga imel, in opozarjal, da nam še kako manjka politični razred, ki bi politiko vzel za svoj poklic. Tega še danes nimamo.

Kaj bi torej pravi politik naredil glede izobraževalnega sistema? 

Za začetek je preprosto. Nikoli ne smemo poniževati učiteljic in vzgojiteljic, saj skrbijo za otroke, skrbijo za generacije, ki bodo nekoč bistvo kakovosti te družbe. Kdor podcenjuje vlogo »učiteljstva« v družbi, mora biti res naravno talentiran.

Če je povprečna ocena med štiri in pet, je bolje, da oceno ukinete, v tem primeru učitelji ne ocenjujejo. Ne le v šoli, tudi na fakulteti. To je dejanski problem. Ni pa problem, da ocenjujemo. Šole brez ocen ni.

Najpreprostejša teza v zvezi z vsemi temi težavami v šolskem sistemu je, da so krivi nekompetentni, politično šibki ministri, ki so kot kakšni fikusi vodili ministrstvo za izobraževanje. Ali ni tako, da za njimi vedno stojijo uradniki, strokovne službe, birokratski aparat, zavod za šolstvo, inštituti, ljudje, ki bi morali ministre, politiko, javnost opozarjati, da je, kot ste prej dejali, vrag vzel šalo?

Poglejte malo po pisarni. Tamle na vratih visi plakat, ki opozarja, kako nevarna je politizacija javnih vrtcev in šol. Opozarja, da ne kaže zanemarjati učiteljskega poklica. Ta trenutek v Sloveniji manjka nekaj tisoč učiteljev. Število manjkajočih utegne v prihodnjih letih zrasti tja do 7000. Si predstavljate, koliko ljudi je to? Si predstavljate, kako bodo ob takšnih kadrovskih stiskah delali vrtci in šole?

Trdim, da ne more biti kriv le minister. 

Seveda ni, ampak vsem tem vprašanjem se ne moreš izogniti, če vodiš šolski resor. Če misliš, da so boljši drugi, če misliš, da bi bilo morda prav, da bi te zamenjali, potem se sprašujem, kaj počneš na tem delovnem mestu. Zakaj vodiš ta resor. Živimo v družbi, ki jo čakajo velike spremembe, imamo tip gospodarstva, ki ne deluje več, imamo pojemajočo predstavniško demokracijo, živimo z ogromnimi ekološkimi problemi, vojnami, nam pa že leta ni uspelo sestaviti resne ekipe na ministrstvu za izobraževanje. Še več, veliko je sprenevedanja, nekateri celo govorijo o dobrem vpisu na pedagoške programe.

Politika je tista, ki v družbi postavlja prioritete, proračunska sredstva za izobraževanje se zmanjšujejo. Ko ste bili minister za šolstvo, vam je uspelo politiko prepričati, da je izobraževanje pomembno, uveden je bil šolski tolar. Kaj si mislite o državi, ki se za izobraževanje ne meni?

To je za državo, za njeno družbo, za ljudi, ki živijo v njej, nekaj očitno slabega. Živimo v času dolgega prehoda iz nekega tipa racionalnosti v drugega, živimo v času nujnega iskanja novih ekonomij, sprememb, v času nečesa, česar še ne znamo dobro izrisati in razumeti. V Mladini o tem pišete, o tem govorijo sociologi, o tem bi morala razmišljati tudi politika.

Ampak zamisel, da bi po zgledu Loredanovih 200-milijonskih subvencij v šolski sistem z lopato vrgli denar in bi se stvari same od sebe uredile, ni smiselna. 

Šolski sistem ni džuboks, v katerega vržeš denar in začne peti. Tega se je treba zavedati. Hkrati je prekratka tudi obrnjena teza. Ljudje, ki zase verjamejo, da se na šolo spoznajo, trdijo, da višje plače ne bi rešile problema učiteljskega poklica. Nihče ni tako neumen, da bi mislil, da samo s plačami urediš vse, kar je narobe. Če pa imaš plače, ki niso primerne poklicu, se v zbornicah ne ukvarjajo s pedagoškimi vprašanji, ampak z vprašanji preživetja. Nato se med kadrom razširi občutek, da ga družba ne ceni.

Ali drži podatek, da povprečna učiteljica zasluži manj kot povprečen vojak? 

Drži, to so za sindikat preverili vrhunski ekonomski strokovnjaki. V javnem sektorju razpada kup stvari. Nekateri zdravniki si želijo 30 odstotkov višje plače, to zvišanje bi znašalo več, kot dobijo učitelji začetniki. Vlada je na zelo spolzkem terenu. Imam dobro plačo, imel bom solidno pokojnino, a ko poslušam zahteve zdravnikov, se začnem spraševati, ali je to dovolj – razumete logiko? Razumete, da se ob tako nerealnih zahtevah zdravnikov začne v glavah drugih vrteti razmišljanje, kdo je manj vreden. Zakaj ne tudi mi? Razmerja plač v javnem sektorju so zelo občutljiva tema. Če se ne brigaš za svoj stan, za več deset tisoč učiteljic in učiteljev, vzgojiteljic in vzgojiteljev, ne vem, kaj počneš. Ko pa poslušam zdravnika, ki svojo plačo primerja s plačo čistilke, me prime, da bi organizirali humanitarno akcijo, da bi revežu pomagali prenoviti njegovo vilo.

Naj navržem dve zamisli, ki sta se v zadnjih letih splazili v šolski sistem, ne da bi o njiju kdo resno premišljeval. Spomnite se govora o podjetništvu in o digitalizaciji. 

Teh zgodb je še nekaj – naj ponovim, stvari je v šolstvu treba spreminjati s premislekom. Obstajajo ljudje, ki to znajo, politika se iz njih norčuje. Naj pojasnim drugače – v naših predlogih premisleka o prihodnosti šolstva še manjka del o poklicnem šolstvu. Zakaj? Ker še ni dovolj dobro napisan, ker se moramo o tem še pogovarjati. Razmisliti je treba, kakšno naj bo razmerje med šolami in podjetji, tega vprašanja kljub milijonom evrov iz evropskih skladov ni uspelo rešiti nikomur v Evropski uniji, ne Fincem ne Norvežanom. To so resna vprašanja; če postaviš sistem na napačna izhodišča, lahko uničiš generacije. Na ministrstvu pa predstavljajo nacionalni program za dobo desetih let. Deset let? V desetih letih uresničiš komaj kaj, kar si si začrtal. Saj veste, o katerem letu govorijo Unescovi dokumenti o novih sistemih edukacije? O letu 2050.

Vseskozi se delamo, da ni nič narobe, leta stvari opazujemo od daleč, ne da bi napake odpravljali sproti. In ko sistem atrofira, primemo za sekiro.

Iz aktivne šolske politike ste se umaknili pred 20 leti. Nekateri še danes pravijo, da je Gabrova šola kriva za vse. Da je kriva za inflacijo ocen, za pehanje za točkami. Izobraževanje ne bi smelo biti trening, ampak bi moralo, če citiram nekoga, odpirati prostor sanjam. 

Poznam te razmisleke. Tem in drugim kritikam lahko le pritrdim. Vprašanje pa je, žal, zahtevnejše: kako pridete do sanj, ki jih omenjate? Kdaj lahko razmišljate o tem svetu? Kdaj ste razvili sposobnost za delovanje v družbi? Če si želite izbrati sanje, morate v to vložiti veliko dela, sanje ne bodo kar padle z neba. Ne moremo si delati utvar, da se kaj takšnega zgodi samo od sebe. In če vse to delamo v kontekstu družb, v katerih je na delu tekma za pozicije in položaje – pa ne mislim tekma, kakršno igra Luka Dončić, govorim o toku naših življenj in ekonomije – je hitro jasno, da je treba nekaj znati in da je treba od otrok nekaj tudi pričakovati. Teza, da v šolah niso pomembne ocene, je tako nedomišljena, da je ne bom niti komentiral. Vprašanje pa je, kako daleč gremo pri ocenjevanju in kaj pričakujemo. Poglejte spet malo po temle kabinetu – na vratih imam velik črno-beli plakat Cheja Guevare, ki sloni na palici za golf. Komunistični revolucionar, pop ikona, simbol upora in golf – ta podoba veliko pove. Tamle zadaj imam citat Donalda Trumpa iz časov, ko še ni bil predsednik, kjer pravi: »The beauty of me is that I am very rich.« Nad njim so besede Srečka Kosovela iz pesmi Napis nad mestom »pokrajina budalosti«. Da se lahko igramo s temi mislimi, s temi podobami, moramo nekaj vedeti, moramo nekaj prebrati, nekdo nas mora navaditi razmišljati, nekdo se mora z nami o tem pogovarjati. Nič ni narobe, če želimo od otrok znanje, vprašanje pa je, ali je ves sistem naravnan samo na preverjanje in kaj z njim želimo doseči. Zamisel o zunanjem preverjanju znanja sicer ni moja in tudi zamisel o maturi ni slovenski izum. Morda boste presenečeni, a trdim, da je matura naredila bistveno več dobrega kot slabega, jo pa še danes spremlja kar nekaj nedorečenosti. O njih je treba razmišljati, te nedorečenosti je treba upravljati. Natančno tukaj se skriva eden od slovenskih problemov. Vseskozi se delamo, da ni nič narobe, leta stvari opazujemo od daleč, ne da bi napake odpravljali sproti. In ko sistem atrofira, primemo za sekiro.

Govorila sva o znanju, o ocenah, o družbi tekmovanja. Strinjam se z vašim pogledom, a vseeno, ali ne bi morala biti šola tudi kritična do družbe? 

Ali mislite, da je to, da se primerjam, koliko že znam, kaj zmorem, kaj pa moram še premisliti, česa se moram še naučiti, v nasprotju s kritičnostjo?

Kako razumete fenomen inflacije ocen? 

Če je povprečna ocena med štiri in pet, je bolje, da oceno ukinete, v tem primeru učitelji ne ocenjujejo. Ne le v šoli, tudi na fakulteti. To je dejanski problem. Ni pa problem, da ocenjujemo. Šole brez ocen ni. Če sva prej razpravljala o krivdi – kriv sem tudi za opisne ocene v osnovni šoli, sistematično se je z njimi trudila nekdanja dekanja pedagoške fakultete dr. Cveta Razdevšek Pučko. Na začetku je veljalo, da so opisne ocene v prvi triadi, v drugi je obstajala kombinacija številčne in opisne ocene, v tretji so bile ocene le številčne. Tega zdaj ni več in ne želim se vtikati v modrosti kasnejših generacij. A nekoč je bil sistem ocenjevanja bolj premišljen, zunanja ocena na koncu šolanja pa je obstajala kot eden od elementov pri prehajanju v srednjo šolo.

Danes je drugače, to, da se v ljubljanske gimnazije ne moreš vpisati, če imaš preveč štiric, ni smiselno.

Seveda ni, ampak povejte mi, zakaj se ne moreš vpisati.

Francoski mislec Nicolas de Condorcet je dejal, da je človek, ki nima potrebnih znanj, da bi se orientiral v času in prostoru, najlažji plen protototalitarcev, tistih, ki verjamejo, da je treba z ljudmi delati tako, da jih prilagodiš lastni volji. To pa je, kot je zapisal, največja nevarnost za demokracijo.

Morda zato, ker je premalo mest, morda zato, ker gre za večje generacije, morda zato, ker v Ljubljano gravitirajo dijaki in dijakinje iz sosednjih občin. 

Na ministrstvu za izobraževanje imajo podatke, koliko je devetošolcev, pripravljajo se razpisi za srednje šole, dobro vedo, da je v Ljubljani na to temo že nekaj let »panika«. Morali bi pogledati mrežo srednjih šol, morali bi svetovalnim službam iz okoliških občin naročiti, da dijakom in staršem pojasnijo, da so tudi zunaj Ljubljane dobre šole. Če tega niso storili in če števila razpisanih oddelkov ne bodo prilagodili, je razprava o tekmovalnosti in ocenah odveč. To je njihova osnovna naloga, naloge pa so del življenja. Brez dela ni sanj, brez dela so samo blodnje – nekdo je nekoč davno rekel: »Sonce svobode sije na ozadju nujnosti.« Če je politiki res vseeno, da se raven znanja v šolah znižuje, se samo po sebi postavlja vprašanje, ali je nevednost cilj oblasti. > Tudi sam sem bil del oblasti in upam, da je vsej krivdi navkljub jasno, da nisem zagovarjal nevednosti.

Poznamo različne oblasti. 

Nicolas de Condorcet, francoski mislec iz časa razsvetljenstva in francoske revolucije, je dejal, da je človek, ki nima potrebnih znanj, da bi se orientiral v času in prostoru, najlažji plen protototalitarcev, tistih, ki verjamejo, da je treba z ljudmi delati tako, da jih prilagodiš lastni volji. To je, kot je zapisal, največja nevarnost za demokracijo. Ne verjamem, da se za ignoranco države do šolstva skriva kakšen načrt, vsaj za to vlado to ne velja, bolj se mi zdi, da je dosti ljudi naklonjenih lagodnejšemu življenju – omenjene naloge pa, kot vse polje vzgoje in izobraževanja, zahtevajo popolno predanost in ne puščajo prav dosti prostora za lagodnost. Povedano velja tudi za zasedanje ministrskih mest. Sedanja vlada je sestavljena tako pestro, da za nekatere res ne vem, po kateri pomoti so se znašli na ministrskih položajih. Na drugi strani pa imamo tudi takšne, ki skušajo poskrbeti za svoja področja in pri tem kdaj klecnejo. To je seveda za nas, ki od njih pričakujemo, da bodo nezmotljivi, težko sprejemljivo. Politika ni šala – prej je hudičevo resen posel. Ne vem, ali si predstavljate, kaj pomeni, da moraš v proračunu prerazporediti milijarde evrov, da približno rešuješ težave s poplavami. Tukaj bi vlado pohvalil, podobno je z mednarodno politiko. Vodenje vlade ni preprosto, tudi vodenje ministrstev ne. Bi lahko bilo boljše? Bolj premišljeno? Bi lahko kdo manjkrat razglašal ukrepe, ki jih potem prekliče? To so retorična vprašanja. Ampak ali smo takšno vlado izvolili? Bi lahko bila slabša? Realno gledano – seveda. Bo lahko še slabša v bližnji prihodnosti onstran tega mandata? Da. To se kaj lahko zgodi.

Se volivci obnašamo kot potrošniki? Kako lahko od človeka, ki je prodajal elektriko, pričakujemo, da bo čez noč postal državnik? Še Janez Drnovšek je potreboval leta, da je uvidel, kam z državo. 

Res je, pa že prej je vodil neko manjšo državo s 23,5 milijona prebivalcev. Nikoli ne bom pozabil, kako je bil videti leta 1989 na Gazimestanu ob 600. obletnici bitke na Kosovem polju. Slavna zgodba z novimi obrazi je res naš problem, a je hkrati problem novih obrazov. Leta sem imel privilegij delati z dr. Drnovškom. Povedno je, da si je vedno vzel čas. Nekateri smo mu očitali neodločnost. S tega vidika me moti, da danes mediji in koalicijski stranki od premiera pričakujejo, da se bo takoj odločil, ali naj ministrica za pravosodje odide. Zdi pa se, da je situacija vredna dodatne preučitve in premisleka.

Smo torej kot družba vedno bolj nestrpni? 

Kaj si ljudje želimo? Želimo si ugodja. Ko to ugodje mine, naslednjo sekundo želimo novo »dozo«. V sociologiji poznamo izraz racionalnost »upravičenja« – pogosto mislimo, da smo upravičeni do vsega in še do več. Vsi skupaj smo upravičeni do več od tega, kar prenese planet. Če poplav nismo sposobni razumeti v kontekstu podatka, da smo lani več kot 250 dni pred koncem leta porabili vse naravne vire, ki so na razpolago za življenje v tej lepi državi, potem nimamo prihodnosti. Smo letos že januarja porabili vse, kar si lahko privoščimo? Kaj hudiča delamo sebi, svojim otrokom, vnukom? Planet se bo vrtel naprej. Ali bo živ? Bodo na njem ljudje? Pred dnevi sem se peljal po zasneženi pokrajini. Lepo je bilo. To je živ planet. Mrtva Slovenija pa mi pomeni toliko kot kamen, pa še to je žalitev za kamen.

Vztrajam pri vprašanju o nepotrpežljivosti. Zgražamo se nad ministrico, ki je brez zakonske podlage kupila 13 tisoč računalnikov, pozabili pa smo na njenega predhodnika, ki je ljudem poklonil 29 milijonov evrov za slušalke. Je ta nepotrpežljivost povezana z nezadovoljstvom, s strahom pred ekonomskimi in zelenimi spremembami, z razraščanjem populizma, ki ponuja preproste odgovore? 

Gibanje Svoboda je prišlo na oblast z geslom »svoboda«. Volitve so bile »zgodovinski znak«, da lahko stvari v državi postavimo na smiseln način. Ampak če me že sprašujete o nezadovoljstvu in nestrpnosti, morava stopiti še pol koraka nazaj. Ekonomski sistem zahteva od ljudi, da si nenehno nekaj izmišljajo, če kapital zahteva dobičke, mora ustvarjati zmeraj nove potrebe. Vse to se vrti vedno hitreje, na koncu se lahko le iztirimo. To logiko si je treba upati misliti, tej logiki se moramo upreti. Na Marshallovem inštitutu pri londonski LSE trdijo, da bomo morali nov nabor ekonomij iskati v smeri hibridnih ekonomij. Želel sem reči, da je ob sedanji tržni ekonomiji treba razmišljati tudi o drugih tipih – o krožni ekonomiji, o izmenjavah stvari, o dostopnosti (dvojnem UTD), o samooskrbi. Če pa bomo ostali ujeti v logiko mišnice, v kateri tečemo zgolj zato, da si lahko kadarkoli zaželimo karkoli, se bo sistem zlomil. Lomimo se tudi individualno. Populizem je s tega vidika torej le eden od produktov načina produkcije v tej družbi. Tudi demokracija in vsa politika z njo sta ujeti v tej mišnici.

Kaj mislite s tem? 

Če fabricirate potrebe in osebe, ki kar naprej potrebujejo kaj novega, ki želijo živeti zgolj v območju lagodja, v družbi in politiki prevladajo tisti, ki obljubljajo nemogoče.

Na začetku mandata sedanje vlade ste bili na obisku pri predsedniku vlade. Pogovarjala sta se o politiki. Lahko Robert Golob še reši svoj mandat? 

Res sva se enkrat sestala. Ni vprašanje, ali lahko reši mandat – dolžan je to storiti. To dolžnost, ki jo je dobil od volivcev in volivk, pa lahko izpolni le tako, da deluje premišljeno. Za to potrebuje dobro ekipo ministric in ministrov. Svoje morajo oddelati na dveh frontah. Prva naloga je skrb za tekoče delovanje kompleksnih podsistemov v družbi in tudi v javni upravi; druga – enako zahtevna – je načrtovanje in zastavljanje projektov, načinov dela in delovanja družbenih podsistemov z mislijo onstran mandata. Ob skrbi za okolje je denimo treba vključevati tudi ljudi na lokalni ravni, na ravni države in tudi sveta, katerega del smo. Za omenjena dva nabora nalog potrebuješ v ekipi ljudi, ki ti pomagajo usmerjati barko in so za to pripravljeni garati, pogosto tudi po »cele dneve«. Na steni kabineta vidite lisici, ki mi ju je prijazno poklonil kolega Črtomir Frelih: lisici gledata s hriba v svet in ugotavljata, da je prihodnost negotova. Navihano se sprašujeta: »A pa veva, da glih s te strani pride.« Pred predsednikom vlade in člani njegove ekipe stoji dilema teh dveh lisic v vsej zagatnosti.

Nalog, pred katerimi stojijo, jim ne gre zavidati. Še posebej ne, ker njihovi zavezniki celo v Ljubljani, ki ima med drugim enega najboljših sistemov predšolske vzgoje v državi, potem ko so za to visoko kakovost ogromno naredili prav ljudje, ki za ta del kakovosti življenja v Ljubljani skrbijo že leta, kljub argumentiranemu nasprotovanju stroke, načrtujejo združitev številnih dobro delujočih samostojnih vrtcev v enega, ki naj bi imel 1000 skupin.

Govorite o napovedani združitvi v megavrtec, ki si jo je zamislil župan Ljubljane Zoran Janković? 

S to združitvijo bi se izničila mreža delujočih vrtcev, v katerih vzgojiteljice in njihove ravnateljice sodelujejo s starši ter z njimi skupaj skrbijo za dobrobit otrok. A agentov te akcije to ne gane. Ta nesrečna zgodba, v kateri grobo posegajo v strokovno avtonomijo vodstev vrtcev in vzgojiteljic, ki predano opravljajo svoje delo, opozarja na pasti, na katere tudi na področjih, ki so domnevno neproblematična, naleti upravljanje sodobne Slovenije. Je še čas, da si premislijo in se ognejo temu, da bodo v spominu kolegic ostale kot grobarke kakovostnih vrtcev glavnega mesta?

Kaj torej storiti, da se nam v četrto ne ponovi Janez Janša? 

S predanim in predvsem premišljenim delom do konca mandata, s ponastavitvami prioritet po posamičnih sektorjih možnost, da ponovno ne zapademo v logiko nadzorovanja in kaznovanja vseh in vsega, kar ne stoji v ravni vrsti in ne čaka na ukaze nezmotljivega vodje, še obstaja.