Cecilia Gentili, »svetnica« in »mama vseh kurb« v enem

Nevsakdanji pogreb

Cecilia Gentili je bila dolgoletna borka za pravice transspolnih oseb in spolnih delavcev, zavzemala se je predvsem za njihov enakopravni dostop do zdravstvene oskrbe, pomembno je prispevala k dekriminalizaciji prostitucije v New Yorku. Nastopila je tudi v priljubljeni seriji Pose, posvečeni legendarni newyorški ballroom kulturi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Bila je tako rekoč ikona ameriške LGBT-scene.

Ko je na začetku meseca umrla, so se prijatelji odločili, da se od nje poslovijo na morda nepričakovan način. Ker je bila Cecilia Gentili transspolna ženska, nekdanja odvisnica in spolna delavka, ne nazadnje, kot je dejala sama, ateistka, bi bilo sicer težko pričakovati, da bo njena duša po smrti sprejeta v božje naročje. A kljub temu se je njenim prijateljem uspelo dogovoriti za pogrebno slovesnost v newyorški stolnici sv. Patrika.

V katedrali je bilo na pogrebu več kot tisoč ljudi, toliko, je na začetku obreda dejal duhovnik Edward Dougherty, jih je videti le še pri mašah na velikonočno nedeljo. Oblečeni so bili v ekstravagantna oblačila, eni v perje, drugi v bleščice. Vzklikali so, se veselili. Na pogrebu je prepeval igralec in pevec Billy Porter, v nekem trenutku se je ena od udeleženk pognala v izrazni ples. Nekateri govorci so pokojnico oklicali za svetnico, drugi za »mamo vseh kurb«. Šlo je za resnično spektakularen, četudi nekonvencionalen dogodek.

»Izgubili smo svojo svetnico. Nekoga, ki smo ga lahko poklicali kadarkoli, ne glede na uro. Ta gospa se je resnično trudila, da bi bili varni, da bi imeli trdne temelje, da bi imeli urejeno zdravstveno zavarovanje,« je na pogrebu dejala aktivitska Ceyenne Doroshow, ki je slovesnost organizirala. »Morda ste slišali, da je Jezus služil vsem – Cecilia je služila vsem!«

Nekateri so bili nad pogrebom navdušeni in so ga označili za znamenje odprtosti cerkve, v resnici je šlo za precedenčni dogodek, spet drugi so se nad njim zgražali. Kako to, da je ameriška katoliška cerkev dopustila kaj takšnega?

Minulo soboto je Enrique Salvo, duhovnik iz stolnice sv. Patrika, v izjavi za javnost podrobneje razložil okoliščine. »V stolnici smo vedeli le, da so družina in prijatelji zaprosili za pogrebno mašo za katoličana, nismo pa vedeli, da bosta naša slovesnost in molitev ponižani tako svetoskrunsko in zavajajoče,« je zapisal. Še huje naj bi bilo, ker se je to zgodilo prav »na začetku postnega časa, vsakoletnega štiridesetdnevnega boja s silami greha in teme«.

Po navodilu kardinala Timothyja Dolana naj bi bili v stolnici zato že darovali ustrezno zadostilno mašo. Ta se sama po sebi morda zdi malce odveč, je Dolan čez teden dejal v podkastu newyorške nadškofije, »saj je vsaka maša obujanje spomina na neskončno močno dejanje – daritev za odpuščanje grehov, ki jo pomeni Jezusova smrt na križu«. Vendar naj bi bila takšna maša v cerkvi vseeno potrebna, »če se tam zgodi kakšno posebno ali škandalozno dejanje«.

Prijatelji Cecilie Gentili so v svoji izjavi pogreb označili za »zgodovinsko nasprotovanje hinavščini cerkve in sovraštvu do transspolnih oseb«, za pokojnico pa zapisali, da so »njeno srce in roke dosegli tiste, ki jih svetoskrunska cerkev še naprej omalovažuje, zatira in kaznuje«.