TV komentar / Kako je Urška Klakočar Zupančič sodnike spomnila na etiko in moralo

»Do dviga plač sodnikov seveda mora priti, a takrat, ko bo dosežen dogovor z vsemi deležniki v javnem sektorju. Takrat bo zagotovo prišlo tudi do dviga plač sodnikov. Sama menim, da so zahteve sodnikov legitimne, menim, da so dobile ustrezno legalnost tudi z odločitvijo ustavnega sodišča. Bi pa položila sodnicam in sodnikom na srce, da je včasih treba imeti v mislih še kaj več kot svoje lastne koristi in da je treba opozarjati na nepravilnosti tudi takrat, ko se ne tičejo samo tvojega materialnega položaja. In pod prejšnjo vlado, ko smo imeli v oči bijočo razgradnjo pravne države in pa neustavnosti, ki smo jih lahko vsi opazili, ki so se tikale temeljnih pravic in človekovih svoboščin, so bili sodniki povečini kar tiho. Želim torej, da so potrpežljivi, da zaupajo tej vladi, ker verjamem, da bo uresničila, kar se je zavezala, predvsem pa, da ne prestopajo meje, namreč meje, ki se ji reče izsiljevanje. Merim na njihovo grožnjo, da bodo bojkotirali evropske volitve. Izsiljevanje ne koristi nikomur, še najmanj pa sodnikom, ki imajo visoko stopnjo integritete.«

Ta dolgi citat predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, izrečen v oddaji Politično s Tanjo Gobec, je bilo preprosto nujno objaviti. Zakaj? Ker ima seveda predsednica državnega zbora prav – in ker si upa izreči, kar nam je vsem obležalo kot pretežka hrana v želodcu in nam tam leži že od časa zadnje Janševe vlade. Ja, res, slovenski sodniki, tako pogumni in načelni, ko gre za dvig plač, kje pa so bili, ko je Janševa vlada mesarila po družbi? Ko je mesarila po tožilcih? Ko je ne nazadnje mesarila po Urški Klakočar Zupančič, sodnici, ki so jo pribijali na križ zaradi zasebne šaljive objave na Facebooku? Vsi se spomnimo. Dala je odpoved. In vsi se spomnimo molka njenih kolegov.

Da, danes je veliko govora o ustavnih pravicah sodnikov, a kje so bili, ko je šlo za pravice slehernikov? Razširimo to še na zdravnike, ki danes prav tako stavkajo. Kako to, da niso stavkali v času Janševe vlade? Še več: kako to, da še nikoli v zgodovini niso stavkali v času desnih vlad? In kako to, da se niso oglasili, ko so bili dejansko kot ceh zlorabljani za politične cilje – ko je bila tudi pandemija izrabljana za politične cilje, ko je torej politika izvajala represijo nad prebivalstvom, ki ni bila v skladu z zdravstveno stroko? Kje je bila takrat zdravstvena zbornica? Kje je bilo društvo? Sta bila tiho zaradi darežljivih koronskih dodatkov?

Kako to, da dobijo najbolj zaščiteni poklici pogum v tej državi ravno takrat, ko so na oblasti liberalne in leve stranke? In še drugače: kako to, da se ne zavzamejo nikoli za nikogar drugega kot zase? Se morda v tem skriva nizka podpora javnosti njihovim protestom in stavkam? Ker javne podpore tokrat ni od nikoder, pa stavka traja že drugi mesec. Bolj zaostrujejo, bolj je javnost indiferentna. Bolj grozijo, kako bodo zdaj zdaj nasrkali bolniki, bolj teh bolnikov to ne gane.

Nekaj se je zgodilo v slovenski javnosti. Izguba zaupanja, najbrž. Kar je seveda neizmerna škoda, ker so velika večina zdravnikov visoko etični ljudje. A molčijo in so molčali tudi med Janševo vlado. Tako kot sodniki.