S tožbo do osebnega zdravnika

Iz leta v leto, od vlade do vlade poslušamo napovedi in obljube o reformah zdravstvenega sistema, ki naj bi ustavile krčenje pacientovih pravic, skrajšale čakalne dobe in predvsem zagotovile dostopnost zdravstva za vse, ki si ne morejo privoščiti najrazličnejših dodatnih zavarovanj in doplačil za dostop do sicer formalno brezplačnih in za vse enako dostopnih storitev javnega zdravstvenega sistema. Med najosnovnejše pravice na tem področju sodi pravica zdravstvenega zavarovanca, da si izbere in tudi dejansko dobi osebnega, družinskega zdravnika. A vsaj v prestolnici to še zdaleč ni nekaj samoumevnega. O tem zdaj tečejo celo sodne bitke, pri čemer se pacienti lahko veselijo pomembne etapne zmage.

Lani ob tem času smo spremljali dolge vrste pred ljubljanskim Zdravstvenim domom Bežigrad, kjer so ljudje v mrazu sredi noči čakali na redko priložnost, da dobijo osebnega zdravnika. Tedaj te osnovne pravice iz zdravstvenega zavarovanja ni imelo okoli 130 tisoč ljudi. Od sramotnih prizorov je minilo leto dni reševanja problematike, tudi z zasilno rešitvijo v obliki odpiranja ambulant za »neopredeljene paciente«, kot se temu lepo reče. Število ljudi brez osebnega zdravnika kljub temu narašča.

»Na zadnji dan januarja je bilo brez splošnega zdravnika 141.414 oseb, kar je 6,8 odstotka zavarovanih oseb. Od tega je 105.007 slovenskih državljanov, ostali so tuje zavarovane osebe,« pojasnjuje Damjan Kos z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in dodaja, da se med osebe brez zdravnika štejejo tudi tiste, ki so opredeljene v ambulantah za neopredeljene, teh pa je trenutno dobrih 19 tisoč.

Zgodil se je velik pravni premik: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije mora zdaj formalno odločiti o pravici tožnice do osebnega zdravnika.

Pomoč ljudem brez osebnega zdravnika so že pred časom ponudili pri Pravni mreži za varstvo demokracije. Na spletni strani so pred letom objavili obrazec, ki ga lahko izpolnijo vsi, ki so ostali brez osebnega zdravnika. »Ker gre za vprašanje sistemske kršitve ustavne pravice, smo se odločili, da se mu posvetimo. Namen in poslanstvo pravne mreže sta namreč ravno pomoč posameznikom, ki se spopadajo z nedelujočim ali nepravičnim sistemom, državo ali drugimi institucijami,« je tedaj pojasnila Anuška Podvršič iz pravne mreže, ki je sicer tudi sama ostala brez izbranega zdravnika: »Kot veliko drugih sem tudi sama ostala brez osebne zdravnice, ki sem jo imela v Zdravstvenem domu Ljubljana. Posredovala sem jim prošnjo za dodelitev novega zdravnika in obvestili so me, da nimajo prostih zdravnikov.«

Anuška Podvršič opozarja, da je zaradi pomanjkanja osebnih zdravnikov mnogim »kršena pravica do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, ki jo zagotavlja zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Omejena je tudi njihova pravica do zdravstvenega varstva, ki jo zagotavlja 51. člen ustave.« Zavedajoč se, da je postopek s pravnimi sredstvi »dolg in ne zagotavlja uspeha«, se je vanj spustila kar sama. In danes, debelo leto kasneje, je dosegla prvo pomembno zmago v boju z državnim aparatom, ki ga v tem primeru predstavlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Zavod je njeno vlogo za dodelitev osebnega zdravnika najprej zavrgel z utemeljitvijo, da »ne gre za upravno zadevo«, pritožbo na to odločitev pa tudi. Potem je vložila tožbo proti zavodu zaradi domnevnega kršenja pravice do izbire osebnega zdravnika. Za to se je odločila, ker meni, da bi ji zavod moral dodeliti osebnega zdravnika, saj si ga sama ni mogla izbrati. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zadevo vrnilo zavodu v ponovno upravno odločanje.

Iz sodbe izhaja, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pred sodiščem zatrjeval, da »je tožnici bila dana možnost proste izbire zdravnika, kot vsem drugim zavarovancem«, s čimer je želel povedati, da bi si tožnica lahko izbrala katerega izmed zdravnikov v drugih delih Slovenije, ki še sprejemajo paciente. Ter da zavod »ne more ustvarjati delovnih mest zdravnikov oz. ustanoviti splošne ambulante«, ker je to v pristojnosti občine in zdravniške zbornice. Dodal je še, da »plačevanje neopredeljenih ambulant« kaže, da zavod »dejansko izvaja svoje poslanstvo in zakonske dolžnosti za uresničevanje pravic pacientov«.

Sodišče teh utemeljitev za zdaj ne sprejema. Odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da to ni njegova stvar, je torej odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. »V ponovljenem upravnem postopku bo treba ugotoviti vsa v predmetni zadevi relevantna dejstva in okoliščine ter na podlagi tako ugotovljenih dejstev odločiti o pravici tožnice do proste izbire zdravnika,« piše v sodbi. Zavod bo torej moral vsebinsko odločati in tudi odločiti, konec je izogibanja pristojnosti in s tem odgovornosti.

Kljub temu je verjetnost, da se bo ta sodni spor rešil v kratkem, majhna. A v pravni mreži so odločeni, da jim bo na koncu uspelo in bodo s tem tlakovali (pravno) pot do zdravnika tudi preostalim sedmim odstotkom prebivalstva.