Valentina Prevolnik Rupel / »Ne stavkajo vsi zdravniki, veliko jih še vedno dela požrtvovalno, morda še bolj kot prej«

V primerjavi s svojim predhodnikom Danijelom Bešičem Loredanom se je Valentina Prevolnik Rupel (1971) z ekipo odločila za drugačno pot: ne napoveduje velike revolucije, ampak postopno izboljševanje razmer. Prejšnji teden je vlada sprejela največji sveženj ukrepov, zapisanih v uredbi o zdravstvenih storitvah. Kam nas bodo ti pripeljali? Valentina Prevolnik Rupel pravi, da je velika zagovornica javnega zdravstva. In to ne iz ideoloških razlogov, ampak na podlagi dejstev.

Pogosto vas vidimo nasmejano, nič ni videti, da bi bili zaskrbljeni zaradi razmer v zdravstvu. 

Če bi vprašali moje najbližje, bi vam rekli, da sem manj nasmejana. Dejansko me tudi ni veliko doma, ministrski položaj je velika odgovornost, zaskrbljenost pa ljudje kažemo na različne načine. Nekateri tako, da veliko delamo.

Torej vas skrbi stavka? 

Seveda me. Stavka ni dobra za nikogar: ne za zdravnike, ne za politiko, še posebej pa ne za paciente. Ves čas iščemo rešitve, kajti želimo si, da bi Fides privolil vsaj v prekinitev stavke, dokler tečejo pogajanja. Dialog z njim pa je težak.

Sami sicer na pogajanjih ne sodelujete, se pa verjetno srečujete s stavkajočimi zdravniki. Se kaj pogovarjate o njihovih zahtevah? 

Veliko zdravnikov srečujem, vendar ne morem vedeti, kdo od njih je član Fidesa in ali stavka. Ko smo bili ta teden na odprtju prostorov novih intenzivnih enot v jeseniški bolnišnici, je prišel tudi vodja tamkajšnje internistične službe, ki je hkrati vodja glavnega stavkovnega odbora v bolnišnici. Ker je na otvoritev prihitel z dela in odhitel nazaj na delo, ni bilo veliko časa za pogovor. Očitek, da bi se moral z zdravniki pogajati vsaj zdravnik ali minister, pa je nesmiseln, saj zdravnik v vladni pogajalski skupini je, poleg njega so v pogajalski skupini strokovnjaki z ministrstva za javno upravo, ki dobro poznajo plačni sistem, in to je bistveno.

Če zdravniki prvega marca ne bodo želeli opravljati nadur, to je do osem dodanih ur na teden, je prav, da jim direktorji odvzamejo soglasja za popoldansko delo drugje? 

Naše javne zdravstvene mreže v zadnjih 30–40 letih nismo spreminjali, posodabljali, reorganizirali ali kakorkoli prilagajali razvoju oziroma demografskim in epidemiološkim spremembam. Osnovne celice zdravstvene mreže so delovišča. Vsako delovišče, ki obratuje 24 ur na dan, sedem dni na teden, potrebuje od pet do šest zdravnikov. Za tako veliko število delovišč, kot jih imamo v Sloveniji, enostavno nimamo zadosti kadra in ga tudi ne bomo imeli še vrsto let. Reorganizacija mreže je zato nujno potrebna. Gre za organizacijski problem, ki se ga je treba lotiti. Naj spomnim na projekt izpred 10 let, kjer smo ugotovili, da bi za zagotovitev dostopnosti v 30 minutah za 85 odstotkov prebivalcev v Sloveniji poleg univerzitetnih kliničnih centrov potrebovali pet bolnišnic – vemo, da jih imamo danes veliko več. Taka reorganizacija je v kriznih časih lahko zelo boleča, gotovo za bolnike, na koncu tudi za izvajalce – zdravnike.

Ampak to bo dolg proces, prvi marec pa se hitro bliža. Kaj naj storijo direktorji zdravstvenih institucij kratkoročno, če bodo določeni zaposleni začeli umikati soglasja za nadurno delo? 

Decembra smo sprejeli interventni zakon o zdravstvu, ki določa pogoje za dodelitev soglasja za delo zunaj matične organizacije. Direktorji in predstojniki morajo po novem podrobno obrazložiti razloge, zaradi katerih svojim zaposlenim dovolijo delati pri konkurenci oziroma pri drugih delodajalcih. Te odločitve morajo sprejeti direktorji zdravstvenih domov in bolnišnic, po novem pa tudi predstojniki oddelkov. Moje stališče do tega pa je jasno. Če kdo reče, da ne želi delati dodatno oziroma več kot 48 ur, ker je preobremenjen, utrujen, ker želi preživeti več časa z družino, je to povsem razumljivo, vsekakor pa to za sabo potegne dejstvo, da v tem primeru popoldan ne more delati pri drugem delodajalcu. Prihajam z Inštituta za ekonomska raziskovanja. Mnogokrat smo raziskovalci delali popoldan ali čez vikend, če je bilo to pri posameznih projektih potrebno, in ne znam si predstavljati, da kdo ne bi hotel pomagati, kaj šele, da bi sočasno delal zunaj matične ustanove.

Kako si razlagate zadnje podatke NIJZ, da je bil zdravstveni sistem med stavko še celo učinkovitejši: preklicanih je bilo manj naročil, opravljenih več storitev, čakalne vrste so se skrajšale? 

Na podlagi podatkov iz zadnjega meseca težko sklepamo na večjo učinkovitost. Vemo pa, da morajo v času stavke zdravniki poskrbeti za vse kritične skupine, to so nosečnice, otroci, vsi starejši od 65 let, zaradi česar mora biti veliko storitev opravljenih ne glede na stavko. Velik del zdravstva deluje nemoteno, recimo koncesionarji.

Če kdo reče, da ne želi delati dodatno, ker je preobremenjen, utrujen, je to povsem razumljivo, vsekakor pa to za sabo potegne dejstvo, da v tem primeru popoldan ne more delati pri drugem delodajalcu.

Od začetka mandata ste sprejeli že kar nekaj ukrepov. Sprejeli ste usmeritve zdravstvene politike, interventni zakon decembra in zdaj uredbo o zdravstvenih storitvah. Vaš predhodnik, Loredan, je svoj mandat začel veliko bolj pompozno, in sicer z zgodovinskim stresnim testom. Kaj lahko pričakujemo od vas? 

Sama se ne sprašujem, ali z ekipo delamo reforme ali zgolj majhne spremembe. Male spremembe, če so prave, so pot v stabilnejši in vzdržen sistem. Želimo doseči, da bo naš zdravstveni sistem bolj stabilen, da bo dosegel dolgoživost. Samo poimenovanje procesa ni pomembno. Uredba, ki smo jo sprejeli prejšnji teden, presega 200 strani in vsebuje številne ukrepe za izboljšanje dostopnosti prebivalstva do zdravstvenih storitev, nastala pa je v soglasju s številnimi alterji v zdravstvu, kar je izredno pomembno, saj so tako možnosti za njeno implementacijo precej večje. Uredba prinaša številne inovativne rešitve, boljše vrednotenje zdravstvenih programov, širitve mreže – samo na primarni ravni dodajamo 100 timov. Novosti, ki jih prinaša, stanejo okoli 100 milijonov evrov.

Kateri ukrep v njej je za vas najpomembnejši? 

Ni enega, ampak jih je precej. Na primarni ravni bo dostopnost pacientov do izbranega osebnega zdravnika večja, ker krepimo time družinske medicine, uredba daje tudi podlago za poziv ambulantam družinske medicine, da se prijavijo na razpis, kjer se bo v tim vključila diplomirana medicinska sestra ob dodatno opredeljenih glavarinskih količnikih. Uvajamo ambulante specializantov družinske medicine, ki imajo enak tim, kot ga bodo imeli kasneje, ko bodo delali kot specialisti družinske medicine, kar jih bo, upam, motiviralo in spodbudilo k delu družinskega zdravnika in opredeljevanju pacientov. Na sekundarni ravni smo sprejeli ukrepe, da bo več pacientov hitreje prišlo do prvih pregledov, širimo zdravstveno mrežo oziroma dodajamo nove time na področju fizioterapije, zobozdravstva, duševnega zdravja, prilagodili smo plačilo urgentne službe, dajemo večje pristojnosti menedžmentu, na drugačen način bomo upravljali čakalne vrste. To je v seštevku velik korak, ki pa je sestavljen iz dobro premišljene množice ukrepov.

Eden od ukrepov je še posebej zanimiv. To je uvedba relativno čakajočih. Po novem naj bi se novi pacienti vpisovali na konec čakalnega seznama. Ali ni to nekaj povsem logičnega?

Da, zdi se povsem logično. Dejstvo pa je, da so čakalne vrste dokaj nepregledne in neurejene. Kot veste, imamo štiri različne stopnje nujnosti. Uvedba stopnje zelo hitro je v sistem prinesla nepopravljivo škodo in zelo povečano število relativno in absolutno nedopustno čakajočih. Zaradi bistveno povečanega števila napotnic, izdanih po stopnji zelo hitro, tisti, ki čakajo pod redno, skoraj ne pridejo več na vrsto. Eno od vprašanj, ki si ga za ilustracijo tega problema lahko zastavite, je: Kdo dlje čaka, nekdo, ki pod zelo hitro čaka 28 dni, torej dvakrat tako dolgo, kot je najdaljša dopustna doba, ali nekdo, ki pod redno čaka dve leti oziroma štirikrat toliko, kot je najdaljša dopustna doba pri tej stopnji nujnosti? Predvsem redno čakajoči v obstoječih čakalnih vrstah težko pridejo na vrsto in uvedba faktorja relativno čakajočih, kar recimo pomeni, da se bo pri vsakem čakajočem izračunalo, za koliko glede na stopnjo nujnosti presega najdaljšo dopustno čakalno dobo, bo vnesla bistveno več pravičnosti v čakalne sezname.

Verjetno najpomembnejši so problemi z družinsko medicino. Vi jih boste poskušali rešiti tako, da boste 100 družinskim zdravnikom dodali v pomoč polno zaposleno diplomirano medicinsko sestro. Vsak družinski zdravnik ima namreč sedaj pravico do polovične pomoči diplomirane medicinske sestre. Zakaj menite, da bo to pomagalo, oziroma zakaj se niste odločili za že tradicionalni pristop, to je več denarja?

Številni družinski zdravniki celo ne želijo več denarja, ampak predvsem boljše delovne razmere, manj nadur in dežurstev ter več administrativnih razbremenitev. Temu je namenjen ta ukrep. Moj mandat je kratek, sem pa prepričana, da lahko z inovativnim pozivom, ki prinaša izboljšanje delovnih razmer, okrepljen tim, celovito obravnavo pacientov, že sedaj naredimo korak naprej. Upam in verjamem, da je v Sloveniji vsaj 100 zdravnikov, ki se bodo na poziv prijavili in ki bodo želeli delovati v okrepljenem timu, kjer bodo paciente obravnavali celostno in timsko, kjer bo nosilec tima organiziral delo. Ob novem načinu pa bodo ti timi lahko opredelili nekaj več pacientov. Podobno smo razmišljali tudi pri specializantih družinske medicine, ki so v zadnjem letu izobraževanja. Tudi tem bomo omogočili samostojnejše delo in boljše delovne razmere. Dobili bodo svoje prostore in svojo ekipo. Ob tem pa seveda širimo tudi število drugih ambulant na primarni ravni, na primer razvojne ambulante, ambulante za duševno zdravje, fizioterapevte.

In učinek bo manjše število tistih, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika? 

Zagotovo. Zgolj specializanti bodo v grobem lahko opredelili okoli 800 glavarinskih količnikov na ambulanto, kar je lahko tudi do 16.000 novih pacientov, odvisno od njihove starosti, še več pa celostne ambulante družinske medicine. Tudi v teh primerih bomo zaradi drugačnega načina dela zahtevali več opredeljenih pacientov, ne vemo pa še natančno, kakšno številko bomo določili; kriterije za poziv bomo določili v kratkem.

Če imamo relativno več medicinskih sester, zakaj njihovih vlog ne okrepite še na drugih področjih, od urgence do anesteziologije?

O tem tako imenovanem prenosu kompetenc z zdravnikov na medicinske sestre govorimo že zelo dolgo. To je strokovno vprašanje. Sama ne morem soditi, kaj lahko naredi medicinska sestra in česa ne. Na ministrstvu imamo delovne skupine, ki se o tem dogovarjajo, in to podpiram, pripravljeni so tudi že protokoli obravnave bolnikov za veliko kroničnih bolezni.

Monika Ažman, predsednica zbornice medicinskih sester, je ta mesec dejala, da zdravniki niso timski ljudje. 

Vsi ukrepi, ki jih želim uvesti, gradijo na timskem delu, na timski obravnavi, in v tem smislu se pridružujem mnenju mladih zdravnikov, ki so bili zaradi te izjave prizadeti. Verjamem in zaupam v to, da znajo vsi zdravstveni delavci delati skupaj in pristopiti k neki celostni napredni obravnavi, ki je za pacienta najboljša.

Uredba prinaša številne inovativne rešitve, boljše vrednotenje zdravstvenih programov, širitve mreže – samo na primarni ravni dodajamo 100 timov. Novosti stanejo okoli 100 milijonov evrov.

Ampak zahteve stavkajočih so precej egoistične, ali ne? 

Če preberemo stavkovne zahteve, je to stavka za višje plače zdravnikov, kar na neki način je egoistično. Ampak kot veste: ne stavkajo vsi zdravniki, veliko jih še vedno dela požrtvovalno, morda še bolj kot prej. In številni imajo drugačno mnenje ter zahtev ne podpirajo – poslušali ste verjetno, kaj so o zdravnikih dejali Samo Zver, pa Erik Brecelj in še mnogi drugi.

V gibanju Glas ljudstva so napisali svoj zakon, z vami so se tudi sestali. Eden njihovih glavnih predlogov na področju družinske medicine je bil, da bi bilo treba zvišati glavarinske količnike za deset odstotkov. Zakaj jim niste sledili? 

V gibanju Glas ljudstva so želeli glavarinske količnike dvigniti za 10 odstotkov, s 1895 na 2084, a če pogledate dejanske podatke, boste videli, da ima večina družinskih zdravnikov opredeljenih že več kot 2084 glavarinskih količnikov. Če bi torej mi to mejo dvignili za deset odstotkov, ne bi pridobili nič, ker je zelo malo tistih, ki imajo opredeljenih manj kot 2084 glavarinskih količnikov, število oseb, ki bi se lahko zaradi tega opredelilo, bi bilo nizko. Poleg tega ta ukrep ni enostavno izvedljiv, saj je meja zapisana v zdravniški kolektivni pogodbi, zvišanje meje, ko komu nekaj vzameš, pa je veliko težje doseči kot pa znižanje meje. Ravno zaradi normativov, kot je ta, se dostopnost v našem zdravstvenem sistemu niža. Dejstvo, da je v uredbi zapisano, da je treba zavarovanim osebam zagotoviti prosto izbiro izbranega osebnega zdravnika tako, da nobena zavarovana oseba ne ostane brez izbranega osebnega zdravnika oziroma da se ji omogoči obravnava v ambulanti za neopredeljene, pa se ne upošteva. Naš pristop ima sicer isti cilj, in sicer da bomo imeli čim manj oseb brez izbranega osebnega zdravnika.

Drži pa tudi, da boste v naslednjih mesecih spremenili formulo, po kateri izračunavamo te količnike. Bodo morali na podlagi drugačnega izračuna zdravniki opredeljevati več pacientov? 

Ta zgodba je stara že kakšnih 40 let. Že 40 let poskušamo te glavarinske količnike spremeniti in uvesti nove, boljše kriterije za določitev zahtevnosti pacientov. Da bi jih končno začeli izračunavati bolj objektivno, je bila pobuda strateškega sveta za zdravstvo, saj ti količniki ne izražajo več zahtevnosti posameznega pacienta, posledično zato tudi ni pravične obremenjenosti posameznih specialistov družinske medicine. Novi kriteriji pa v ničemer ne bodo vplivali na dostopnost oziroma število neopredeljenih. Sama verjamem v pozitivne spodbude in ne v preproste kalkulativne premete, kot je na primer dvig glavarinskih količnikov za 10 odstotkov.

Kje so največje napake pri obstoječih količnikih? 

To je projekt, ki teče na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pri preverjanju obstoječega modela glavarinskih količnikov so na zavodu ugotovili, da so danes podcenjene predvsem uteži za zdravstvene storitve, ki jih potrebujejo ženske. Morale bi imeti večjo utež kot moški, saj ženske, poenostavljeno povedano, koristijo več zdravstvenih storitev. Ampak sprememba modela glavarinskih količnikov ni ukrep, s katerim bi povečevali dostopnost do zdravnikov ali prek katerega bi recimo silili nekatere družinske zdravnike, da opredeljujejo več pacientov. To je le način, kako pravičneje ovrednotiti njihovo delo. Bo pa zdravstvena zavarovalnica na tej podlagi imela boljšo podlago za morebitna nadaljnja pogajanja o programih.

Drug predlog gibanja Glas ljudstva se nanaša na krajšanje čakalnih dob. V vseh 27 javnih zdravstvenih zavodih bi morali direktorji določiti normative. Če bi jih zdravniki presegali, bi bili za to dodatno plačani, predlagajo. 

Normativi so zame pr eživeta stvar. Zavzemam se za uveljavitev standardov, na primer standardov kakovostne, varne obravnave. Zame je bistveno, da smo pozorni na rezultate obravnave, pomembno je, da izmerimo izide zdravstvene obravnave, ki jo je prejel pacient. V Veliki Britaniji so pacientom na podlagi spremljanja kazalnikov izidov pred posegom razložili, kakšni so stranski učinki elektivnih operacij, torej tistih, ki niso nujne, kakšen odstotek uspeha ima določena operacija in podobno. Na teh podlagah se je velik del pacientov odločil, da si operacije niti ne želi. Veliko pomembneje je, če spremljamo izide, torej kakovost in varnost obravnave, ne pa da merimo zgolj to, kar v sistem vložimo.

Ampak, na primer, bivši minister Samo Fakin je prejšnji teden dejal, da je v bolnišnici Celje danes zaposlenih dvakrat toliko zdravnikov kot pred dvajsetimi leti, naredijo pa enako število operacij na leto, kar pomeni, da delajo manj. Ali pa če pogledamo podatke za UKC Ljubljana: UKC je leta 2019 zaposloval 1410 zdravnikov, leta 2022 pa 1514 – število zdravnikov se je torej povečalo. A leta 2019 so v UKC opravili 227.733 prvih pregledov v specialistični zunajbolnišnični dejavnosti, leta 2022 pa le še 205.225. Ali ti podatki ne govorijo o padcu storilnosti, torej nižanju normativov? 

Številke lahko povedo zelo veliko ali pa zelo malo. Kar me skrbi, je tole: če pogledamo realizacijo leta 2023 in jo primerjamo z letom 2019, ugotovimo, da lani, kljub večjemu številu zdravnikov, še vedno nismo dosegli realizacije iz leta 2019, torej stanja pred epidemijo. Lahko zgolj špekuliram, zakaj ne. Morda je epidemija spremenila naše navade ali pa smo se preveč navadili na delo od doma, se razvadili. Tudi zaradi tega smo v uredbo zapisali ukrep, s katerim bomo letos začeli meriti efektivne obremenitve zdravnikov. Ti podatki ne bodo namenjeni nam, na ministrstvu, ampak direktorjem, da bodo lažje prepoznali, kje se jim kaj zatika. Merjenje efektivnih obremenitev namreč ni tako preprosto, kot se sliši. Je preprosto pri nekaterih dejavnostih, kjer so enote dela podobne, radiologija je takšen primer, pri urgenci pa je izmeriti učinkovitost veliko težje. Sama sicer revolucionarnih učinkov od teh meritev na kratki rok ne pričakujem, bo pa postavitev metodologije predvsem spodbuda direktorjem, da bodo bolj osredotočeni na efektivne obremenitve posameznikov in zagotovo neki prvi korak za nadaljnje ukrepe.

Direktorji bodo lahko z zaposlenimi zdravniki po novem sklenili dodatne podjemne pogodbe o delu. Vas ne skrbi, da bi to lahko pomenilo privatizacijo? 

Če želi direktor nekega javnega zdravstvenega zavoda s svojim zaposlenim zdravnikom skleniti podjemno pogodbo, je doslej s tem moral soglašati minister. Toda minister konkretnih okoliščin in potreb v posameznem zdravstvenem zavodu ne more poznati, zaradi česar je prav, da se ta pristojnost v celoti da direktorjem. Za nas je pomembno le, da kljub tem dodatnim pogodbam zavodi na teh programih poslujejo pozitivno in da sočasno zmanjšujejo število nedopustno čakajočih. To zagotovo ni privatizacija. Privatizacija bi bila, če bi ta program, ki ga bo zdaj dodatno opravil neki zaposleni po podjemni pogodbi v lastnem zavodu, prenesli k čistim zasebnikom. Pri podpisovanju dodatnih pogodb je sicer še veliko varovalk: direktor mora pripraviti program zmanjševanja nedopustno čakajočih, program mora potrditi svet zavoda, o rezultatih je treba poročati. In končno, veliko smo se pogovarjali z direktorji javnih zdravstvenih zavodov in vsi so se pritoževali, da nimajo orodij, s katerimi bi nagrajevali zaposlene. Zdaj bodo ta orodja imeli, seveda pa s tem tudi odgovornost.

Zgolj specializanti bodo v grobem lahko opredelili okoli 800 glavarinskih količnikov na ambulanto, kar je lahko tudi do 16.000 novih pacientov, še več pa celostne ambulante družinske medicine.

Kakšno je sicer vaše stališče do privatizacije javnega zdravstva? Bi bilo bolje, morda celo nujno, če bi v zdravstveni sistem vpeljali več zasebne pobude?

Razmerje med javnim in zasebnim sektorjem zdravstva se meri na več načinov. Eden od njih je sistem financiranja. Z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja se je povečal delež javnih sredstev, ki jih dajemo za zdravstvo. Torej se v tem smislu odmikamo od zasebnih modelov. Drugo merilo je lastništvo zmogljivosti. Če se primerjamo z drugimi državami, smo po številu postelj v zasebni lasti nekje na repu. Se pravi, da imamo zelo močno javno zdravstvo. Je to prav ali ne? Če pogledamo razporeditev dohodkov, vidimo, da je v Sloveniji tistih z visokimi dohodki zelo malo – za večino torej zasebni sistem ne bi bil dosegljiv. Sistem, ki ga imamo v Sloveniji, je dober, treba pa ga je stalno optimizirati in izboljšati njegovo učinkovitost.

V nekaterih razpravah je zdaj vzniknil ideal Češke. Češka ima javno financiran zasebni zdravstveni sistem, ki naj bi bil zelo učinkovit. Poznate ta model? 

Mi se sicer lahko primerjamo s Češko, tudi s Finsko, Estonijo in tako naprej, ampak to nima smisla. Vzdrževati moramo tak javni sistem, kot ga imamo v Sloveniji. Mislim, da je ukrojen in narejen za naše razmere. Javno zdravstvo nam je pisano na kožo.

Z uredbo boste ustanovili več novih timov. Najbolj se bo razširila mreža fizioterapije, to leto naj bi dobili kar 28 novih timov. Zanima me, kje ste naenkrat našli te ljudi. 

Če pogledamo število čakajočih, je fizioterapija ena najbolj nedostopnih dejavnosti. Dilema, ki smo jo imeli, je bila: ali takšne dejavnosti, kjer je veliko čakajočih, po novem plačamo po realizaciji, se pravi, da dajemo več denarja obstoječim timom in s tem povečujemo njihovo obremenjenost. Ali pa uvajamo nove time. Odločili smo se, da je povsod, kjer imamo kadre in zmogljivosti, bolje širiti mrežo. Ob pripravi uredbe smo dobili veliko predlogov, na podlagi katerih smo s pomočjo Združenja zdravstvenih zavodov lahko preverili, na katerih območjih timi že obstajajo, kje ti timi imajo prostore, opremo. Podobno kot pri fizioterapiji smo našli nove time tudi v drugih dejavnostih, recimo v zobozdravstvu, nevrologiji, nefrologiji, pulmologiji. Širjenje mreže je po mojem mnenju učinkovitejši ukrep za izboljšanje dostopnosti. S tem principom bomo nadaljevali tudi v prihodnje.

Ampak kje ste jih našli? Ves čas slišimo, da je zdravnikov premalo, vi pa jih naredite skoraj administrativno? 

Kot sem že razložila, ti timi so že obstajali. Ugotovili smo, da so obstoječi timi fizioterapevtov v preteklosti na različne načine zaposlovali druge fizioterapevte, zato smo lahko programe razširili in širili mrežo. Seveda pa je zato bilo treba kar nekaj truda in klicev ter dogovorov z izvajalci, pri čemer so nam pomagali v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije in na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Največje pomanjkanje kadrov je na področju urgence. Na urgenci uvajate satelitske urgentne centre. Ta teden so v Kamniku občani protestirali s sloganom Urgence ne damo. Lahko razložite, zakaj je to boljše? 

Na področju mreže nujne medicinske pomoči bomo reorganizirali dežurne službe v smeri, v kateri so se te že razvijale. Dejstvo je namreč, da na terenu v 80 odstotkih prisotnost zdravnika ni potrebna, te primere že sedaj obravnavajo diplomirani zdravstveniki. Ti so seveda ustrezno izobraženi, imajo izpit iz nujne medicinske pomoči in so visoko usposobljeni. Z reorganizacijo mreže nujne medicinske pomoči želimo razbremeniti zdravnike, tako da bodo imeli več časa za delo v ambulantah.

Kako? 

V večini primerov imamo dežurna mesta – teh je 57 – sedaj organizirana tako, da sta na dežurnem mestu zdravnik in mobilna enota nujnega reševalnega vozila. Pri intervenciji mora zdravnik zapreti ambulanto in skupaj z reševalci oditi na teren, kar pomeni, da se dežurna ambulanta zapre. Sedaj pa uvajamo srečevalni sistem z vozilom urgentnega zdravnika, v katerem je poleg zdravnika tudi diplomirani zdravstvenik. V času nujnega ukrepanja na terenu se najprej na kraj odpelje nujno reševalno vozilo, zdravnik pa se s svojim vozilom pridruži šele takrat, ko in če je to potrebno. Tak sistem že deluje v Celju in Ljubljani, sedaj pa ga bomo razširili po vsej Sloveniji. Tako bo mogoče rešiti pomanjkanje zdravnikov urgentne medicine. To je primer, kako je mogoče probleme reševati z drugačno organizacijo. Dobivamo pa veliko različnih pobud, zadnja je denimo prišla iz Gornje Radgone, kjer želijo v lokalnih okoljih dejansko združiti dežurna mesta, saj so videli, da nov sistem, kjer se poveže več dežurnih mest v večji in bolje opremljen center, ponuja boljšo pokritost ter boljše in bolj kakovostne storitve, hkrati pa zdravnika razbremeni.

Večkrat slišim, da nam zdravstvo poka po šivih. Tega občutka se ne bomo nikoli rešili, če si bomo zastavljali napačna vprašanja. Zdravstveni sistem rešuje le petino zdravstvenih težav populacije, vse ostalo je odvisno od drugih področij.

Na sekundarni ravni boste s posebno formulo delitve denarja spodbudili opravljanje prvih pregledov. Zakaj so prvi pregledi problem? 

Pri specialistični obravnavi so razlike v delu med zdravniki zelo velike. Nekateri zdravniki opravljajo zelo malo prvih pregledov, pa zelo veliko drugih posegov, drugi obratno. Toda prvi pregledi so veliko pomembnejši od kontrolnih, saj dokler prvi pregled ni opravljen, pacient ni pregledan in čaka nekje med primarnim in sekundarnim nivojem. Zato želimo spodbuditi prve preglede. Določili smo minimalno število prvih pregledov po posameznih dejavnostih. Če specialist to število doseže, je ustrezno nagrajen, če ne, pa mu odvzamemo del celotnega programa, enak delež, kot je delež neopravljenih prvih pregledov, vendar ne več kot 10 odstotkov. Zavedamo se, da bo ta ukrep zelo verjetno povečal število čakajočih na diagnostične posege. V vsakem primeru pa bodo pacienti s tem vstopili v zdravstveni sistem, kar je bolje. Kot odgovor na daljše čakalne vrste na diagnostiki pa smo povečali število storitev v okviru prospektivnih programov in diagnostike. Na nekaterih področjih bomo storitve plačevali neomejeno, po realizaciji, tako bo na urgenci, po realizaciji bodo plačani programi, ki so bili že sedaj plačevani po realizaciji, na primer kardiologija, urologija, ortopedija, na novo pa bomo po realizaciji plačevali programe, ki so namenjeni otrokom in mladostnikom, saj menimo, da otroci in mladostniki ne smejo čakati na zdravstvene storitve. Pa program celostne rehabilitacije za slepe in slabovidne ter storitve na področju gastroenterologije.

Kot raziskovalka ste se desetletja ukvarjali z zdravstvom. Vidite zdaj ta sistem kako drugače? 

Predvsem me je presenetilo, kako težko je uresničiti nekatere rešitve, saj je vedno treba razmišljati še o političnih razsežnostih vsakega vprašanja, treba je upoštevati veliko interesnih skupin, ki imajo različna stališča in me včasih precej presenetijo. Kot raziskovalka sem bila navajena pogledati znanstvene dokaze in podatke, če so bili prepričljivi, je bila pot naprej jasna. Tukaj pa je pogosto zgodba drugačna. Potrebnih je veliko pogovorov, razmišljanj in prepričevanj. Ob prihodu na to mesto sem si za cilj zastavila pripravo uredbe, interventnega zakona in zakona o digitalizaciji v zdravstvu do konca leta. Za zakon o digitalizaciji nam še vedno ne uspe najti širšega soglasja, seveda pa sem vesela, da smo sprejeli interventni zakon in uredbo, ki oba pomenita pomembne korake za ureditev sistema zdravstva.

Bolj ko medicina napreduje, učinkovitejši ko je zdravstveni sistem, več je pacientov. Je ta gordijski vozel sploh mogoče presekati?

Večkrat slišim, da nam zdravstvo poka po šivih. Tega občutka se ne bomo nikoli rešili, če si bomo zastavljali napačna vprašanja. Najprej moramo vedeti, da zdravstveni sistem rešuje le petino zdravstvenih težav populacije, vse ostalo je odvisno od drugih področij. Od zdrave prehrane, čistega okolja, ogljičnega odtisa, stresa do gibanja. Tega, da smo starajoča se družba in da živimo dlje, ne bi smeli videti kot problem, pač pa kot uspeh. Predvsem je treba zagotoviti, da bo daljša življenjska doba kakovostna in da bomo s staranjem pridobili več zdravih let življenja.