Palestinski laboratorij

Desetega februarja 2024 so v Tal Havi, primestju Gaze (Cityja), odkrili osebni avtomobil s trupli sedemčlanske družine – očeta, matere, njunih štirih otrok in njune šestletne nečakinje Hind Radžab. Nedaleč stran je bilo razstreljeno reševalno vozilo – oba reševalca sta bila mrtva. Srhljivo!

Potem so film zavrteli nazaj – in ugotovili, da je bilo vse skupaj še bolj srhljivo, kot se je zdelo. Ko se je sedemčlanska družina poskušala s črno kio odpeljati in zbežati iz Tal Have, jo je najprej zadel izraelski tank, takoj zatem pa so jo izraelski vojaki še prerešetali. Preživeli sta le Hind in njena petnajstletna sestrična, ki je vzpostavila stik z reševalci: »Streljajo na nas! Tank je čisto zraven. V avtu smo – tank je čisto zraven nas!« Toda na liniji ni bila dolgo – tudi njo so kmalu zadeli. Eliminirali. Likvidirali. V avtu je ostala le še Hind. Ni mogla ven. Obtičala je. Ranjena v roko, nogo in hrbet. Ukleščena. Prevzela je telefon: »Tako me je strah. Pridite, prosim! Pridite pome! Prosim – saj boste prišli?« Ja, prišli bomo, so ji rekli. Vsi spijo, je rekla mala Hind. Kar pusti jih, naj spijo, so ji odvrnili – prihajamo!

In res je pripeljalo reševalno vozilo Rdečega polmeseca. Toda ko sta reševalca izstopila, da bi pomagala mali Hind, je izraelska vojska – sicer obveščena, da prihajajo reševalci – z raketo vse tri razstrelila. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Izginili so brez sledu. Dvanajst dni so jih iskali. Izraelska vojska se je delala, kot da ni nič. Vse te mrtve civiliste je pustila tam – poskrbela je le, da so bili res mrtvi. Po dvanajstih dneh so jih našli preživeli člani te družine, ki so se vračali v Tal Havo.

Vrtec, ki ga je obiskovala mala Hind, so razstrelili že prej.

Ta zgodba je šokirala svet. Ali bolje rečeno: ta zgodba sveta ni šokirala. Morala bi ga. Pa ga ni. A bi ga – če bi lahko svet še šokiral kak izraelski pokol Palestincev. Ne, to ni več mogoče – sveta ni več mogoče šokirati. Zakaj ne? Ker je tako neobčutljiv, ravnodušen in nečloveški? Ne, zgodilo se je nekaj precej bolj prefinjenega: izraelska vojska je te štiri mesece delala vse, da bi svet otopel – da bi mu bilo torej vseeno. Zagrešila je takšne pokole, takšno opustošenje, takšne zločine, da takšen pokol, kot se je zgodil v Tal Havi, sveta več ne gane. Tolerančni prag se ni le znižal, ampak je preprosto razpadel. Ni ga več. Zdaj je vse dovoljeno. Pokol, v katerem umre vsa družina z reševalcema vred – nič posebnega.

A Izrael to počne že leta in desetletja – svet privaja na to, da je pobijanje Palestincev nekaj logičnega in normalnega, tako rekoč naravnega. Normaliziral pa ni le pobijanja Palestincev (palestinskih civilistov, palestinskih otrok, celotnih palestinskih družin), ki imajo sicer – kot pravi resolucija 3236 generalne skupščine Združenih narodov – »neodtujljivo pravico do samoodločbe in pravico do nacionalne neodvisnosti in suverenosti«, ampak je normaliziral tudi okupacijo, dominacijo, kolonizacijo, rasizem, apartheid in »genocid«, ki ne izgleda kot genocid. Zato niti ne preseneča, da je Meddržavno sodišče v Haagu nedavno presodilo, da Izrael ne izvaja genocida nad Palestinci, in obenem Izrael pozvalo, naj naredi vse, da prepreči genocid. Ognja ni treba prekiniti, je še dodalo. Kar pomeni, da je Izraelu sporočilo: lahko nadaljujete to brutalno, nečloveško vojno, lahko izvajate celo genocid, samo ne sme izgledati kot genocid!

Izraelska vojska je te štiri mesece delala vse, da bi svet otopel – da bi mu bilo vseeno. Zagrešila je takšne pokole, takšno opustošenje, takšne zločine, da sveta več ne gane.

Kakšne so posledice vsega tega, vemo: vsakič, ko začne Izrael protipalestinsko ofenzivo, se svet takoj vda. Takoj klone. Za hip ali dva resda moralizira (o sankcioniranju in osamitvi Izraela ali kakih drugih pritiskih nanj ne razmišlja nihče), a hitro dvigne roke. Argumentacija, s katero se sladka Zahod, je čisti sofizem: to traja že toliko časa (že leta, desetletja itd.), da mora biti »nekaj« na tem – Izrael ima očitno prav! Ker to traja že toliko časa, pomeni, da je vse, kar počne Izrael, povsem upravičeno, legalno in legitimno, tem bolj, ker vse to počne v živo, v neposrednem prenosu, na odprti sceni – če bi bilo v množičnem pobijanju kaj zločinskega ali genocidnega, potem bi to gotovo prikrival! Ker pa Izrael teh pobojev in pokolov ne prikriva, ker torej deluje transparentno, pomeni, da je nedolžen! In da je njegovo početje upravičeno.

Sveta, ujetnika sofistične, goljufive, za lase privlečene argumentacije, ne moti, da Izrael množično pobija otroke in celotne družine. Ne moti ga, da palestinski otroci množično izgubljajo roke in noge in oči. Ne moti ga pogled na palestinske otroke, ki se borijo za golo življenje in ki živijo v strahu pred eksterminacijo. Ne moti ga, da Izrael ne ločuje med hamasovci in civilisti. Ne moti ga, da so za Izrael vsi civilisti hamasovci. Tudi šestletne deklice. In tudi reševalci, ki poskušajo pomagati hudo ranjenim šestletnim deklicam.

In seveda: ne moti ga, da Izrael prodaja povsem izprijeno argumentacijo za svoje početje: žrtve so same krive, da so žrtve! In svet – Zahod, Evropa – pridno naseda tej retoriki. Pije jo. Srka. Smrka. Inhalira.

Kar je naivno. Udobno. Sramotno.

Kaj, če imajo pravico do samoobrambe Palestinci?

In ko zahodni voditelji, od ameriškega predsednika Bidna do nemškega kanclerja Scholza, ne vedo več, kako bi še bolj kreativno in inventivno prikimali izraelskim pokolom nad Palestinci, ponovijo staro geslo: Izrael ima pravico do samoobrambe! Ker ima pravico do samoobrambe, je v štirih mesecih pobil že skoraj 30 tisoč Palestincev. Ker ima pravico do samoobrambe, je pobil več kot 12 tisoč otrok. Ker ima pravico do samoobrambe, je hudo ranil skoraj 70 tisoč Palestincev. Ker ima pravico do samoobrambe, je 25 tisoč palestinskih otrok prelevil v sirote. Ker ima pravico do samoobrambe, je Gazo bolj ko ne zravnal s tlemi. Ker ima pravico do samoobrambe, je razselil 90 odstotkov prebivalstva Gaze.

Izrael je pod krinko pravice do samoobrambe pobil že toliko Palestincev, da nihče več ne vidi spornosti te pravice do samoobrambe. Ali bolje rečeno, Izrael je pod krinko pravice do samoobrambe pobil že toliko Palestincev, da bi se morali – tako kot Ramzy Baroud (CounterPunch) – vprašati: »Kdo je v tem kontekstu sploh upravičen do samoobrambe, Izrael ali Palestina?« Naj ponovim: Izrael je v štirih mesecih pobil že skoraj 30 tisoč Palestincev, ne bo se ustavil, te poboje namerava nadaljevati – mar niso zdaj kvečjemu Palestinci tisti, ki so upravičeni do samoobrambe? Mar ne bi morali zahodni voditelji zdaj vzklikati: »Palestinci imajo pravico do samoobrambe?« In nasprotno: kaj, če Izrael nima več pravice do samoobrambe? Kaj, če jo je s temi poboji in pokoli izgubil? Kaj, če jo je z vsem tem kompromitiral, izčrpal, porabil in zapravil? Mar ni res skrajno noro, nemoralno in nečloveško, da zahodni voditelji v času, ko je Izrael pobil že skoraj 30 tisoč Palestincev, pravico do samoobrambe pripisujejo Izraelu, ne pa Palestincem? Kot da ima Izrael monopol nad pravico do samoobrambe.

Vsi diktatorski režimi hočejo izraelske tehnologije okupacije, kolonizacije, dominacije, nadzorovanja, dehumanizacije in apartheida, ker so jih izraelska podjetja testirala na Palestincih.

In ko je Izrael nedavno izvedel štiri brutalne letalske napade na Rafo (»noč groze, eksplozij, smrti in uničenja«), mesto na jugu, ob egiptovski meji, so spet vsi – kot starogrški zbor – robotsko ponavljali, da ima Izrael pravico do samoobrambe, pa čeravno so izraelska letala pobila več kot sto palestinskih civilistov, od tega skoraj polovico otrok, in čeravno so bombardirala mesto, v katerem se zdaj gnete okrog milijon in pol Palestincev, ki so tja pribežali z vseh koncev Gaze. Izrael jim je rekel: pojdite na jug, v Rafo – tam boste varni! Zdaj, ko so se vsi zgrnili tja, jih je začel bombardirati in terorizirati. A vse je okej, ker je Izrael civiliste in otroke spet pobijal transparentno, v živo, na odprti sceni, v neposrednem prenosu – ne, ničesar ni prikrival. In ker ni ničesar prikrival, pomeni, da je imel prav in da je to upravičeno počel. Če bi to prikrivali, potem bi nas moralo za Palestince skrbeti – tako pa je vse čisto. Izrael ima pravico do samoobrambe. In Zahod je pogledal stran.

V času, ko se vsi nenehno tako zgražajo nad pedofili, spolnimi nadlegovalci otrok, je res presenetljivo, da se zahodni voditelji ne zgražajo nad izraelskim pobijanjem otrok. Kaj je spolno nadlegovanje otrok v primerjavi z množičnim pobijanjem otrok, bi lahko rekli, toda to logiko takoj odpihne in zasenči dobro znani puritanski, holivudski pogled na svet: prikazovanje nasilja je dovoljeno, prikazovanje seksa pa prepovedano. Nasilje nikogar ne moti. Vedno se najde dovolj izgovorov. Ko je izraelski premier Netanjahu oznanil, da bodo zdaj – po teh letalskih napadih na Rafo – izvedli še pravo shock & awe invazijo v Rafo, so začeli nekateri svariti pred katastrofo, češ da Palestinci, nakopičeni v Rafi, nimajo več kam in da je na vidiku nov pokol, zato je – v intervjuju za kanal Fox News – oznanil: »Tisti, ki pravijo, da ne smemo napasti Rafe, hočejo reči – ne zmagajte, ampak izgubite!« Aja, so si rekli zahodni voditelji: Izrael mora nujno izvesti invazijo v Rafo, pa ne le zato, ker ima pravico do samoobrambe, temveč tudi zato, da bi lahko zmagal!

To je strašna, groteskna, nihilistična, nesmiselna logika: da bi pobili hamasovce, morajo pobiti vse Palestince!

Od tod je le korak do vprašanja: kam se bodo ob invaziji, ki se obeta na začetku marca (10. marca se začne ramadan, sveti muslimanski praznik), zatekli vsi ti Palestinci, ki so za nameček obsojeni še na lakoto (pogosto jedo travo in hrano za živali), žejo (pogosto pijejo kar morsko vodo), mraz in vsemogoče bolezni, od hepatitisa A in koz do diareje in uši? Jih bodo iz enih šotorov stlačili v druge? Jih bodo izrinili v Egipt? Jih čaka izbris po izraelsko? Očitno se jih hočejo znebiti. Toda znebiti se jih hočejo transparentno – v živo, pred očmi svetovne javnosti, na odprti sceni, v neposrednem prenosu. Ker Izrael tega, da se hoče znebiti Palestincev, ne prikriva, pomeni, da je to, kar počne legalno in legitimno – da torej to poteka brez genocidne gravitacije.

Brutalni režimi, ki jih poganjata rasno profiliranje in izrivanje nezaželenih populacij (Bahrajn, Belorusija, Filipini, Uganda, Maroko, Nigerija ipd.), so nori na izraelske drone.

»Domicid – množično uničevanje domov – bi moral veljati za zločin proti človečnosti,« pravi posebni poročevalec Združenih narodov Balakrishnan Rajagopal, ki opozarja, da Palestinci nimajo več kam. Meja z Egiptom je zaprta, v Izrael jih ne bodo pustili, preostala Gaza pa je opustošena, zravnana s tlemi, tako da je življenje tam praktično nemogoče – več kot 70 tisoč stavb je povsem uničenih, skoraj 300 tisoč pa je delno uničenih. Razdejanih in uničenih je tudi skoraj 80 odstotkov šol. Če bo Rafo okupirala izraelska vojska, potem jo zelo verjetno čaka takšno opustošenje, kot je doletelo ostale večje kraje v Gazi, tako da Palestinci res ne bodo imeli več kam.

Palestince poskušajo s temi selitvami in tem stiskanjem v kot psihološko razdejati. A izraelski politični in vojaški veljaki so napovedovali, da bodo Gazo prelevili v »pekel na Zemlji«, »kraj, na katerem človeška bitja ne bodo več mogla živeti«. »Hoteli ste pekel – dobili ga boste!«

Ironično: Izrael je v štirih mesecih pobil že skoraj 30 tisoč Palestincev, jih razselil skoraj dva milijona, jim napovedal drugo nakbo, jim odpovedal prihodnost in Gazo – njihov dom – zravnal s tlemi, toda nihče ni bolj nedolžen od Izraela, ki je v živo postrelil in razstrelil na tisoče otrok.

Oboroževanje diktatorjev, antisemitov, fašistov

Tu se vprašate: kako to, da Izrael deluje tako transparentno? Zakaj vse to počne v neposrednem prenosu, na odprti sceni, pred kamerami, brez prikrivanja? Zakaj svojega množičnega pobijanja, svoje okupacije, svojega nadzorovanja, svoje kolonizacije, svoje rasne dominacije in svojega apartheida ne skriva? Zakaj vse to – množično pobijanje, okupacija, nadzorovanje, kolonizacija, rasna dominacija in apartheid – ves čas poteka v živo? Zakaj torej Izrael na vsak način hoče, da se vse to vidi? Iz preprostega razloga: ker je vse to ena sama velika prodajna razstava. Okej, naj vam pojasnim.

Izrael – sicer razmeroma majhen in maloštevilen – je eden izmed največjih trgovcev z orožjem (orožarsko industrijo je zgradil s pomočjo nemških reparacij po drugi svetovni vojni), orožje pa že ves čas vztrajno prodaja diktaturam, avtokracijam in despotskim režimom – prodajal ga je čilski hunti, ki je zrušila Allendeja, in iranskemu šahu, južnoafriškemu apartheidu in Burmi, Šrilanki in Rodeziji (Zimbabve), Južnemu Sudanu in Azerbajdžanu, Mjanmaru in haitijski dinastiji Duvalier, ki je pobila na desettisoče ljudi. Izraelska podjetja so brez kakršnihkoli moralnih zadržkov oboroževala in podpirala najbolj izprijene režime. Največje zatiralce in kršitelje človekovih pravic. Skrajno neprijetne ekstremiste. Antisemite. Fašiste. Pinochete tega sveta.

Orožje, ki ga izraelska podjetja prodajajo diktatorskim, avtokratskim, fašistoidnim, na tisoč načinov izprijenim režimom, je kakopak orožje, s katerim izraelska vojska pobija, kontrolira in terorizira Palestince, kar pomeni, da je testirano – na Palestincih. Ja, to je orožje, ki ga je izraelska vojska – start-up, inkubator in pospeševalnik izraelskih orožarskih podjetij – testirala v bitkah na okupiranih palestinskih ozemljih. In izraelska orožarska podjetja jih natanko tako tudi globalno tržijo: kot testirana v boju! Kot testirana na živih ljudeh! Kot testirana v živo! Zato imajo višjo ceno. Zato so tako konkurenčna. Zato so povsod tak hit. To razkriva Antony Loewenstein v sijajni knjigi Palestinski laboratorij: Kako Izrael izvaža tehnologijo okupacije (The Palestine Laboratory: How Israel Exports the Technology of Occupation Around the World).

Vse te nadzorovalne tehnologije so testirane na Palestincih – podjetje AnyVision posebne nadzorne kamere in tehnologije za prepoznavanje obrazov testira na Zahodnem bregu.

Izraelska podjetja represivnim režimom – in tistim, ki hočejo to postati – prodajajo tudi druge »storitve«, na primer: urjenje vojaških in policijskih specialcev. Urijo in mojstrijo jih v represiji. Urila so razvpito, srhljivo policijo iranskega šaha – in njegovo telesno stražo. Prodajala so mu tanke in drugo vojaško opremo, pa čeravno Iran ni nikoli uradno priznal Izraela. To »storitev« – umetnost in tehnologijo represije – so zagotovila policijskim enotam brutalnih diktatorskih režimov v Gvatemali, Salvadorju, Nikaragvi in Kostariki ter tudi kolumbijskim »oddelkom smrti«. Izrael – »vila sredi džungle«, kot ga je nekoč označil izraelski premier Ehud Barak – je oboroževal genocidni gvatemalski režim, ki je med letoma 1960 in 1996 pobil več kot 200 tisoč staroselcev (Majev, gvatemalskih »Palestincev«), prisluškovalni sistem, s katerim je režim prisluškoval 80 odstotkom prebivalstva (gverilcem, gvatemalskim »Palestincem«), pa je namestilo izraelsko podjetje Tadiran. V letih 1982/83 je režim gvatemalskega diktatorja Efraína Ríosa Montta pobil 75 tisoč »revolucionarnih« in »komunističnih« staroselcev (tristo prebivalcev vasice Dos Erres so pobili z izraelskimi puškami Galil), Ríos Montt pa je na oblast prišel s krvavim pučem, rekoč, da je ta puč tako blazno uspel prav zato, »ker so številne vojake urili Izraelci«. V Gvatemali so govorili celo o »palestinizaciji« staroselskega prebivalstva.

Tudi Carlos Castaño Gil, nekdanji član medellinskega kartela in vodja skrajno desničarske paravojaške enote (v Netflixovi seriji Narcos ga igra Mauricio Mejía), je v »avtobiografiji« zapisal, da se je vsega naučil v Izraelu. »Koncept paravojaške enote sem prekopiral od Izraela.«

Jasno, izraelska podjetja – izvozniki state-of-the-art tehnologij represije – res obvladajo represijo. Ne brez razloga: tudi ta »storitev« – umetnost in tehnologija represije – je bila namreč testirana na Palestincih in palestinskih ozemljih, tako pa jo tudi prodajajo (testirano! –preizkušeno! – izpričano!), pravi Loewenstein. Izraelsko podjetje Tour and Secure v svoji brošuri ponuja »storitve«, ki so bile leta in leta testirane v »boju proti terorju«. Kje poteka ta »boj proti terorju«, je jasno: na palestinskih ozemljih. V Gazi in na Zahodnem bregu, pa tudi v Libanonu, kjer je izraelska vojska med letoma 1975 in 1990 – tudi z droni – preganjala in terorizirala Palestince ter na polno servisirala krščanske milice, ki so pobile na tisoče Palestincev (v begunskih taboriščih Sabri in Šatili so jih pobile 3500).

Izrael je, opozarja Loewenstein, mešetaril s paragvajskim režimom, ki je skrival nacistične vojne zločince, tudi mesarskega dr. Josefa Mengeleja (Izrael je hotel tja ob koncu šestdesetih let »preseliti« 60 tisoč Palestincev), z režimom romunskega diktatorja Ceausescuja, ki je slovel kot antisemit (verjel je tudi v vse antisemitske teorije zarote) in ki Judov ni pustil iz Romunije, z indonezijskim Suhartovim režimom, ki je sredi šestdesetih let pobil pol milijona ljudi, za katere je trdil, da so »komunisti«, in z morilsko argentinsko hunto, pa čeravno je v sedemdesetih letih brutalno mučila tudi Jude – argentinska koncentracijska taborišča so bila polna Hitlerjevih fotografij in nacističnih emblemov (nič čudnega, Argentina je po drugi svetovni vojni gostila številne nacistične vojne zločince, tudi Adolfa Eichmanna, enega izmed arhitektov holokavsta). Izraelski gospodarski minister Jakov Meridor je na začetku osemdesetih let rekel: »Američanom smo rekli: ne tekmujte z nami na Tajvanu; ne tekmujte z nami v Južni Afriki; ne tekmujte z nami na Karibih; ne tekmujte z nami tam, kamor orožja ne morete prodati neposredno. Prepustite to nam – Izrael bo vaš posrednik.« In je bil. Tudi pri razvpiti aferi Iran/Contra, ko je kot ameriški posrednik Iranu v zameno za tajno posredovanje pri izpustu ameriških državljanov, ugrabljenih v Libanonu, skrivaj prodajal orožje, z dobički pa so Američani potem financirali contrase, skrajno desničarske paravojaške enote, ki so rušile demokratično izvoljeno nikaragovsko vlado.

Izrael je oboroževal tudi Hutujce, ki so leta 1994 v Ruandi zagrešili apokaliptični genocid – pobili so milijon Tutsijev. In izraelska podjetja so jim pošiljala – na palestinskih ozemljih testirane – granate, puške in strelivo tudi po tem, ko se je genocid že začel. V Južnem Sudanu so izraelska podjetja oboroževala vladno vojsko – in protivladno vojsko. Obe strani. Testirano. Ko je izraelsko podjetje Global CST oboroževalo kolumbijsko vojsko, ki se je borila proti upornikom FARC (kolumbijskim »Palestincem«), kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos kar ni mogel prehvaliti tega podjetja: »Nas Kolumbijce so celo obtožili, da smo latinskoameriški Izraelci, na kar sem zelo ponosen.« Podjetje Global CST pa je v svojem promocijskem videu poudarilo: »Nenadoma so začele metode, ki so se v Nablusu in Hebronu izkazale za učinkovite, govoriti špansko.«

Tehnologije in metode, ki so testirane na Palestincih, so uporabne povsod. Kako na ameriško-mehiški meji odganjati nezaželene migrante? Z metodami, ki jih je izraelsko podjetje Elbit testiralo na palestinskih ozemljih. Kako na ameriško-mehiški meji nadzorovati gibanje migrantov? Z droni, ki jih je izraelsko podjetje Israel Aerospace Industries testiralo na palestinskih ozemljih. Kako na ameriško-mehiški meji obvladovati in ustavljati migrante? Z namestitvijo digitalnih ograj, jeklenih zidov, stražarskih stolpov, termalnih kamer, zemeljskih senzorjev, laserskih iluminatorjev in robotskih psov, ki so jih izraelska podjetja – recimo Elbit – testirala na palestinskih ozemljih.

Dronov, ki so jih izraelska podjetja Elbit, Israel Aerospace Industries in Xtend testirala v Gazi, ni kupila le Putinova Rusija, temveč tudi Trudeaujeva Kanada.

Izraelska podjetja so to »palestinizacijo« – tehnologije, s katerimi je mogoče obvladovati, omejevati in odganjati nezaželene populacije in etnične manjšine – najprej testirala na Palestincih, šele potem so jih začela globalno tržiti. Tehnologije okupacije, dominacije, nadzorovanja in apartheida je prodala diktatorju Ekvatorialne Gvineje, mjanmarskim oblastem, ki so izvedle genocid nad pripadniki ljudstva Rohinga, etnično manjšino (mjanmarski »Palestinci«), in vladi indijskega premierja Modija, ki – po izraelskem modelu okupacije, pacifikacije, kolonizacije in razlaščanja palestinskih ozemelj – pacificira Kašmir (Indijci »kašmirski problem« rešujejo tako, kot Izraelci rešujejo »palestinski problem«), ter tudi šrilanškim oblastem oziroma večinskim Singalcem, ki so zdesetkali tamilsko prebivalstvo (v državljanski vojni je umrlo 200 tisoč ljudi, pretežno Tamilcev, šrilanških »Palestincev«), obenem pa okupirali tamilska ozemlja in tam – po zgledu izraelskih kolonistov na Zahodnem bregu – postavili singalske enklave, singalske kolonije.

Privatizacija okupacije

Vsi diktatorski režimi hočejo izraelske tehnologije okupacije, kolonizacije, dominacije, nadzorovanja, dehumanizacije in apartheida, ker so jih izraelska podjetja testirala, tako da preverjeno in učinkovito delujejo. Še več, izraelska podjetja so z vsemi temi tehnologijami okupacijo, dominacijo, nadzorovanje, kolonizacijo, politicid, dehumanizacijo in apartheid normalizirala in legitimirala. Prav to pa diktatorski režimi hočejo: tehnologijo, s katero bodo normalizirali in legitimirali svojo dominacijo – okupacijo, represijo, nadzorovanje, apartheid, politiko pobijanja (»streljaj-in-ubij«), dehumanizacijo, genocid (ki ne izgleda kot genocid in ki ga je mogoče »plavzibilno« zanikati).

Zato niti ne preseneča, da so začela izraelska podjetja po 11. septembru 2001 – po terorističnem napadu na newyorški Svetovni trgovinski center (in Pentagon), po sprožitvi vojne proti terorju – tržiti protiteroristično tehnologijo, testirano v živo, v vojni proti terorju na palestinskih ozemljih. In zato ne preseneča, da so v času koronavirusa vsi hoteli izraelsko nadzorovalno-varnostno tehnologijo – ker so jo izraelska podjetja, na primer Carbyne, Elbit, Supercom in Rafael Advanced Defense Systems, testirala v karantenskih razmerah Gaze in Zahodnega brega, pravi Loewenstein.

Kot pravi Loewenstein: »Neizbežno je bilo, da se bo izraelska okupacija privatizirala. Izraelska podjetja, ki so vključena v vzdrževanje okupacijske infrastrukture, so našla inovativne načine prodaje svojih storitev državi, testiranja najnovejših tehnologij na Palestincih in promoviranja teh tehnologij po svetu.« In to počnejo z neoliberalno privatizacijsko vnemo, ki se ne zmeni za demokracijo, s čimer Palestince rinejo v svet, v katerem velja: Ni alternative! Ali kot je rekla britanska premierka Margaret Thatcher, prva dama neoliberalizma: »There is no alternative!« Ko izraelska podjetja privatizirajo okupacijo, kolonizacijo, dominacijo, nadzorovanje, politicid, apartheid in etnično čiščenje, jih tudi normalizirajo. Brutalni režimi, ki jih poganjajo rasno profiliranje, nadzorovanje, etnonacionalizem in izrivanje nezaželenih populacij (Bahrajn, Belorusija, Filipini, Uganda, Maroko, Nigerija ipd.), so nori na drone, kibernetsko tehnologijo in nadzorovalno »inteligenco«, ki jim jih dobavljajo izraelska podjetja. Vse te nadzorovalne tehnologije so testirane na Palestincih – podjetje AnyVision posebne nadzorne kamere in tehnologije za prepoznavanje obrazov testira na Zahodnem bregu.

Dronov, ki so jih izraelska podjetja Elbit, Israel Aerospace Industries in Xtend testirala v Gazi, ni kupila le Putinova Rusija, ki je z njimi nadzorovala nebo nad Sirijo, temveč tudi Trudeaujeva Kanada. Frontex, ki varuje trdnjavo Evropa, pa je – ob Elbitovem dronu Hermes, testiranem na Palestincih – kupil tudi dron Heron, hit podjetja Israel Aerospace Industries, ki vključuje termalne kamere, umetno inteligenco in napravo za lociranje telefonov in lahko neprekinjeno leti štirideset ur. Ja, militarizacija evropskih meja poteka s pomočjo tehnologij, ki so jih izraelska podjetja testirala v Gazi. »Palestinci so bili poskusni zajci, na katerih so izraelska podjetja testirala tehnologije in nadzorovanje, Evropejci pa imajo to za dosežek, ki ga je treba prekopirati,« pravi Loewenstein. Evropa je tako z migranti in begunci dobila svoje »Palestince«. »Represivni režimi hočejo posnemati izraelsko represijo.« Ker je testirana – v živo.

Kdor hoče najbolj učinkovite in preverjene nadzorne kamere, jih kupi pri podjetju Mar Security – ker jih je testiralo na Palestincih. Kdor hoče naprave za digitalno »izkopavanje« podatkov, jih kupi pri podjetju Cellebrite – ker jih je testiralo v Gazi. Kdor hoče vohunske tehnologije, s katerimi je mogoče shekati še tako zaščitene telefone, jih kupi pri podjetjih NSO, Black Cube, Cellebrite, Rayzone, Verint, Cobwebs in Patternz – ker so jih testirala na palestinskih ozemljih. Zato se njihove cene pišejo z nekaj ničlami več. Zlasti Pegasus, trojanski konj trojanskih konjev (produkt podjetja NSO), ki neopazno pride v vsak telefon (in pred katerim se skrijejo celo kitajske tehnologije za hekanje telefonov), je megahit. Nič čudnega, da so ta strašljivi vohunski program, testiran v Gazi in na Zahodnem bregu, kupili vsi represivni režimi, od bahrajnskega, emiratskega, ruandskega, ugandskega in omanskega do panamskega, maroškega, indijskega, kenijskega, džibutskega, azerbajdžanskega, poljskega, tajskega, turškega in savdskega, ki je prav z njegovo pomočjo sledil Džamalu Hašokdžiju.

Kupil ga je tudi Viktor Orbán – in z njim prisluškoval opoziciji, novinarjem in verjetno skupnosti LGBTQIA+. Si predstavljate, da ga začne deliti z Janšo?

Normalizacija izraelskih tehnologij dominacije in nadzorovanja (oh, in delegitimiranja mirovnega procesa), testiranih na palestinskih otrocih, je povsem samoumevna, tako kot je povsem samoumevno prikazovanje tehnologij okupacije, dominacije, kolonizacije, dehumanizacije, harasiranja, politicida, apartheida in etničnega čiščenja kot izraza pravice do samoobrambe.

Pokaži, kaj znaš

Izraelska orožarsko-nadzorovalna industrija – industrija pacifikacije, okupacije, dominacije, dehumanizacije in apartheida – je neločljiva od same države Izraela. Izrael od nje živi, v zameno pa ji zagotavlja permanentni laboratorij – neskončno okupacijo palestinskih ozemelj. Tehnologije, ki jih izraelska podjetja testirajo na Palestincih (iracionalnih »živalih«, ki jih je treba nadzorovati, zatirati, getoizirati ipd.), postajajo orožje diktatorjev, avtokratov in despotov – skrajne desnice. Te tehnologije oborožujejo globalni etnonacionalistični zasuk na skrajno desno.

Izrael, model za sodobne etnonacionalistične države, potrebuje svoja orožarsko-nadzorovalna podjetja, ta pa potrebujejo palestinski laboratorij (»laboratorij za testiranje najpreciznejših in najuspešnejših metod dominacije«), zato nočejo, da se vojna s Palestinci kdaj konča. Zato Izrael vsako vojno s Palestinci prezentira kot spektakel, kot napeto, kinetično, bombastično superprodukcijo, kot veliko parado, kot prodajno razstavo, s katero poskuša, pravi Loewenstein, »impresionirati svoje globalne kliente«. In zato vse to – vojne, okupacijo, dominacijo, kolonizacijo, politicid, apartheid – počne v živo, transparentno, v neposrednem prenosu, neprikrito, saj hoče, da globalni klienti njegovih podjetij v živo vidijo testiranje najnovejših orožij, najnovejših dronov in najnovejših tehnologij okupacije, dominacije, kolonizacije, politicida in apartheida.

Zato Izraelci napadajo v živo in na odprti sceni. In zato so tako brutalno temeljiti, izčrpni in prepričljivi – narediti hočejo vtis. Svojim klientom hočejo pokazati, kaj zmorejo – ja, svojim klientom hočejo pokazati, da so v okupaciji, dominaciji, kolonizaciji, politicidu in apartheidu res najboljši, brez konkurence. Svojim klientom hočejo prodati svoje metode, tehnologije in »storitve«.

Sporočilo te zadnje vojne je jasno: glejte, to, kar počnemo na palestinskih ozemljih, lahko počnete povsod! »Okupacija je idealno marketinško orodje,« pravi Antony Loewenstein, avtor knjige Palestinski laboratorij.