Se bo po pritiskih na zaposlene Ljubljana odpovedala zamisli o megavrtcu? 

Skoraj dve desetletji minevata, odkar je slovensko šolstvo vodil minister Milan Zver, ki je samovoljno, brez soglasja pedagoške stroke, pogosto celo brez njene vednosti, pripravljal ukrepe, za katere ni imel strokovnih utemeljitev in podlag. Upor strokovnjakov je bil glasen in enoten.

Danes se ista stroka enako glasno in enotno bori proti načrtu mesta Ljubljana, da bi 23 samostojnih ljubljanskih javnih vrtcev združilo v en sam gigantski javni zavod. Spet je na eni strani stroka, od fakultet do stanovskih združenj in sindikata, ki ne vidi niti enega strokovnega argumenta v prid načrtovanim spremembam, in na drugi predlagatelj, ki vanje kljub temu strumno brzi. Megavrtec, ki bi ga na 110 lokacijah obiskovalo skoraj 13 tisoč otrok (največji srednješolski center ima štirikrat manj dijakov) in v katerem bi bilo 2500 zaposlenih, želi zagnati že leta 2025.

Vendar Mestna občina Ljubljana za to sploh nima zakonske podlage. S tem, ko z načrti hiti, pritiska na državo, naj zakonodajo spremeni njej v prid. Lista župana Zorana Jankovića in stranka Svoboda sta v mestnem svetu zaveznici. Sta tudi na državni ravni? »Iskreno upam, da so zagovorniki megavrtca samo pogumni in ni vse že dogovorjeno. Sprememba zakonodaje bi sprožila podobne zahteve tudi v drugih občinah, naslednje pa bi bile lahko na vrsti osnovne šole,« opozarja Danijela Makovec Radovan, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije.

Zakaj je zamisel o megavrtcu sporna? V tujini gredo prizadevanja v nasprotno smer, v decentralizacijo, k manjšim vrtcem, ki znajo prisluhniti zaposlenim, staršem. lokalnim skupnostim. Megalomanski javni zavod pa bi, opozarjajo strokovnjaki, prinesel več avtoritarnosti, več tveganja za koruptivno ravnanje in zagotovo ne več kakovosti, kakor trdijo na občini, temveč manj. V Ljubljani imajo starši in zaposleni danes predstavnike v svetih 23 vrtcev. V megavrtcu bi lahko soodločali zgolj v enem. Drastično bi bila oslabljena moč ravnateljev, saj bi občina poslovodenje vrtcev prenesla na upravo megavrtca. A če ravnatelji niso hkrati pedagoški vodje in poslovodje, avtonomije ni.

Župan Zoran Janković je v torek zamisel o megavrtcu podprl in k podpori pozval tudi zaposlene v vrtcih. Kot je dejal, predlog že podpira 19 ravnateljev ljubljanskih vrtcev od 23.

Ključna med njimi je ravnateljica Vrtca Galjevica Barbara Novinec, ki je predvidena za direktorico megavrtca. A na nedavni okrogli mizi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani se je pokazalo, da je komunikacija znotraj aktiva ravnateljev skrb zbujajoča. »Na okrogli mizi je bil odnos do zaposlenih, ki so bili do megavrtca kritični, popolnoma nestrokoven, neprofesionalen. Skrbi me, kakšni so odnosi v aktivu. Dobila sem občutek, da niso dobri. Navsezadnje je ena od ravnateljic tudi javno povedala, da je zaradi nasprotovanja megavrtcu tarča šikaniranja,« pravi Danijela Makovec Radovan.

Branimir Štrukelj, glavni tajnik SVIZ-a, ki je pripravil peticijo proti megavrtcu, opozarja, da so tudi njeni podpisniki doživljali šikaniranje, in to prav v Vrtcu Galjevica, kjer jim je bilo zapovedano, kje in kdaj jo lahko podpišejo, pa tudi kdo (le člani sindikata), čeprav ustava določa, da peticije lahko podpisujemo svobodno. Štrukelj je še dodal, da sta z Zoranom Jankovićem o tem že govorila in da je oviranje podpisovanja peticije obsodil. Iz povedanega pa je Štrukelj razumel, da bi občina morda le bila pripravljena narediti korak nazaj – da bi nekatere službe vrtcev zaradi »optimizacije« vseeno združila, ravnateljem pa pustila avtonomijo v sedanjem obsegu. Vprašanje je le, ali bi bil to zadosten korak nazaj.