»Hočem bit’ vojak«

Obvezno naborništvo, selektivno služenje ali kaj tretjega 

Nove obrambne strategije republike Slovenije med drugim v ospredje postavlja vprašanje popolnitve vojske, za kar, tako v strateških dokumentih, ki so jih pripravili na obrambnem ministrstvu, rešitev vidijo ne le v stalni sestavi in pogodbeni rezervi, ampak tudi v obvezni rezervi. »Na podlagi odločitev pristojnih organov bo naraščanje lahko temeljilo tudi na obvezni rezervi ter možnosti selektivne oziroma splošne vojaške obveznosti in uvedbi vseh sestavin vojaške ter preostalih obrambnih dolžnosti,« je zapisano v dokumentih.

Ali to pomeni, da na ministrstvu razmišljajo o ponovni uvedbi naborništva? Odgovarjajo, da je »o ponovnem aktiviranju naborništva, sploh takem tipu, kot je bilo včasih, še preuranjeno govoriti«, da pa bi bilo »v luči hitro spreminjajočih se in zelo zahtevnih mednarodnih obrambno-varnostnih razmer« smiselno začeti govoriti o strategijah za popolnitev slovenske vojske. Omenjeni strateški dokumenti naj bi bili tako predvsem povod, »da se začnemo pogovarjati o tem – prej bi rekli – popolnjevanju kot pa naborništvu«.

Slovenska vojska se na vse pretege trudi, da bi pomladila svoje vrste in vojaški poklic naredila čim privlačnejši. Bivši obrambni minister Matej Tonin je mlade v vojsko vabil z dodatnimi štipendijami, možnostjo opravljanja vozniškega izpita med usposabljanjem in hitrejšega napredovanja ter z zvišanjem plač v vojski. Zdajšnja vlada pa je znižala izobrazbene pogoje za zaposlitev – od aprila lani se v vojski lahko zaposli vsak z zgolj osnovnošolsko izobrazbo, a pod pogojem, da srednješolsko izobraževanje konča na delovnem mestu.

Tudi poskusi ponovne uvedbe naborništva niso nič novega, v preteklosti (in danes) so zanj navijali predvsem v SDS. Danes morajo mladi obvezno vojaško usposabljanje opraviti v Avstriji, Švici in Latviji ter na Norveškem in Švedskem. O uvedbi vojaškega urjenja za splošno populacijo razmišljajo tudi v Nemčiji in Srbiji ter na Hrvaškem.

Koalicijske stranke zamisli o naborništvu menda niso naklonjene, če nič drugega, so v koalicijsko pogodbo zapisale, da »ima naborništvo negativne ekonomske učinke, krši svobodno odločitev posameznika, moti izobraževalni in delovni proces ter ne nazadnje zmanjšuje kvaliteto vojske kot obrambne sile«. Na ministrstvu naj bi bili naklonjeni zamisli o selektivnem služenju. Kako točno naj bi to delovalo, ni znano. Ponekod v tujini to pomeni, da v vojaško službo vzamejo le najsposobnejše ali jih določijo z žrebom. Vendar bi bila za to potrebna sprememba zakonodaje.

»Zdi se mi pomembno, da ti dokumenti ugotavljajo, kar je splošno znano – da vse sodobne vojne lahko udarijo po civilnem prebivalstvu in da je treba zagotoviti ustrezno znanje tudi med civilisti,« o tem razmišlja Iztok Podbregar, bivši načelnik generalštaba. »Vendar še vedno mislim, da bi bilo, tudi glede na velikost države, veliko smiselneje sisteme nacionalne varnosti, policijo, vojsko, upravo za zaščito in reševanje, združiti v enoten sistem kot pa uvajati služenje vojaškega roka. Če nič drugega, vojaške zadeve med mladimi niso priljubljene.«

To kažejo izkušnje iz preteklosti. Naborništvo je bilo odpravljeno tudi zato, ker se je izkazalo za neučinkovito: število moških, napotenih na služenje, se je od leta 1992 do 2002 stalno zmanjševalo, samo v tem obdobju se je več kot prepolovilo, leta 2002 je vojsko odslužila le še tretjina. K temu je pripomoglo predvsem povečanje števila zdravstveno nesposobnih, kar je mogoče pripisati tudi prizadevanjem nabornikov, da bi se izognili služenju, in povečanje deleža tistih, ki so uveljavili ugovor vesti in služili civilno.