Feministični bavbav

Pater in njegove »faze feminizma«

Pater Branko Cestnik, ki deluje v župniji Frankolovo, ni navaden duhovnik. Piše spletni dnevnik, nekoč je v njem zapisal celo, da bi se moral Janez Janša umakniti iz politike, pogosto komentira aktualne zadeve na platformi X in zna biti precej kritičen do cerkve. Živel je v velikih evropskih prestolnicah, tudi v Nemčiji, kjer je pomagal pri integraciji beguncev, a obenem svari pred domnevno islamizacijo Evrope in grozotami feminizma.

»Noro, kaj delajo Arabci z Evropo. Tako rekoč v enem zamahu so Greto [Thunberg] iz prve princeske ekoloških bojev konvertirali v standardno podpornico Palestine,« je decembra, zatem ko se je znana okoljska aktivistka javno zavzela za ustavitev bombardiranja v Gazi, zapisal na platformi X. Nedavno pa je javnost razburil z zapisom, da obstajajo štiri faze feminizma: prva je borba za volilno pravico, druga borba za uzakonjenje splava in ločitve, za kar je menda kriv »razkol s krščanstvom«, tretja »transspolnost LGBT-izacija«, za to fazo je bojda kriv »razkol z razsvetljenstvom«, in četrta – »vdati se islamu (ker strah pred praznino in želja po močnem očetu)«. Pater se ob zapisanem brani, da ni seksist in da je podpornik enakosti med spoloma, »čeprav podprt s katoliškim ozadjem«, da pa, vsaj ko gre za prve tri faze, ni povedal ničesar novega. »Le začinil sem jih morda malo,« pravi.

Cestnik ima deloma prav, a si zgodovino feminističnih gibanj razlaga po svoje. Prvi val feminizma je s sufražetkami na čelu res zahteval volilno pravico za ženske, drugi val je v ospredje postavil teme reprodukcije, pravico do splava in kontracepcije, odkrival je povezave med spolno in ekonomsko eksploatacijo, za tretji val, ki se je začel razvijati na začetku devetdesetih let, pa je značilno, da koncepta ženskosti ni več razumel kot nečesa enotnega in da je v feministični boj vključil tudi druge marginalizirane skupine, ki jim pozornost prej ni bila posvečena – na primer temnopolte ženske, večji poudarek pa je bil tudi na spolnih manjšinah.

Četrta domnevna faza, v kateri naj bi se feministke »vdale islamu«, je zrasla na konspirološkem zelniku desnice.

Če pustimo teorije zarote ob strani, dejanski četrti val feminizma, ki poteka zdaj, zaznamuje predvsem razmah interneta in družbenih omrežij. Da za cerkev v resnici »nobena ’faza feminizma’ ni bila ustrezna«, poudarja sociologinja Darja Zaviršek. »Cerkev je v ženski videla ’deklo Gospodovo’ in deklo gospodinjo in ne politični subjekt.« Že v zgodnjem srednjem veku je prepovedala ločitev, ni ji bilo pogodu, da so si ženske izborile pravico do civilne poroke in ločitve, pravico do odločanja o svojem telesu in seksualnosti. »Če duhovniki ne smejo prakticirati svobodne spolnosti, zakaj bi jo ženske?«

»V Nemčiji so na primer od leta 2015 duhovniki in predvsem evangeličanski pastorji posebej zavzeto sprejeli migrante in opozarjali na antiislamizem. Pri nas se naklonjenost migrantom namenoma seksualizira in patriarhalizira,« še dodaja Zaviršek. »Sporočilo je v resnici namenjeno ’poženščenim moškim’. Tisto, kar nasprotniki migracij sicer očitajo migrantom – da so nasilni, posiljujejo in zatirajo ženske –, se pervertira v lasten obrat: prav takšni naj postanejo slovenski moški, pa jih bodo slovenske ženske imele rajši in se jim bodo ’vdale’.«