Potemkinova doba

Če hočete, da vašemu prijatelju ali prijateljici – ženi ali možu, teti ali stricu – vesele praznike vošči kak zvezdnik ali zvezdnica, recimo Priscilla Presley, Elijah Wood, Mike Tyson, John McGinley, Dean Norris ali Kate Flannery, zajezdite aplikacijo Cameo, plačate honorar (nekaj sto dolarjev) in že vaš prijatelj ali prijateljica dobi zvezdnikovo personalizirano sporočilo.

Pred kratkim pa so ugotovili, da je ta sporočila ugrabil ruski propagandni stroj – in jih prelevil v protiukrajinska sporočila, ki so predsednika Zelenskega označevala za neonacističnega džankija. »Upam, da boš dobil pomoč!« Vse to so bili fejki, popolne fabrikacije, čiste optične iluzije, lažne novice, ki pa so ustvarile vtis, da so vsi ti zvezdniki in zvezdnice simpatizerji Rusije. Nekaj podobnega je ruski propagandni stroj počel na družbenih omrežjih (Facebook, X), kjer je proruske vsebine povezal s fotografijami globalnih zvezd (Taylor Swift, Kim Kardashian, Oprah Winfrey, Cristiano Ronaldo ipd.), s čimer je ustvaril vtis, da gre za simpatizerje Rusije.

Toda vse te ruske fejke je nedavno zasenčil ameriški original, Tucker Carlson, nekdanji voditelj na televizijskem kanalu Fox News, ki ima zdaj svoj šov na omrežju X. Ni naredil le skrajno servilnega intervjuja s Putinom, ki mu je bilo kar nerodno, da je dobival tako fafaška vprašanja, ampak je posnel tudi reportažo, v kateri je slavil brezmejni napredek Putinove Rusije. Metrojske postaje so kot galerije – čiste, z lestenci. Vau – v Ameriki tega ni! V nakupovalni voziček vržeš kovanec, vzameš voziček, in ko ga vrneš, dobiš kovanec nazaj. Vau – v Ameriki tega ni! Nakupovalni voziček je narejen tako, da se na tekočih stopnicah ustavi – ne zdrsne. Vau – v Ameriki tega ni! Carlson je izgledal kot karikatura »koristnega idiota«, tem bolj, ker v Ameriki takšni nakupovalni vozički v resnici obstajajo (in ja, tudi kovance vračajo), toda vse je počel in govoril povsem resno. Smrtno resno. To, da je Putin represivni avtokrat, ki pobija novinarje, ki si je mandat podaljšal v neskončnost in ki je napadel Ukrajino, je bilo nepomembno. Kaj je napad na Ukrajino v primerjavi z nakupovalnim vozičkom, ki ti po nakupu vrne kovanec? In kaj je aretacija/internacija/likvidacija Alekseja Navalnega v primerjavi z lestenci na postajah metroja?

Populistov in skrajnih desničarjev ne moti, da je Putin tiran. Ne motijo jih njegov prezir do demokracije, pravne države in človekovih pravic. Ogledovat si hodijo prav njegovo diktaturo.

Prav res, Carlson spominja na »koristne idiote«, zahodne vplivneže (pisatelje, umetnike, novinarje, politike ipd.), ki so odhajali v Stalinovo Sovjetsko zvezo in po vrnitvi domov navdušeno pripovedovali o svojih doživetjih (Cirkus! Bolšoj! Metro!), pri tem pa spregledali, da so videli natanko to, kar so Sovjeti hoteli, da vidijo. Jasno, represije – čistk, gulaga – niso niti opazili. Vsi tisti sovjetski »čudeži« in »dosežki«, ki so jih doživeli (cirkus, Bolšoj, metro), so bili le »Potemkinove vasi«.

Potemkinlandija

Princ Grigorij Potemkin, guverner južne Ukrajine in Krimskega polotoka, naj bi bil skušal leta 1787 Katarino II. preslepiti s fejki, optičnimi prevarami – z insceniranimi vasmi na Krimskem polotoku, »Novi Rusiji«. Z ladje, na kateri je v družbi tujih ambasadorjev plula Katarina II., ali pa iz kočije, v kateri se je peljala, naj bi te lažne vasi, te propagandne kulise, te dekoracije izgledale resnično, kot zgodba o uspehu, kot bujni in bajni rezultat dobro in pametno potrošenega državnega denarja, kot dokaz, da kolonizacija novih ozemelj poteka brez napake. Te Potemkinove vasi naj bi pri teh, ki potujejo mimo, ustvarile vtis, da je položaj boljši, kot dejansko je, bile pa naj bi mobilne, prenosne – Potemkinovi ljudje naj bi jih na hitro sestavili in postavili – ko je šla delegacija mimo, pa naj bi jih na hitro razstavili, odpeljali na drugo lokacijo in ponovno sestavili. In tako naprej.

Zgodovinarji sicer pravijo, da so Potemkinove vasi le »kulturni mit«, da Potemkin sploh ni skrival, da so to le dekoracije, le kulise, in da teh dekoracij ni tedaj nihče imenoval Potemkinove vasi, toda kasneje, po oktobrski revoluciji, v času boljševiške Rusije, so se čudovito prijele. Za antikomunistične zahodnjake so bili vsi sovjetski dosežki, s socializmom vred, le fabrikacije, le kulise, le Potemkinove vasi, toda sovjetske oblasti so ta zahodnjaški večvrednostni kompleks obrnile na glavo in ugledne zahodnjake, ki so obiskovali Sovjetsko zvezo, slepile prav s Potemkinovimi vasmi (s »kulturnimi šovi«, kot so to sami imenovali), tako da same obale ali pa realnosti – alkoholizma, prostitucije, brezdomcev, sirot, umazanije, represije ipd. – niso videli, s čimer so jim resnico prikrile. In res, hiše so vedno okrasili, vrste izpred trgovin so umaknili, ulice in trge so uredili in »očistili«, kar pomeni, da so z njih spravili vso bedo ter vse sirote, brezdomce, potepuhe, berače, pijance, prostitutke in disidente, tujce pa so vodili v »oaze«, v razstavne šole, razstavne tovarne, razstavne traktorske postaje, razstavne bolnišnice, razstavne komunske zapore brez zidov in razstavne »profilakterije« za humano rehabilitacijo prostitutk, ki so bili del tega potemkinovskega teatra (Moskva je bolj ko ne delovala kot razstavno mesto). Oblasti so pač hotele, da bi se zahodnjakom cedile sline po komunizmu.

Med tuje delegacije in realnost so za nameček postavili še tajno policijo, ki je tujce – prišleke, opazovalce, delegacije, potopisce, poročevalce ipd. – hermetično izolirala in jih vedno znova preusmerjala v idilično melodramo spretno in množično organizirane topline, vljudnosti, pozornosti, nasmejanosti, ustrežljivosti, gostoljubnosti, udobnosti in vsesplošne blaginje. In ko so jih peljali na izlet, so na destinacijo vedno pripotovali opolnoči – v popolni temi.

Ne, diktature niso problem, ker razstavljajo in uveljavljajo kapitalizem. Komunistična diktatura je problem – kapitalistična diktatura pa ne. Še več: kapitalistična diktatura je ideal.

Tujce je tako vedno pričakal teater optičnih iluzij, mask, kamuflaž, manipulacij in dramatizacij, zmontirane realnosti, »dialektičnih prikazni, ki maskirajo svet realnosti,« kot je rekel pisatelj Arthur Koestler, ki se je iz fanatičnega komunista prelevil v fanatičnega antikomunista in avtorja antistalinističnega romana Mrk opoldne (Darkness at Noon, 1940). Sovjetske oblasti so pač računale, da bodo tujci – njihovi gostje – videli natanko to, kar jim bodo pokazale, nastavile, inscenirale (čudežno deželo!), ne pa tudi same umazane realnosti socializma.

Po eni strani tega niso mogli videti, ker so same oblasti naredile vse, da tega niso videli, po drugi strani pa si tega niti niso želeli videti, kajti oblasti so računale, da bodo tujci odigrali vlogo gostov, da bodo torej sprejeli vlogo izbrancev, ki imajo enkratno priložnost, da si ogledajo to »čudežno« deželo in da uživajo v njenem neverjetnem gostoljubju (najboljša vina, najboljša hrana, razkošni hoteli, udobni izleti, slikovite stepe, banketi, ogledi muzejev, baletov in gledališč, parade, sprejemi, srečanja z največjimi umetniki, »ruska duša« ipd.), pač tistih privilegirancev, ki v vsem tem vidijo obrise boljše prihodnosti. Gostitelji so bili skrajno ustrežljivi, zato tujci od njih niso mogli – niti smeli – zahtevati še več.

Oblasti so torej računale, da si tujci ne bodo upali biti preveč zahtevni, vsiljivi ali nehvaležni, da ne bodo »hodili« po svoje, da si ne bodo dovolili deviacij od uradnega potovalnega scenarija (itak so jih vedno okupirali in utrudili s ceremonijami, banketi, festivali ipd.) in da bodo v tem, kar jim bodo pustili videti, videli natanko to, kar so si sami želeli videti. Pokazali so jim kulturnozgodovinske znamenitosti in folklorne posebnosti – in tujci so to kupili. To so želeli videti. Kulturnozgodovinske znamenitosti in folklorne posebnosti. Kar pomeni, da so se obnašali le kot tipični turisti, ki uživajo v estetizirani, kamuflirani realnosti, le kot turisti, ki realnost vedno opazujejo z distance, z ladje ali pa iz kočije.

Britanski pisatelj H. G. Wells in francoski poslanec Marcel Cachin, ki sta leta 1920 obiskala Sovjetsko zvezo, sta trdila, da je nemogoče, da bi šlo le za inscenacijo, kamuflažo ali fejk: le kdo bi za dva turista zakamufliral in sfejkal celotno državo? Le kdo bi zaradi dveh tujcev izpeljal tako masivno inscenacijo?

Francoski premier Édouard Daladier je leta 1933 obiskal Ukrajino, v kateri je tedaj zaradi lakote, ki jo je povzročila nasilna kolektivizacija, umrlo na milijone ljudi. Trupla so trohnela po tleh, ljudje so stradali, prodajali so jih kot sužnje, cvetel naj bi bil celo kanibalizem, toda Daladier ni ničesar opazil, četudi je bil tam sredi najhujše klavnice. Le kako bi lahko kaj opazil? Vozili so ga po ulicah, polnih pekarn, kjer je dišalo po svežem kruhu – vsaj tako je rekel. V resnici so bile to le kulise, le Potemkinove ulice – kruh je bil iz mavca. Ne, ni dišal po kruhu, toda vse je bilo tako dobro in tako prepričljivo inscenirano, da se je Daladieru zdelo, da diši po kruhu.

Walter Duranty, dopisnik New York Timesa (in Pulitzerjev nagrajenec), najrazvpitejši »koristni idiot«, ni opazil ne velikega terorja ne velike lakote, ki naj bi pokončala šest milijonov ljudi. »Vsako poročilo o lakoti v Rusiji je pretiravanje ali zlobna propaganda.« Ljudje naj bi bili po njegovem umirali kvečjemu zaradi »bolezni, povezanih s podhranjenostjo«.

Kapitalizem postaja čedalje bolj odvisen od diktature. Čedalje bolj zasvojen z njo. In družbena omrežja, od Facebooka do Instagrama, so Potemkinove vasi tega kapitalizma.

Tudi francoski poslanec Édouard Herriot je med potovanjem po Ukrajini videl le »zelenjavne vrtove v kolhozih, ki so čudovito namakani in obdelani,« in »res občudovanja vredne pridelke«. Kot je zaključil: »Prepotoval sem Ukrajino. No! Zatrjujem vam, da sem jo videl kot vrt, ki bogato rodi.« Ta »vrt« je bil le predstava. Le scenski efekt. Le vizualni efekt.

Boljševiške oblasti so lahko pri tujcih računale še na nekaj: na tipično liberalni občutek krivde. Če bodo tujci slučajno videli kako disfunkcijo, recimo pomanjkanje, revščino, zaostalost, brezposelnost, vrste za hrano ali slabe razmere, bodo to avtomatično povezali z zahodno blokado boljševiške Rusije: vse, kar je narobe, je le posledica brutalne zahodne blokade, »sanitarnega kordona«, ki že vse tja od oktobrske revolucije in boljševiškega prevzema oblasti hromi Sovjetsko zvezo!

Boljševiške oblasti so po revoluciji na obisk vabile predvsem idealiste, pozerje, ekshibicioniste in prijatelje Sovjetske zveze, ki so imeli že oblikovano mnenje o boljševiški Rusiji, kot recimo irski dramatik George Bernard Shaw, avtor Pigmaliona, ki je leta 1931 – ob obisku Rusije, kjer so ga pričakali z vsemi častmi in ljudskim vzklikanjem »Živel, Shaw!« – dahnil: »Ko v živo vidite boljševizem, ni dvoma, da je kapitalizem obsojen na propad.« Rusijo je imel za »edino upanje sveta«, Stalina – »gruzijskega gentlemana«, ki je, kot pravi ameriški zgodovinar David Halberstam, svoje sovražnike odstranil, še preden so sploh dojeli, da so njegovi sovražniki – pa za prijatelja človeštva. »V zahodnem svetu ni takega, kot je Stalin.«

»Diabolična neskončnost zločinstva«

V Sovjetsko zvezo so torej vabili vplivneže (da ne rečem influencerje), ki so potrebovali le potrditev svojega stališča – ljudi, pri katerih je bilo mogoče pričakovati, da se bodo počutili kot v filmu in da bodo verjeli, da jih boljševiške oblasti ne bodo skušale preslepiti. Boljševiške oblasti so jim res omogočile, da so se počutili kot v filmu.

»Človek lahko pri nekaterih novinarjih gotovo odkrije predvsem nekakšno poklicno domišljavost – da bi nje lahko napetnajstili, je nepojmljivo,« je zapisal britanski zgodovinar Robert Conquest, avtor slovite monografije o Stalinovem Velikem terorju (The Great Terror: Stalin’s Purge of the Thirties, 1968). Le zakaj bi jim lagali? Le zakaj bi jih slepili? Možnost prevare, manipulacije ali iluzije so tuji novinarji, ki so si ogledovali Sovjetsko zvezo, preprosto izključili, kar je potrdil tudi britanski pravnik D. N. Pritt, ki si je v času Stalinovih čistk – montiranih sodnih procesov – ogledal proces proti legendarnemu boljševiku Grigoriju Zinovjevu: »Socialistična država ne bi sodila ljudem, če proti njim ne bi imela trdnih dokazov.« Imeti je morala »tehtne razloge za ta korak«, sta poudarjala zakonca Webb, avtorja knjige Sovjetski komunizem: nova civilizacija? (Soviet Communism: A New Civilisation?, 1935), ki sta v sovjetski ustavi videla sovjetsko realnost.

Conquest je dobro povzel logiko tovrstnega racionaliziranja: tuji simpatizerji so v obtožencih, ki so jim serijsko in množično sodili, videli močne, karizmatične osebnosti, ki ne bi klonile pod pritiski, kar pomeni, da ne bi nikoli – pod nobenimi pogoji – priznale, če to, kar so priznale, ne bi bilo res. In dalje, Stalin jih ne bi dal usmrtiti, če njihovi zločini ne bi bili preveliki za pomilostitev. Tujcem se je zdelo neverjetno, da bi kakšna država sodne procese inscenirala v tako velikanskem obsegu. Sovjetska država je izgledala preveč sivo in brezosebno, da bi bila sposobna take inscenacije. Lahko, da so v obtožbah na procesih pretiravali, kar pa ne pomeni, da vse tisto ni bilo res, so si rekli.

Navsezadnje, celo obtoženi na stalinističnih procesih so se v svoje vloge obtožencev tako dobro vživeli, da je bil ameriški veleposlanik Joseph Davies, ki jih je v živo spremljal, sveto prepričan, da so obtoženci – »ostudni agenti razrednega sovražnika«, »trdovratni sovražniki ljudstva«, »hlapci kapitalizma«, »trockistični judeži«, »smrdljivi izmečki«, ki so, kot je rekel tožilec Andrej Višinski, potonili v »brezno propada« in »diabolično neskončnost zločinstva« – res krivi in da priznavajo resnično krivdo, da gre torej za prave, povsem regularne in legitimne sodne procese, ne pa le za inscenirane, koreografirane, zrežirane, montirane procese, v katerih so se obtoženci lažno samoobtoževali in priznavali zločine, ki jih niso zagrešili. Recimo: da so v rudnikih in tovarnah namerno povzročali nesreče, proizvajali izdelke slabe kakovosti, iztirjali vlake, pohabljali stahanovce, izdelovali napačne razvojne načrte, motili preskrbo s kruhom, jajci, mahorko in sladkorjem, ovirali storilnost, prodajali najboljši les po znižanih cenah, napačno kolobarili, širili živalske bolezni, obnavljali kapitalizem, vohunili za Japonsko in Nemčijo, se povezovali s trockisti, menjševiki, monarhisti, budisti, tolstojevci, belogardisti in sionisti, izzivali vojaški napad na Sovjetsko zvezo, skušali Kolimo preleviti v »49. ameriško zvezno državo« in načrtovali atentate na Lenina, Stalina in Maksima Gorkega. Nekdo je priznal, da je delo voznika tramvaja v Harkovu prevzel le zato, da bi se lahko zaletel v avto, ko bi se v njem peljali člani sovjetskega vodstva. Neki kirurg je priznal, da je nameraval zastrupiti Dneper, neki gozdar, da je dal v gozdovih izsekati posebne steze, da bi odprl pot poljskim oziroma nemškim tankom, neki arhitekt, da je iz ljubezni do nacistične ideologije znanstveni inštitut zasnoval v obliki polovičnega kljukastega križa, načelnik zadrug Zelenski pa, da so v maslo metali koščke stekla in žeblje. Padali so gluhonemi – ker so načrtovali zaroto v znakovnem jeziku. Padali so filatelisti in esperantisti – ker so sodelovali s tujino. Padali so enkavedejevci – ker so pobijali enkavedejevce. In padali so enkavedejevci, ki so pobijali enkavedejevce, ki so pobijali enkavedejevce. In seveda, profesor Bjelin s kijevske univerze je priznal, da je bil vohun – ker je v nekem učbeniku omenjal globino Dnepra.

»Otrok bi sedel v njegovem naročju«

Veleposlaniku Daviesu, ki je v Sovjetsko zvezo priplul z Morskim oblakom, največjo zasebno jahto na svetu, so se zdeli vsi obtoženci brez dvoma in absolutno krivi – vsi so bili dokazano izdajalci. Nekoč je na slavnostno večerjo povabil 60 poveljnikov Rdeče armade – in prav nič čudno se mu ni zdelo, da so v naslednjih dveh mesecih skoraj vse, z maršalom Mihailom Tuhačevskim vred, obsodili na smrt in ustrelili. Čudno se mu ni zdelo niti, da so usmrtili tudi ženo Tuhačevskega in njegovega brata. Takšnih reči ne moreš zrežirati, je rekel in dodal: če bi kdo to hotel zrežirati, bi moral biti kombinacija Shakespeara in Belasca!

Sredi najhujših čistk je ugotovil, da je Stalin – ki je rad rekel, da »mrtvi kamen nima tovariša« – »večji graditelj od Petra Velikega ali Katarine«, »čudovit, pokončen, velik mož« (»Otrok bi sedel v njegovem naročju«) in da je Sovjetska zveza dežela »čudovitega in spodbudnega eksperimenta«, predsednika Franklina D. Roosevelta pa je kmalu zatem celo ponosno obvestil, da se Sovjetska zveza vrača k »temeljem kapitalizma«. Stalin mu je podelil Leninov red.

No, da bi bili obtoženci bolj prepričljivi in da bi se bolje vživeli v svoje vloge, pravi John Gray v Komisiji za imortalizacijo (The Immortalization Commission: Science and the Strange Quest to Cheat Death, 2011), naj bi bil poskrbel Sandro Ahmeteli, gruzijski gledališki režiser, veliki inovator, mojster spektakla in učenec Stanislavskega, ki naj bi bil oficirje NKVD, inscenatorje sodnih procesov, mojstril v metodi igralskega vživljanja, tako da so lahko potem obtožence kar sami urili v vživljanju, doživetem in prepričljivem samoobtoževanju, saj so morali pred sodiščem nastopati tako prepričljivo, da jim je publika verjela. Ahmetelija so leta 1937 prijeli, brutalno mučili, obsodili in po hitrem postopku usmrtili.

Ironično, na vrhuncu terorja je Moskvo, pravi Conquest, »zajel eden največjih turističnih valov, ki so kdaj zajeli Rusijo«, toda »obiskovalci niso opazili nikakršne javne potrtosti«. A le kako bi jo? Ravno je potekalo »praznovanje velikega sovjetskega poleta – Levanevski je s svojim N-209 obletel Sovjetsko zvezo,« tako da je bilo »časopisje polno proslavljanja«.

A dobro je znano, kako je na čistke reagiral pisatelj Boris Pasternak: »Ko bi le kdo o tem povedal Stalinu!« Prepričan je bil, da Stalin ne ve, kaj se dogaja. »To skrivajo pred Stalinom,« je Pasternaku pritrdil sloviti avantgardni gledališki režiser Vsevolod Mejerhold. Čistk ni preživel – leta 1940 so ga po dolgem mučenju ustrelili.

Slabše ko so izgledale stvari, več so obljubljale – slabše ko so izgledale, lepšo prihodnost so imele, pravi Patrick Wright v knjigi Železna zavesa – od odra do hladne vojne (Iron Curtain – From Stage to Cold War, 2007). Zahodni vplivneži namreč v Sovjetski zvezi niso videli tega, kar je bila, ampak to, kar naj bi bila, potemtakem to, kar naj bi šele postala – vse tiste razstavne šole, razstavne tovarne, razstavne traktorske postaje, razstavne bolnišnice in razstavne jetnišnice so bile okna v prihodnost. Načrti za prihodnost. Signali iz prihodnosti. Sedanjost tega, kar so videli zahodni simpatizerji (premagovanje preteklosti, obljuba univerzalnosti), je bila neločljiva od prihodnosti. To, kar so videli, ni bila realnost – realnost je šele prihajala. Sedanjosti de facto sploh ni bilo: realnost, ki so jo videli, je bila le transformativni prehod od preteklosti v prihodnost. Portal v prihodnost. To, kar so videli, je bilo irelevantno – realnost je šele nastajala. Prav beda, ki so jo videli, je bila najboljše jamstvo prihodnosti! Trpljenje, pomanjkanje in revščina so bili le nujnost na poti v prihodnost, kot je zapisal grški pisatelj Nikos Kazantzakis (Grk Zorbas, Kapitan Mihalis, Zadnja skušnjava ipd.), ko je obiskal sovjetsko Rusijo.

Boljševikom potemtakem ni uspelo le to, da so tujce prevarali z iluzijami, manipulacijami, maskami in kamuflažami, ampak tudi to, da so jih prevarali z resnico. Preslepili so jih s samo realnostjo. Realnost je bila najboljša maska. Najboljša kamuflaža. Nič čudnega, da je francoski poet Louis Aragon rekel, da si »saboterji petletke« zaslužijo smrt, da je francoski pisatelj André Malraux trdil, da moskovski procesi ne bodo spodkopali dostojanstva komunizma (tako kot inkvizicija ni spodkopala dostojanstva krščanstva), da je nemški dramatik Bertolt Brecht v moskovskih procesih videl dokaz, da je zarota res obstajala (»Bolj ko so nedolžni, bolj zaslužijo, da umrejo«), in da je Owen Lattimore, profesor z Univerze Johnsa Hopkinsa, v moskovskih procesih videl znak demokracije – mali ljudje so lahko obtožili in obsodili najvišje uradnike.

Živela diktatura kapitalizma

Američani so sovjetskim oblastem očitali, da Zahodu kažejo Potemkinove vasi, s katerimi skrivajo resnico – dejansko bedo socializma. Reči so hoteli: Sovjeti nam nastavljajo Potemkinove vasi, da bi prikrili, da je socializem neuspeh – mi, v kapitalizmu, pa po drugi strani nimamo česa skrivati! V resnici so tudi Američani vedno nastavljali Potemkinove vasi – in to Sovjetom. Celo prvemu Sovjetu, Nikiti Hruščovu – ko je pripotoval na znamenito turnejo po Ameriki, mu niso kazali slumov, getov, revščine in rasno segregiranih krajev, temveč Disneyland, Hollywood, Marilyn Monroe in najboljšo farmo, samo turnejo pa so organizirali tako, da časa za samostojne oglede ni imel. In ko je Super Bowl – finale ameriške nogometne lige – leta 2006 gostoval v Detroitu, ki ga je kapitalizem povsem razdejal, zlomil in opustošil, so v okna številnih zapuščenih stavb namestili luči, tako da so ponoči izgledale bolj živo in slikovito, s čimer so jih prelevili v Potemkinove vasi. V Clevelandu, Chicagu in Cincinnatiju so na zapuščene stavbe nameščali lažna vrata in lažna okna – da ne bi izgledale zapuščeno, propadlo, razpadlo. Da torej ne bi izgledale kot slaba reklama za kapitalizem.

Zakaj je skrajna desnica tako nora na putinovsko diktaturo? Iz preprostega razloga: ker se tako dobro rima s kapitalizmom! Ker se tako čudovito in naravno poda kapitalizmu!

Ko se je sloviti ameriški pisatelj John Steinbeck leta 1947 vrnil s 40-dnevnega potovanja po Sovjetski zvezi, kjer mu je družbo delal fotograf Robert Capa, je objavil Ruski dnevnik (A Russian Journal) in v njem zapisal: »Odkar sva se vrnila iz Rusije, se najpogostejša opazka glasi: Gotovo so vama priredili le predstavo. Vse je bilo nastavljeno. Niso vama pokazali resnice. Prebivalci ukrajinske vasi Ševčenko so nama res priredili predstavo, toda priredili so nama natanko takšno predstavo, kakršno bi svojemu gostu priredil kansaški kmet. Naredili so to, kar počnejo tudi Američani, tako da

Evropejci potem pravijo, da Američani živijo od piščancev.« Toda vse se je spremenilo – »koristni idiot« ni več to, kar je bil. Kaj je nekoč počel »koristni idiot«? Tole: šel je v Sovjetsko zvezo (ali na Kitajsko, v Severno Korejo, na Kubo ipd.) in potem ob vrnitvi domov navdušeno pripovedoval, kaj je videl in doživel, pri čemer je represijo, diktaturo in totalitarizem povsem spregledal in zamolčal. Desničarji so se »koristnim idiotom« – običajno levičarjem, liberalcem, fanatikom, pustolovcem – posmehovali. Še huje: nad njimi so se zgražali. Kako morejo?! Veljali so za zapeljane in nemoralne, tepce in prismode.

Zdaj je ravno nasprotno: »koristni idioti« so desničarji. Poglejte le Tuckerja Carlsona: šel je v Rusijo ter zapel himno Rusiji in Putinu (»Potemkinovemu predsedniku«), toda pri tem ni »koristno idiotsko« spregledal in zamolčal Putinove diktature in represije, ampak je šel tja prav zato, ker je fasciniran nad Putinovo diktaturo in represijo. Ker ga trda roka privlači. Ne pozabite, kako fasciniran je nad Putinom Donald Trump – ne more ga prehvaliti. Občuduje ga – in obožuje. Zasipa ga s komplimenti, razglaša za genija. Fen! Apologet! Koristni idiot!

Populistov in skrajnih desničarjev ne moti, da je Putin tiran. Ne motijo jih njegove totalitarne metode. Ne motijo jih njegov prezir do demokracije, pravne države in človekovih pravic. Ogledovat si hodijo prav njegovo diktaturo. Njegovo strahovlado. Njegov teror – veliki teror, če hočete. Njegove čistke. Njegov gulag. Populistična, trumpovska desnice verjame, da je bil Aleksej Navalni res kriv in da je bil obsojen na pravem, povsem regularnem in legitimnem sodnem procesu. Zakaj bi Putin ta sodni proces insceniral? Zakaj bi ga dal Putin aretirati in zapreti, če vse tisto, kar so mu očitali, ne bi bilo res?

V Sovjetski zvezi so »koristne idiote« vodili v razstavne šole, razstavne tovarne, razstavne traktorske postaje, razstavne bolnišnice in razstavne jetnišnice, toda danes – v Rusiji – kot kronski razstavni objekt delujejo diktatura, represija, trda roka, antidemokracija, iliberalizem. To je ogleda vredno! To je turistična atrakcija! Koga brigajo cirkus, Bolšoj in metro – diktatura! Čistke! Gulag!

In zakaj je populistična, skrajna desnica tako nora na putinovsko diktaturo? Iz preprostega razloga: ker se tako dobro rima s kapitalizmom! Ker se tako čudovito in naravno poda kapitalizmu! V Sovjetski zvezi je kot razstavno mesto delovala Moskva, ki tudi v Putinovi Rusiji deluje kot razstavno mesto – kot ekstaza kapitalističnega blišča. Kot najvišja stopnja kapitalizma. Kot vzor kapitalizma. Vau!

Če vprašate skrajno, populistično desnico, potem kapitalizma ne ogrožajo represija, diktatura, politični teror in gulag, temveč »kulturni marksizem«, »teorija spola«, LGBTQIA+, abortus in »wokeism«. Kapitalizem cveti navkljub diktaturi. Diktatura ga dela še lukrativnejšega, še prepričljivejšega.

In prav kapitalizem je danes ultimativni razstavni objekt diktatur. Ne le v Rusiji, ampak tudi na Kitajskem, v Indiji, Savdski Arabiji – in Ruandi. Povsod diktatura, represija, gulagi – toda ekonomija bajno in bujno cveti. Kakšne politične pravice in državljanske svoboščine! Saj je vsega drugega dovolj! V izobilju! Nakupovalni centri so polni! Nenadjebljiva izbira! Disidentov še opazijo ne.

Ne, diktature niso problem, ker razstavljajo in uveljavljajo kapitalizem. Komunistična diktatura je problem – kapitalistična diktatura pa ne. Še več: kapitalistična diktatura je ideal. Kapitalizem postaja čedalje bolj odvisen od diktature. Čedalje bolj zasvojen z njo. In družbena omrežja, od Facebooka do Instagrama, so, pravi Medina Eve (Medium), Potemkinove vasi tega kapitalizma. Njegove fasade. Idilične fasade, ki ustvarjajo vtis, da nam gre dobro. Dopaminske fasade, ki nas navdajajo z optimizmom in ki prikrivajo mračno, umazano, neslikovito plat kapitalizma.

Te fasade so tako adiktivne kot diktatura.

Ko je Jacques Broyelle, francoski maoist, leta 1974 obiskal Kitajsko, je svojemu vodniku rekel: »Kažete nam le pozitivne strani kitajskega komunizma.« Vodnik je odvrnil: »Kažemo vam to, kar ste hoteli videti.« Bi mu zdaj odvrnili kako drugače, ko bi jim ob razkazovanju kapitalizma očital, da mu razkazujejo le pozitivne strani kitajske družbe? Kažemo vam to, kar ste hoteli videti!