Diana Kolenc / Igralka, ki se ji zdi pomembno, da umetnost preizprašuje svet, v katerem živimo

Že prva vloga v celovečernem filmu ji je prinesla vesno za najboljšo žensko glavno vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Lansko jesen jo je prejela za lik reševalke Lare v celovečercu Opazovanje režiserja Janeza Burgerja, ki je pogled usmeril na pomanjkanje empatije in vsesplošno pasivnost ob nasilju na družbenih omrežjih. Igralka Diana Kolenc (1999), ki je še študentka magistrskega programa dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, pravi, da si lepše prve izkušnje ne bi mogla želeti. »Zelo počasi in nežno smo pristopali k materialu,« se spominja, »in hvaležna sem, da smo imeli čas pustiti, da so se liki skozi veliko improvizacije počasi izkristalizirali v končni obliki.«

A film Opazovanje ni njen edini celovečerni film v zadnjem letu. Eno osrednjih vlog je odigrala tudi v filmu Kaj pa Ester?, režijskem prvencu Tosje Flakerja Berceta, ki je v domačih kinematografih doživel premiero konec preteklega leta. V osvežujoči mladinski komediji je upodobila srednješolko Vando, ki se zaplete s protagonistko Ester. »Ponosna sem, da sem imela v filmu možnost igrati lezbijko, zlasti zato, ker v slovenski kinematografiji ni veliko lezbičnih likov,« pravi igralka. »Normalizacija LGBTQ-skupnosti v umetnosti se mi zdi izredno pomembna in dragoceno mi je, kadar se umetnost tiče sveta, v katerem živimo. Ko da glas temam in posameznikom, ki so v vsakdanjem življenju pogosto marginalizirani ali spregledani.«

A kljub vidnim vlogam v filmih je njena prva ljubezen še vedno gledališče. Kot nekaj živega, organskega, kjer ima možnost pripovedovati zgodbo in dihati z občinstvom. »Ta stik z gledalci, ki so na neki način vedno soustvarjalci predstave, mi je neprecenljiv,« pravi. Trenutno jo lahko gledamo v kar štirih predstavah v Mestnem gledališču ljubljanskem – to so Razpoka Rose Sélavy (oziroma Lucy Kirkwood) režiserja Jana Krmelja, Trije milijoni minut v režiji Barbare Hieng Samobor (po scenariju Joséja Cabeze), Sartrova Zaprta vrata v režiji Jaše Kocelija in Lunapark Jelene Kajgo, ki jo je na oder postavila Tijana Zinajić.

Kot otrok o igri ni razmišljala, sprva je želela postati zobna protetičarka. A nekje v ozadju je vedno tlela želja po nastopanju. Kot majhna je obiskovala rusko šolo (njena mama prihaja iz Sibirije, sama je rojena v Ljubljani), kjer so veliko peli in plesali, v gimnaziji se je kalila še na odrih Šolske impro lige. Vendar si do zadnjega ni upala priznati, da si resnično želi postati igralka. Morda zato, ker ji je okolica sporočala, da od tega ne bo mogla živeti. A sledila je intuiciji in se prijavila na sprejemne izpite in jih uspešno opravila, »najbrž tudi zato, ker to ni bila moja goreča želja in si nisem ustvarila toliko pritiska. Zelo hitro sem se zaljubila v igro in teater in zdaj si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega.«

Med svojimi vlogami z odrskih desk izpostavi Celeste v predstavi Razpoka, zgodbi o okoljskem aktivizmu in uporu, upanju in nemoči, ki se je uvrstila tudi v tekmovalni program letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje. »Pri ustvarjanju te predstave smo bili ves čas odprti in ranljivi in resnično nam je bilo pomembno, da spregovorimo o tej temi,« pravi. »Poleg tega igram veliko vlogo na velikem odru, kar prinaša določen pritisk, a je režiser Jan Krmelj verjel vame tudi, kadar jaz nisem.« Izredno uživa v delu z mladimi ustvarjalci, saj se ji zdi, da so »zelo empatični in iskreni in imajo močna stališča do sveta, ki jih obdaja. In gorečo željo spregovoriti o temah, ki jih zaznavajo kot družbeno aktualne in pomembne.«

Zdi se ji škoda, kadar se ustvarjalci predstav ne preizprašajo, kaj dramsko besedilo, ki se ga lotevajo, pomeni v tem času. Kadar gre zgolj za tekst, postavljen na oder. »Ne mislim, da mora biti vse aktivistično in postdramsko, zdi pa se mi, da sta potrebna kritičen pristop in razmislek o kontekstu, pa tudi o tem, kakšno stališče zavzeti do tematik, ki jih najdemo v dramskem besedilu. Nujno je odpirati produktivne dialoge in postavljati vprašanja.« Zato najbolj ceni, kadar ji teater omogoča varen prostor ustvarjanja in poglobljenega razmišljanja o svetu, kadar je to prostor odprte in iskrene komunikacije. »Gledališče temelji na komunikaciji in ogromno mi pomeni, kadar s svojo iskrenostjo spodbudim nekoga, da se počuti dovolj varnega, da lahko tudi sam spregovori iskreno. To popolno zaupanje brez strahu in obsojanja se vedno obrestuje.«

V igri neizmerno uživa. Ker lahko gledalcem skozi svoje delo pripoveduje zgodbo, ker je na odru lahko kdorkoli in to ne bo imelo nobenih posledic v resničnem življenju. In ker je »to poklic, pri katerem si stalno v stiku s samim seboj in svetom okrog sebe«. Poleg tega zase pravi, da je v zasebnem življenju »dokaj negotova, ko stopim na oder, pa dobim neko suverenost, ki me vedno znova preseneti. In igra mi na svojevrsten način pomaga pri tem, da sem bolj samozavestna tudi zunaj odrov.«