Trumpizmi vs. bidenizmi

Joe Biden se na zaslišanju ni izkazal. Spomin mu je povsem odpovedal. Skoraj povsem. Ni se spomnil, kdaj točno je bil ameriški podpredsednik, kdaj mu je mandat potekel in kdaj se je začel. Povsem narobe se je spomnil svojih stališč do Afganistana – trdil je, da se ni strinjal z generalom Karlom Eikenberryjem, pa čeravno se je v resnici z njim povsem strinjal. Ni se spomnil, kdaj je umrl njegov sin Beau. Ko je Biden zapustil podpredsedniški položaj, je s sabo odnesel kopico zaupnih dokumentov, ki jih ne bi smel, zato ga je zaslišal posebni preiskovalec Robert Hur, ki je v svojem poročilu zapisal, da Bidna ne bo sodno preganjal, obenem pa je poudaril, da bi v Bidnu vsaka porota videla le »simpatičnega, dobronamernega, starejšega moškega s slabim spominom«. S slabim spominom! To frazo so vsi takoj pograbili – Biden se ničesar več ne spomni! Vse je pozabil! Celo to, kdaj je umrl njegov sin! Nič čudnega, da ga njegovi ne pustijo več na tiskovne konference in daje manj intervjujev kot njegovi predhodniki!

Hurovo posebno poročilo je prikimalo Trumpovi veliki predvolilni mantri, da je Joe Biden – najstarejši predsednik v ameriški zgodovini, a je le štiri leta starejši od Trumpa, ki si lase barva na oranžno in ki ima na obrazu na tone makeupa – senilen, betežen in nekompetenten, da ne more več brati niti s teleprompterja, da ne zna več niti stopiti z odra, da več ne ve, kje je, in da so triletni otroci inteligentnejši od njega, da je torej »mentalna katastrofa, ki nas pelje v pekel in v III. svetovno vojno«. In seveda, eden izmed Trumpovih predvolilnih oglasov Belo hišo prikazuje kot dom za ostarele in onemogle (»Kjer se rezidenti počutijo kot prezidenti!«).

A da je Hur tako navdušeno – in staristično – prikimal Trumpu, ne preseneča: Hur je republikanec in Trumpov človek. Za zveznega pravobranilca v Marylandu ga je imenoval Trump, za posebnega preiskovalca pa ga je v imenu večje »uravnoteženosti« in politične »nepristranosti« imenoval Bidnov pravosodni minister Merrick B. Garland. Trump pač od svojih ljudi – od tistih, ki jih je imenoval, nastavil, povzdignil ipd. – pričakuje, da bodo mimogrede omenili, da je Biden senilen in nesposoben za opravljanje predsedniške funkcije. Navsezadnje, mar ni nedavno zamešal francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nekdanjega – že davno preminulega – francoskega Françoisa Mitterranda? Mar ni nedavno zamešal egiptovskega predsednika Abdela Fataha Al Sisija in mehiškega predsednika Andrésa Manuela Lópeza Obradorja? Mar ni zamešal ukrajinske in iraške vojne? In mar ni nedavno rekel, da je evropski odziv na protrumpovski puč leta 2021 predebatiral z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom? Kohl je umrl leta 2017, kanclerski mandat pa mu je potekel že davnega leta 1998.

Hur je republikanec in Trumpov človek. Za zveznega pravobranilca v Marylandu ga je imenoval Trump.

Joe Biden izgublja spomin. Ne ve več, kje je. Nima pojma, kaj se dogaja. Ergo: Biden je nepriseben in nesposoben za opravljanje predsedniške funkcije. A res? Mar ni v resnici ravno nasprotno? Mar ameriškega predsednika za ameriškega predsednika ne kvalificira ravno to, da nima pojma, kaj se dogaja in za kaj gre? Mar ni to pogoj?! Mar ni pogoj prav neprisebnost?

Ne verjamem, da je drevo drevo

Spomnite se le ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki je vladal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Sredi osemdesetih je izbruhnila afera Iran-Contra: izkazalo se je, da je njegova administracija »malopridnemu«, »terorističnemu« Iranu v zameno za tajno posredovanje pri izpustu ameriških državljanov, ugrabljenih v Libanonu, skrivaj prodajala orožje, z dobički pa potem omogočala rušenje levičarskih vlad v Srednji Ameriki. To je bilo škandalozno in sramotno – šok je bil brezmejen.

Pred kongresno preiskovalno komisijo so potem stopali akterji te barabije, »vsi Reaganovi možje«, tudi polkovnik Oliver North, toda Reagan se ga na pričanju pred to komisijo ni in ni mogel spomniti. Njuni pričanji sta bili popolna freudovska melodrama: North je mučeniško iskal Reaganovo priznanje, Reagan pa je vztrajno zatrjeval, da ga ni bilo zraven in da o tem ni nič vedel. Na začetku leta 1987 je nagovoril nacijo in famozno dahnil: »Pred nekaj meseci sem ameriški naciji rekel, da orožja nismo prodajali v zameno za talce. Moje srce in moji najboljši nameni mi še vedno pravijo, da je to res, toda dejstva in dokazi mi pravijo, da to ni res.«

Dejstva so mu govorila, da so njegovi možje počeli svinjarije, toda srce mu je šepetalo, da tega niso počeli. Ja, Reagan – vpleten v afero afer, Watergate neoliberalnih osemdesetih (vse je dovoljeno! vse je posel!) – je bil zrel za impeachment. Za odpoklic. Da je preživel atentat, recesijo, inflacijo, preziranje brezposelnih, upokojencev, etničnih manjšin in intelektualnega dela, orjaški deficit, monumentalni nacionalni dolg, eskalacijo socialne polarizacije, bombardiranje Libije, bejrutski pokol marincev, slabe filme in skrivanje slabih filmov, ne preseneča – to bi preživeli tudi drugi predsedniki. Ne bi pa preživeli takšnega škandala, kot je bil Iran-Contra. Reagan ga je. Zakaj? Natanko zato, ker je nacija verjela, da nima pojma, kaj se je dogajalo! Ja, natanko zato, ker je nacija verjela, da nima pojma, za kaj gre!

Nič čudnega: Reagan, alias »veliki komunikator«, je imel tedaj za sabo že sedem let, v katerih je naredil vse, da bi ustvaril lik predsednika, ki nima pojma, kaj se dogaja. Ali natančneje: Reagan je bil kolekcija lapsusov, kiksov, dezinformacij, nevednosti, nelogičnosti, absurdov in stupidnosti. In naciji je bilo to všeč.

Ko je leta 1982 obiskal Brazilijo, je na slavnostni večerji mirno nazdravil »ljudstvu Bolivije«. Ko mu je kapnilo, da je udaril mimo, je hitro dodal: »Ah, Bolivija je naša naslednja postaja!« Kar je bil spet udarec mimo: na njegovi turneji po Latinski Ameriki so bile namreč le še tri postaje – Kolumbija, Kostarika in Honduras. Nobene Bolivije! Geografija mu ni ležala, a tudi v zgodovini je imel hude luknje – ko je leta 1984 obiskal Kitajsko, je bil prepričan, da ga gosti Mao Cetung, ki je bil tedaj že osem let mrtev. Bil je dezinformiran: leta 1985 je oznanil, da je bila segregacija v južnoafriških hotelih in restavracijah »eliminirana«. Tako mu je morda šepetalo srce, toda dejstva so zagotavljala drugače: južnoafriški predsednik Pieter Willem Botha je le nekaj dni prej reforme ostro zavrnil. Dejstva so vedno govorila drugače. Ko je rekel, da dobi polovica Američanov od države vsak dan brezplačen obrok, je bilo to noro, toda nihče ni ponorel – Reaganove lunatične blodnje so se zdele medijem zabavne. Že od nekdaj.

Biden se je postaral – izgublja se, pozablja, zamešava. A tudi Trump se je postaral – in tudi on se povsem očitno izgublja, tudi on povsem razločno pozablja, tudi on povsem jasno zamešava.

Ko je leta 1966 – kot guverner Kalifornije – nastopal proti širitvi narodnega parka Redwood, je rekel: »Drevo je drevo. Koliko pa jih bi še radi gledali?« Pol leta kasneje: »Ne verjamem, da je drevo drevo.« Kaj torej? Leta 1965, med predvolilno guvernersko kampanjo: »Podpiram zakon o državljanskih pravicah – in izvajati ga je treba za vsako ceno, tudi z bajonetom, če je treba.« Pol leta kasneje: »Glasoval bi proti zakonu o državljanskih pravicah.« Kaj torej? Nikoli niso vedeli, kaj bo rekel. Še huje, tega niso vedeli niti tisti, ki so mu pisali govore – no, scenarije.

Drevesa bolj onesnažujejo okolje kot avtomobili

Če ste ga hoteli razumeti, ste morali tudi sami misliti v paradoksih. A ni bil Borges. Bil je dolgočasen, toda nikoli ni bilo dolgčas. Leta 1980, med predsedniško predvolilno kampanjo, je ljudem razkril, da »drevesa bolj onesnažujejo okolje kot avtomobili«, potem pa jih je še bolj pomiril: »Vse radioaktivne odpadke, ki,se v enem letu naberejo v jedrski elektrarni, lahko shranite pod mizo.« Hej, ni problema – le pol Redwooda posekaš, da dobiš mizo, pod katero lahko spraviš trideset ton radioaktivnih odpadkov.

Do dejstev je imel očetovski odnos, toda videlo se je, da z njimi ni spal. Izgledal je fiktivno. In tudi to, kar je govoril, je bilo fiktivno: rekel je, da vulkan na gori St. Helen’s v nekaj mesecih pridela več žveplovega dioksida kot vsi avtomobili v desetih letih, da so na Aljaski večje zaloge nafte kot v Savdski Arabiji, da je nuklearne rakete Trident po izstrelitvi mogoče odpoklicati, da je bil fašizem temelj Rooseveltovega New Deala, da je bilo segregacije v ameriški vojski konec po napadu na Pearl Harbor, da so rušilci demokratično izvoljene vlade v Nikaragvi »borci za svobodo«, da je recesija isto kot depresija, da je »kreacionizem« znanost, da sta izobrazba in profit v obratnem sorazmerju, da so ljudje brezdomni zato, ker so se sami tako odločili – in seveda, brezposelnost je imel le za »vnaprej plačane počitnice«.

Izmislil si je celo žensko iz Chicaga, ki da ima osemdeset imen, trideset naslovov in dvanajst kartic socialnega zavarovanja, zaradi česar vleče bajno socialno podporo. Kar je bila fikcija. Čista fikcija, ki pa jo je stalno ponavljal. Ob koncu leta 1964, tik pred napovedjo guvernerske kandidature, je pojasnil zakulisje ameriške revščine: »Pred štirimi leti so nam rekli, da gre vsako noč 17 milijonov Američanov lačnih v posteljo. To je bilo verjetno res – vsi so bili na dieti.«

Reagan je fantaziral, blodil, pozabljal, haluciniral – in zamešaval resničnost in fikcijo. Nekoč je rekel: »Poznam vse slabe stvari, ki so se zgodile med II. svetovno vojno. Tudi sam sem bil štiri leta v uniformi.« Hotel je reči: vojno sem videl od blizu. Ni je. Med vojno je v holivudskih studiih snemal propagandne filme – »v uniformi«. Vojne ni videl. Videl jo je le v filmih, a trdil, da je sodeloval pri osvobajanju nacističnih koncentracijskih taborišč. Izraelskemu premieru Jicaku Šamirju in lovcu na nacistične vojne zločine Simonu Wiesenthalu je celo bajal, da je sam posnel osvoboditev teh taborišč. Med vojno se ni premaknil iz Hollywooda, kaj šele iz Amerike.

So Bidnovi lapsusi res hujši od Trumpovih? Je Bidnova neprisebnost res hujša od Trumpove?

In težko je reči, kaj je bilo najbolj noro – to, da je napadel otoček Grenado in oznanil, da je s tem rešen ameriški ponos? To, da je obiskal nemško vojaško pokopališče v Bitburgu, kjer so pokopani tudi esesovci? To, da je predsedniku iranskega parlamenta poslal Biblijo s svojim podpisom? To, da je brezmejno večal obrambni budžet, pa četudi je bilo jasno, da gre Sovjetska zveza sama k vragu? To, da se je imel za zmagovalca hladne vojne, pa četudi se je komunizem sam zlomil? To, da je s svojo rasistično reaganomiko ubijal Afroameričane in druge manjšine? To, da je ignoriral morilsko epidemijo aidsa? To, da je govoril o »koncu sveta«? To, da so mu pri odločitvah asistirali astrologi in jasnovidke? To, da je s svojim ideološkim ekstremizmom ogrozil svetovni mir? Ali pa to, da je heroični patriotizem in sentimentalni optimizem, trademarka svoje dekade, uvozil kar iz filmov, v katerih je igral?

Reagan – sicer bolj sam po sebi puščoben, rigiden in monoton – je fantaziral, blodil, pozabljal, haluciniral in zamešaval resničnost in fikcijo, toda nacija je bila navdušena, ker je imela občutek, da izžareva neko mistično, nevidno moč. Zakaj se je zdelo, da izžareva neko mistično moč? Prav zato, ker je deloval neprisebno! Ne pozabite: na sejah je bil nezbran, pasiven in nepozoren, nič ga ni zares pritegnilo, ne statistike ne politični detajli, vedno je bil rahlo odsoten, na svojem planetu, v svojem filmu, pozabljal je imena svojih sodelavcev, ministra, ki mu je služil oba mandata, je zamešal z nekim županom, na sejah je pogosto zadremal, v razpravo pa je vskočil le s kako anekdoto iz svojega filmskega življenja. Teflonski in tako priljubljen je bil prav zato, ker ni bil povsem priseben.

Mislil je le na televizijski nastop. Pred kamero se je vedno znašel. Kamera ga je vedno odrešila. Vedno je vedel, kam mora gledati – in kako. Sestanki v Ovalni pisarni so bili le vaja za snemanje. In ker je bil brez scenarija izgubljen, so mu ga vedno napisali in narisali – do zadnjega detajla, z vsemi didaskalijami vred. Njegovo javno življenje so bili kadri, sekvence, prizori. Vse je bilo predvideno, predvizualizirano, vnaprej zrežirano. Njegovi nastopi so bili performansi, instalacije, minifilmi. Bil je bolj televizijski napovedovalec, master of ceremony in frontman kot politik. Minifilm z njim so vedno vnaprej »posneli« in potem iskali »dogodek«, na katerega ga bodo projicirali. Na tiskovne konference ga itak niso spustili, okej, le včasih – in če se je slučajno izgubil, so naglo ugasnili luči in tiskovno konferenco prekinili. Ali pa je njegova soproga Nancy uletela s torto in začela peti: »Happy birthday, mr. President!« Včasih, ko se je izgubil, mu je šepnila, kaj naj reče. In je to potem tudi rekel. Umrl je z alzheimerjem, toda diagnosticirali so mu ga pet let po koncu drugega mandata.

A bolj ko je deloval zmedeno, izgubljeno in odsotno, raje so ga imeli. Še več: bolj ko je deloval izgubljeno in odsotno, bolj predsedniško je izgledal. Podatki, dejstva, številke in imena so bili nebistveni. V ameriška srca prideš z zmedenostjo, izgubljenostjo in neprisebnostjo, ne pa s statistiko.

Janez Drnovšek je slovaški zunanji minister

Toliko o reaganizmih. Dobrih deset let kasneje so prišli bušizmi. George W. Bush je bil mož brez posebnosti, brez zgodovine, brez uspehov, brez mednarodnih izkušenj in brez kvalifikacij. Eden izmed recenzentov njegove »avtobiografije« A Charge to Keep, objavljene leta 1999, v času predvolilne kampanje, je zapisal, da »ima celo mamin pes bolj kompleksen karakter kot Bush«. Njegovo »avtobiografijo« je dejansko napisala Karen Hughes, njegova svetovalka, a izvirno naj bi jo napisal športni novinar Mickey Herskowitz, sicer njegov prijatelj, toda ker mu pri Bushu ni uspelo najti nič substancialnega, je obupal. Predvolilni štab mu je v pomoč poslal celo tisoč Bushevih govorov. Ni pomagalo: »V resnici je šlo za pet govorov, ki jih je guverner Bush prebral po dvestokrat,« je rekel Herskowitz.

A leta 2000 je kljub temu postal predsednik. Le kako ne bi, saj je povsem ustrezal opisu ameriškega predsednika – izgubljal se je, ni imel pojma, za kaj gre, imel je slab spomin, pogosto je deloval odsotno in neprisebno.

Pa če začnemo kar doma. »Vse, kar vem o Slovaški, sem izvedel od vašega zunanjega ministra, ki je prišel v Teksas,« je rekel slovaškemu novinarju. V Teksasu ga seveda ni obiskal slovaški zunanji minister, temveč slovenski premier Janez Drnovšek. Zamešal je slovenskega premiera in slovaškega zunanjega ministra, Slovenijo in Slovaško. Zamešal je Združene države in Združene narode. Vrhovnega sodnika Antonina Scalio je najprej razglasil za Anthonyja, potem pa še za Antonia – njegovega pravega imena, Antonin, mu ni in ni uspelo izreči. Celo lastnega brata Jeba, tedaj guvernerja Floride, je v nekem televizijskem intervjuju razglasil za »velikega guvernerja Teksasa«.

Ni vedel, da sta v Ameriki dve Dakoti, Severna in Južna. Za Afriko je mislil, da je država. Ko je obiskal Brazilijo, je bil začuden, da tudi tam živijo črnci. Ko je na oder stopil Stevie Wonder, mu je začel mahati – ni vedel, da je slep. Peacemakers (mirovnike) je zamešal s pacemakers (srčnimi spodbujevalci). Ni vedel, da je socialno zavarovanje zvezni program. In ko je govoril o aferi Lewinsky, je rekel, da je to »zadnje poglavje«, toda potem se ni mogel odločiti, zadnje poglavje katerega stoletja je to – dvajsetega ali enaindvajsetega?

Kanado je razglasil za »najpomembnejšo ameriško sosedo na severu« – kot da ima Amerika na severu še kako sosedo. Za talibe je mislil, da so rokenrol bend – saj veste, The Talibans. Ko mu je neki novinar rekel, naj našteje voditelje štirih tedaj najbolj vročih dežel, Indije, Pakistana, Čečenije in Tajvana, je brcal v temo. Ko mu je neki novinar rekel, da je njegovo kandidaturo podprl tudi kanadski premier Jean Poutine (izg. Putin!), se mu je na dolgo in široko zahvaljeval – kot da kanadski premier ne bi bil Jean Chrétien. Njegov spomin je bil karikatura spomina. Vsi so se bali, da bo nekega lepega dne odletel na družinski piknik v Mehiko in pomotoma pristal v Bagdadu.

Bil je stroj za nesmisle. Rekel je: »Bolj lahko uspeš z uspehom kot pa z neuspehom.« Ali: »Najboljše investicije so tiste, ki temeljijo na ekonomiji.« Ali: »Moja zunanja politika bo zunanja.« Ali: »Več ko je trgovanja, več je trgovskih poslov.« Ali: »Če otroka naučiš brati, bo pismen.« Ali: »Ena izmed veličin knjig je ta, da imajo včasih čudovite slike.« Pogosto je zataval. Na primer: »Ne bomo sprejeli nobenega sporazuma, ki ne bo ratificiran, niti nobenega sporazuma, ki se mi bo zdel za Ameriko smiseln.« Ali: »Pa saj veste, da sem veliko govoril o medrasnih zmenkih. Govoril sem proti temu. Govoril sem proti medrasnim zmenkom. Podpiram politiko medrasnih zmenkov.« Ob koncu leta 2002, nekaj mesecev pred napadom na Irak, je Sadama Huseina pozval: »Razoroži se – ali pa se bomo mi!« Malo pred tem je izrekel enega izmed slavnejših bušizmov: »Naša najpomembnejša naloga je, da branimo domovino naše dežele.«

Bush je leta 2003 neprisebno napadel Irak in sprožil apokaliptični kaos, ki je opustošil Bližnji vzhod – srce mu je šepetalo, da ima Irak orožje za množično uničevanje, dejstva pa so govorila, da Irak nima orožja za množično uničevanje. Kmalu po okupaciji Iraka je izrekel enega izmed najgrotesknejših bušizmov: »V čast mi je, da sem se rokoval s pogumnim iraškim državljanom, ki mu je Sadam Husein odsekal roko.« Neprisebno.

Ko ste poslušali Busha, ste si rekli: Morali bi ga sankcionirati – tudi svoboda govora ima svoje meje! Ko je govoril, je svet potreboval podnapise. Gibal se je od nesmisla do nesmisla, od idiotizma do idiotizma, od lapsusa do lapsusa, toda ni bilo nesmisla, idiotizma ali lapsusa, ki bi ga spremenil, kaj šele ustavil – leta 2004 je bil ponovno izvoljen. To, česar ni vedel, ga ni ubilo. Ni bilo nesmisla, ki ga ne bi izrekel tako, kot da gre za svetopisemski izrek. In lapsus, ki pride iz srca, zveni kot svetopisemski izrek, kot nekaj mističnega. Američani zelo radi izvolijo to mistiko. Posebej ko izvolijo republikanca.

Viktor Orbán je predsednik Turčije

Da je bil Bushev zgled Reagan, vemo, a Reagan je bil tudi Trumpov zgled, navsezadnje, Trump mu je ukradel bojni slogan »Naredimo Ameriko spet veliko«. Ta slogan je nepriseben – ker je rasističen in mizogin. Ker slavi čas, ko je v Ameriki še obstajala jasna rasna in spolna hierarhija. Trump je pri Reaganu pobral še nekaj neprisebnega: povsem vseeno je, ali je nekaj res ali ne – bistveno je, da to ljudje verjamejo. In dokler to verjamejo, je povsem vseeno, ali je res ali ne. Kot je izračunal Washington Post, je Trump v prvem mandatu izrekel 30.573 laži. Znak neprisebnosti? Vsekakor. Samo 2. novembra 2020 – dan pred predsedniškimi volitvami – je izrekel 503 laži. Znak neprisebnosti? Vsekakor. Absolutno. In iz leta v leto je čedalje bolj lagal. Neprisebno.

Letošnje ameriške predsedniške volitve bodo referendum o prisebnosti in obenem spektakel neprisebnosti.

Trump je počel neprisebne reči. Spomnite se le covida – v pljuča si vbrizgajte belilo, je svetoval. Ali pa si v kožo nabijte ultravijolično svetlobo. Neprisebno. Kakor je bilo neprisebno to, da je na vrhovno sodišče imenoval sodnike, ki so razveljavili sodbo, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo splav. Neprisebno. Med rasisti in neonacisti je – neprisebno – videl tudi »zelo fejst ljudi«. Zanikoval je podnebne spremembe. Neprisebno. Trumpov mandat je bil ognjemet neprisebnosti.

Biden se je postaral – izgublja se, pozablja, zamešava. A tudi Trump se je postaral – in tudi on se povsem očitno izgublja, tudi on povsem razločno pozablja, tudi on povsem jasno zamešava. Z branjem tega, kar piše na teleprompterju, ima čedalje večje težave – v Las Vegasu je rekel, da bo kar improviziral, ker svojega »čudovitega« govora zaradi slabe luči ne vidi. Svojo protikandidatko Nikki Haley je zamešal z demokratsko veljakinjo Nancy Pelosi. Zamešal je Jeba Busha in Georgea W. Busha. Madžarskega premiera Viktorja Orbána je razglasil za predsednika Turčije. Madžarska po njegovem meji na Ukrajino in tudi na Rusijo. Ko je bil na predvolilnem shodu v Sioux Cityju (Iowa), je mislil, da je na predvolilnem shodu v Sioux Fallsu (Južna Dakota). »Najlepša hvala, Sioux Falls,« se je zahvaljeval. Nenehno ponavlja, da je zmagal v vseh petdesetih ameriških zveznih državah. In celo samega Joeja Bidna je zamešal z Barackom Obamo. Lani je rekel, da bomo kmalu »v II. svetovni vojni, če se bomo zanašali na Bidna«. No, II. svetovna vojna je že davno mimo, do nje pa ni prišlo zato, ker bi se ljudje preveč zanašali na Bidna, temveč zato, ker so se preveč zanašali na Hitlerja, ki ga Trump zelo rad – neprisebno – citira. Nedavno je rekel, da priseljenci »zastrupljajo kri naše dežele«. In to je potem vztrajno ponavljal. To je v Mein Kampfu trdil tudi Hitler – da velike kulture izginjajo, ker jim tujci in priseljenci »zastrupljajo kri«. In da Judje ne bi zastrupljali čiste arijske krvi, jih je poskušal kolektivno eliminirati – s holokavstom.

S Trumpom, ki svoje nasprotnike zelo rad razglaša za »golazen« (kar je počel tudi Hitler), je bilo slabo. Šlo je še na slabše – te dni je Rusijo tako rekoč pozval, naj napade tiste Natove članice, ki ne izpolnjujejo finančnih obveznosti. Nič – to je bil le še en izliv njegove neprisebnosti. Njegovi »argumenti« so prave orgije neprisebnosti. Ko je na nekem predvolilnem shodu trdil, da mora imeti predsednik imuniteto in da mu jo morajo vrniti, je to »argumentiral« takole: če predsednik Harry Truman ne bi imel imunitete, ne bi nikoli vrgel atomske bombe na Hirošimo! Logično: »Predsednik mora imeti polno in totalno imuniteto!«

Trump spet veliko nastopa, toda govori – čeblja, brblja, žlobudra – predvsem o sebi in svojem junaškem mučeništvu, tako da se njegovi govori kmalu prelevijo v dolge, mučne, jezne, samopomilovalne, kaotične blodnje in slepe ulice. Sintaksa mu šepa, stavkov ne more dokončati, sredi stavka začne nov stavek, sredi tega pa spet novega, govori nekoherentno, izgublja nit, nenehno se ponavlja, vse pogosteje sploh ni jasno, kaj hoče reči, saj izreka popolne nesmisle. Kot da parodira in karikira samega sebe. Trump – ki sanjari o tem, da bi bil diktator – je videti kot svoj lastni imitator.

So Bidnovi lapsusi res hujši od Trumpovih? Je Bidnova neprisebnost res hujša od Trumpove? Letošnje ameriške predsedniške volitve bodo referendum o prisebnosti in obenem spektakel neprisebnosti. V Ameriki morajo pripeljati Bidna, ameriškega anti-Janšo, da bi ustavil Trumpa, ameriškega Janšo. Pri nas morajo pripeljati nove obraze. Ista reč.