Helado Negro: PHASOR

+ + + +

Na začetku osemminutnega filmčka, ki spremlja izid nove plošče Roberta Carlosa Langa, jo ta precej poetično newageevsko oriše: »Phasor je devet skladb o gori, devet skladb o sreči, devet skladb o nebu, devet skladb o odmevu, o skrbeh, o ljubezni.« To se popolnoma sklada z njeno vsebino, saj gre za povsem umirjen, intimen, urejen, sanjav, prostodušen, zračen, prostoren izdelek, narejen v sodelovanju z naravo.

Zakaj takoj govor o gorah? Ker se je Lange nedavno preselil na podeželje v Severni Karolini, to pa ga je hočeš nočeš samodejno pripeljalo v tesnejši stik z naravo. Njegov zadnji album Far In (2021) je bil karantenski, ostani doma album, gibalno omejen, Phasor pa je zdaj coming-out, hvalnica življenju in potepom po naravi.

Plošča se začne z »najudarnejšim« posnetkom LFO – Lupe Finds Oliveros, kosom ne ravno glasnega, a ritmično konkretnega in kompaktnega psihedeličnega rocka, ki je poklon dvema na papirju precej različnima junakinjama – izdelovalki kitarskih ojačevalcev Lupe Lopez in skladateljici elektronskega minimalizma Pauline Oliveros. Skladba je glavna singlica in – zanimivo – slogovno (pa tudi po intenzivnosti in načinu petja) živahno štrli iz glavnine.

Kot smo pri dolgometražnih izdelkih Helada Negra že vajeni, je demo posnetke večinoma pripravil sam doma, s kitaro v rokah in ždeč za bobni. A glavna zvezda plošče Phasor je presenetljiva. To je sintetizator z začetka sedemdesetih let The SalMar, ki ga upravlja superračunalnik. Lange ga je opisal takole: »Ko ga igraš, je kot jadranje – vtipkaš destinacijo, do nje pa prideš vsakič drugače.« Upravljanja in snemanja tega nerodnega stroja iz preteklosti se je nepreračunljivo in naivno lotil že leta 2019, brez konkretne zamisli, zakaj bi to nevedno prčkanje kasneje sploh uporabil. No, med snemanjem albuma Phasor se je na te posnetke spomnil in jih vtkal v instrumentacijo. Rezultat je nič manj kot neverjeten. Sintetizirane melodije, za katere bi si predstavljali, da bodo preveč grobe in robustne, se skoraj popolno zlijejo z linijami kitare in drugih glasbil. Elektronski dodatki niso le kuriozitetni prilepki, ampak tako rekoč popoln (so)gradnik albumove zvočnosti.

Pedantnost razgibanih hribčkov nežno folkaških napevov, subtilnih kitarskih rifov in elektronskega štiha je osupljiva in nam dejansko riše gozdove – drevesa, meglice, hribe, slapove Severne Karoline. Zračni pop-rock-electro-folk Helada Negra zveni, ja, preprosto naravno – kot da je pot od zamisli do izvedbe prekleto lahkotna. Predstavljamo si ga v studiu/sobi, kako strmi skozi okno v prostranstvo in brez vneme, a z edinstvenim občutkom nasnemava plast za plastjo.

Okoljevarstvena učna ura iz organizacije zvoka in perfektnega odmerjanja.