Tereza Prepadnik / Ilustratorka, ki pri ustvarjanju rada poišče otroka v sebi

Iz njenih ilustracij izžarevajo hudomušnost, neobremenjenost in pristna očarljivost, občasno tudi nadrealističnost in fantastičnost podob, ki učinkujejo kot prizori iz nenavadnih, a prijetnih sanj. Morda je to zaradi močne, a sproščene in na trenutke otroško preproste linije, igrivih kompozicij in poenostavljene ploskovitosti figur ter omejene, a živahne barvne skale, morda zaradi prepletanja človeškega in živalskega sveta, kjer slednjemu pogosto namenja osrednjo vlogo. Njene mačke, psi in ptice imajo nenavadne proporce, poudarjene okončine ter izrazite nosove, zatopljeni pa so v povsem vsakdanja in rutinska (človeška) opravila.

Tereza Prepadnik (1995) je ilustratorka in grafična oblikovalka, ki se z enako strastjo in radovednostjo loteva karseda raznolikih projektov, med katerimi je bržkone najbolj aktualna grafična podoba za literarni festival Fabula, ki se začenja prav na dan izida tokratne Mladine. Hkrati se v galeriji DobraVaga na ljubljanski tržnici odpira razstava, ki odstira pogled v zakulisje nastanka vizualne podobe letošnje knjižne zbirke, kot si jo je zamislila plodovita mlada ustvarjalka.

Riše, odkar pomni. Že v otroštvu, ki ga je preživljala v pravljično zeleni Savinjski dolini (prihaja iz Mozirja), ji je bilo ustvarjanje najbolj naraven način izražanja. Sčasoma jo je začelo zanimati vse živo, od grafičnega do industrijskega oblikovanja in arhitekture, a najbolj jo je privlačila risba. »V šoli sem si ves čas snov in pojme risala, da bi si jih lažje razložila ali zapomnila. In potem me je nekdo razsvetlil, da ima ta vizualizacija pojmov, ki sem jo naravno počela že ves čas, pravzaprav ime – ilustracija.« In odločila se je za prav to smer na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Med magistrskim študijem je v okviru študijske izmenjave v švedskem Göteborgu obiskovala program Child Culture Design, osredotočen na oblikovanje predmetov in storitev za otroke. Ta je bil izjemno navdihujoč in dal ji je veliko oblikovalske in miselne širine. »Otroci in njihov način razmišljanja, predvsem pa njihova iskrenost so mi neverjeten navdih,« pravi. »Lepo je videti to samozavest, nenarejenost in nezamejeno domišljijo, ki ju še ni izklesala izkušnja sveta.« Zato pri ustvarjanju tudi sama »rada gledam na stvari iz otroške perspektive in poskušam biti pristna in iskrena ter se izogniti nepotrebni razlagalnosti, intelektualizmu in didaktičnosti«.

Njena delovna miza je pravo nasprotje podobe ustvarjalnega nereda preobloženega omizja, pod katero si marsikdo predstavlja delo ilustratorjev. Ima eno skicirko, svinčnik in radirko, pa prenosni računalnik in grafično tablico. Vedno začne z risbo na papir. »Te neobremenjene risbice so moj način razmišljanja,« pravi, »rišem in pišem, kar mi pride na pamet, dokler ne izkristaliziram bistva.« Iskanje vizualnih rešitev je včasih naporen, spet drugič »izredno zabaven proces, ki spominja na igro reševanja ugank«. Ko podoba vsebinsko stoji, popravi kompozicijo in proporce, nato jo prenese na računalnik, kjer se poigra še z barvami. Sprva se je digitalne ilustracije otepala, saj je imela občutek, da je »hladna in brez karakterja«, a je spoznala, da lahko analogno podobo z digitalnimi intervencijami še povzdigne, zato zdaj najraje kombinira oboje.

Čeprav zase pravi, da je šele na začetku profesionalne poti, se je na domačem ilustratorskem polju že dodobro zasidrala z raznovrstnimi projekti in vsebinami, kot so na primer nova vizualna podoba za Knjižnico pod krošnjami, kjer je sodelovala z oblikovalskim Studiem Kruh, vizualna podoba za 26. Pripovedovalski festival, ilustracije za Lutkovno gledališče Maribor, knjižne ilustracije za mladinski roman Špele Frlic Bleščivka ter ilustracije za spletno platformo odprtolicenčnih izobraževalnih programov Instituta Jožef Stefan, ki so se leta 2020 uvrstile v finalni izbor nagrade World Illustration Award.

»Pri ilustraciji imam rada to raznolikost vsebin in vidikov,« pravi. »Všeč mi je, ko me projekt spodbudi, da se podučim o stvareh, o katerih se drugače najbrž ne bi nikoli.« Rada se tudi brezciljno zapodi v knjižnico, izgublja med policami in lista po slikovnem gradivu, ki se »nalaga« v njen vizualni arhiv. Zdi se ji, da »v vsako ilustracijo vneseš del sebe in stvari, ki si se jih naučil, videl, prebral. V mojih delih se zagotovo odraža moja osebnost, rada se hecam in humor mi je najbolj naraven način izraza. Mislim, da je raba humorja dober način komuniciranja in približevanja različnih, tudi težjih tem gledalcu.«

Ko doživi kreativno blokado, jo najlažje odpravi s sprehodom ali tekom v naravi. »Potrebujem ogromno gibanja in nenehno me vleče v hrib,« pravi, »v Ljubljani grem vsak dan na Rožnik. Narava mi je izredno navdihujoča, ker je preprosta, a popolna, v njej vse deluje, nič ji ne manjka in nič ni odveč – nekaj, k čemur tudi sama stremim v svojih delih.«