Na sto let!

Blaž in Maja sta par v zgodnjih tridesetih. On je doštudiral arhitekturo, ona filmsko režijo, skupaj sta že od njenega osemnajstega leta. Vse počneta skupaj. Tudi filme. Začenjata graditi skupno življenje in resneje razmišljati o prihodnosti, ko Blaž nepričakovano zboli. Hudo zboli, diagnoza je akutna mieloična levkemija. A to zahrbtno in pogosto smrtonosno bolezen kljub neobetajočim napovedim premaga, tudi po zaslugi presaditve sestrinih krvotvornih matičnih celic.

Prihodnost se spet zdi svetla in Blaž si želi, da bi Maja posnela film o njegovem zmagoslavju nad boleznijo in smrtjo, nekakšno hvalnico življenju. Želi si deliti svojo zgodbo v filmu. In pokazati vsem, predvsem pa sebi, da je zdrav. Filmu bi bilo naslov Cent’anni, ker si želi doživeti sto let in ker je to v italijanščini zdravica življenju, zdravica zdravju.

In ker je kolo že vse življenje podaljšek njegovega telesa, začne trenirati, da bi prekolesaril turo od Dolomitov do vulkana Etna na Siciliji. »Tisoč kilometrov in toliko višincev, kot če bi šel trikrat na Mount Everest.« Napiše celo manifest filma. Film mora trajati. Naj ne dramatizira niti ne olepšuje dejstev. »V tem ’giru’ in filmu sem videla upanje. Končno spet normalen lajf,« reče Maja.

V želji po meditativnem filmu, ki bi govoril o veličastni poti okrevanja, simboliziral katarzo in ponovno upanje, se partnerja s snemalno ekipo odpravita na zahtevno kolesarsko turo. A zgodi se življenje. Blaž in Maja sta iz mehurčka izolacije in omejenih stikov, v katerem sta živela v zadnjih mesecih, pahnjena v resnično življenje, ki ga intenzivira še pritisk snemanja filma. In začenjajo se odpirati stare rane, potlačena čustva in neizgovorjene besede. Nastaja povsem drug film, kot sta si ga zamislila.

Maja Doroteja Prelog in Blaž Murn sta že s kratkim filmom 2045 slavila na Festivalu kratkega filma v Ljubljani (FeKK), kjer sta leta 2016 prejela priznanje za najboljši slovenski kratki film. Nagrada je bila desetdnevna rezidenca v kalabrijskem mestecu Cleto, kjer sta nato posnela še kratki film Waiting for Nothing to Happen (Čakajoč, da se zgodi nič), film o minevanju časa in krhkosti življenja v starodavnem kraju južne Italije. V to spokojno hribovito sredozemsko krajino in njene prebivalce sta se popolnoma zaljubila. In prav tam je Blaž doživel epizodo skorajšnje smrti, ki se je kasneje izkazala za levkemijo.

Slovensko-italijanskopoljsko-srbsko-avstrijska koprodukcija je svetovno premiero doživela pred mesecem dni na filmskem festivalu v Trstu in dobila nagrado občinstva.

Tudi zato ju je tako vleklo nazaj. »Giro« po južni Italiji kot simbolično vračanje na kraj začetka, kot sprava z vsem, kar se je zgodilo. Ko pa so se med enomesečnim snemanjem začele odpirati nezaceljene rane in na preizkušnjo postavile njuno dolgoletno zvezo, je to vse bolj postajal tudi film o Maji, njena izpoved in pot samoodkrivanja. »Glede tega sem kot režiserka sprva ravnala zelo previdno, ker se mi je zdelo, da je to Blažev film, njegova zgodba,« pravi Maja Doroteja Prelog. »Kajti on je premagal levkemijo, on je natreniral svoje telo, da bi bil zmožen prekolesariti zastavljeno turo. Izredno težko mi je bilo stopiti v ospredje, saj sem imela občutek, da mu bom s tem naredila krivico.«

Z režijskim konceptom, ki se podira kot domine, predvsem pa s kompleksnostjo odnosa, v katerem se vse bolj razgaljajo boleče razpoke, se je naposled bila pripravljena soočiti. In odločila se je, da bo snemanje nadaljevala. »Midva sva bila, kar sva bila, že pred boleznijo. Ta je bila zgolj katalizator za to, da se je Blaž odločil deliti svojo zgodbo in da je ta film nastal, ampak v resnici je to zgodba o odnosu. O vsem, kar je bilo pred boleznijo in kar je prišlo po njej. In ko je v nekem trenutku vse začelo razpadati, sem imela kljub frustraciji občutek, da imam zdaj priložnost, da se spremenim, da zrastem iz tega.«

Ko je kamero na trenutke v roke vzel Blaž in jo usmeril vanjo, da je še sama delila svoje pomisleke in strahove, so se vse njene vloge pomešale. Vloga režiserke, filmskega lika, partnerke. »Vse te kompleksnosti se dotlej sploh nisem zavedala, saj sem bila vedno za kamero – v varnem prostoru, kjer imam pogled usmerjen stran od sebe.« A premagala je strah pred ranljivostjo in to je bilo »na neki način osvobajajoče. Morda se sliši klišejsko, a v ranljivosti je resnično moč. In zdi se mi, da film tako deluje tudi na gledalca. Čeprav sama zgodba zares ne ponuja razrešitve, so morda energija, ki vre iz filma, boj za življenje in ljubezen ter surova odprtost in ranljivost tisto, kar je za gledalca lahko katarzično.«

Cent’anni je torej tudi pogumno popotovanje iskanja lastne identitete. »Ne vem več, kateri del mene je on in kateri del sem jaz. Mogoče se to zgodi, ko si z nekom dolgo časa skupaj,« avtoričin glas pripoveduje v uvodnem prizoru filma. Proces nastanka filma ji je nastavil »ogledalo s povečevalnim steklom in lučko, ki mi je pokazalo tisto, česar nisem hotela videti in pred čemer sem si zatiskala oči. Tako neprijetne plati najinega odnosa kot moje lastne šibkosti in slabosti. Snemanje je bilo resnično neizprosna terapija. Boleče je zreti v ta globoki, temni del jaza, ki se ga sramuješ. A če se to ne zgodi, ne moreš sprejeti samega sebe in tistega, kar puščaš za seboj.«

Po enomesečnem snemanju je Maja Doroteja Prelog ključna tri leta preživela v montaži, ki je, zlasti za dokumentarni film, poglavitnega pomena. Materiala, ki ga je posnela skupaj s partnerjem Blažem Murnom in direktorjem fotografije Levom Predanom Kowarskim, se je najprej lotila z montažerko Olgo Michalik, zadnjo verzijo filma je zmontiral Uroš Maksimović. »Iz posnetega bi lahko nastalo deset različnih filmov,« pravi. A čutila je odgovornost do materiala in pomembno ji je bilo, da odnosa z Blažem ne eksploatira. »V meni je bila nenehno razklanost, koliko razkriti sebe in drugega, da ne bo videti vulgarno. Kje so meje, kaj je preveč zasebno? Meni so bili najbolj všeč ravno tisti prizori, kjer sva najbolj ranljiva in odprta, kjer najbolj razpirava srce. Imela sem občutek, da si film zasluži biti surovo odkrit in neolepšan.« Pri tem sta ji bila v oporo Blaž, ki je ves čas verjel vanjo in v projekt, ter intenzivno delo z ožjo ekipo ter Rokom Bičkom, priznanim slovenskim filmskim režiserjem in scenaristom (Razredni sovražnik, Družina), ki se je projektu že v zgodnji fazi pridružil kot producent s produkcijsko hišo Cvinger film.

Cent’anni je film o tem, kako je življenje kompleksno in lepo v vsej svoji krhkosti. Je pa tudi film o frustraciji in strahu milenijske generacije pred brezupno prihodnostjo.

Cent’anni, slovensko-italijansko-poljsko-srbsko-avstrijska koprodukcija, je svetovno premiero doživel pred mesecem dni na filmskem festivalu v Trstu in dobil nagrado občinstva. Dodati pa moramo, da je projekt že v razvojni fazi požel precej uspehov in prepričal odločevalce na pomembnih evropskih festivalih. Maja Doroteja Prelog se je tako udeležila delavnice Circle Women Doc Accelerator, ki vsako leto štirim od sodelujočih dodeli priložnost, da svoj projekt predstavijo na znameniti filmski tržnici prestižnega filmskega festivala v Cannesu. Leta 2021 so izbrali prav njen projekt Cent’anni in ta je na predstavitvi dokumentarnih filmov v razvoju Cannes Docs navdušil še tamkajšnje selektorje in bil med 32 dokumentarci z vsega sveta izbran za zmagovalca. Pripadla mu je nagrada v višini 10.000 evrov. Dober mesec zatem je projekt slavil še na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer je v sklopu programa Docu Rough Cut Boutique, delavnice za dokumentarne filme v postprodukciji, prepričal žirijo in prejel 20.000 evrov postprodukcijskih sredstev.

Cent’anni, katerega domačo premiero si lahko obetamo jeseni, morda res ni film o zmagoslavnem premagovanju bolezni. Je pa surovo iskren in nefiltriran film o ljubezni in samoodkrivanju, o tem, da je življenje nepredvidljivo, kompleksno in lepo v vsej svoji krhkosti. O frustraciji in strahu milenijske generacije pred brezupno in brezsmiselno prihodnostjo. O tem, da so ljudje in odnosi dragoceni in se je zanje vredno boriti. Osebna in intimna zgodba, ki ne bi mogla biti bolj univerzalna. Maja Doroteja Prelog pa se z njo pridružuje trenutno izjemno močni generaciji slovenskih režiserk dokumentarnih filmov, iz katere sta v zadnjem letu navdušili že režiserki Petra Seliškar (Telo) in Maja Prettner (Duhovnica).