Končno poprava krivic izbrisanim?

V ponedeljek, 26. februarja, je minilo 32 let od izbrisa – največje enkratne sistemske kršitve človekovih pravic v zgodovini Slovenije. Tega dne leta 1992 je slovenska poosamosvojitvena oblast iz registra stalnega prebivalstva izbrisala 25.671 ljudi, večinoma državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik (in tudi nemalo slovenskih državljanov) in jim s tem odvzela pravico bivanja v državi, prav tako pa vse ekonomske, socialne in zdravstvene pravice. V Sloveniji še danes živijo izbrisani brez vseh pravic, več kot polovica izbrisanih pa je bila tako ali tako oblastno izvzeta iz poprave krivic. Na mizi je nov zakon, ki bi vse te krivice po več kot treh desetletjih vendarle odpravil.

Konec lanskega leta je predsednica republike Nataša Pirc Musar vladi poslala predlog zakona, ki so ga pod njenim pokroviteljstvom napisale nevladne organizacije – Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut in Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov. Gre za predlog spremembe zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji.

Kaj piše v zakonu?

Zakon po več kot 30 letih končno predvideva dostojno popravo krivic, če o dostojnosti in popravi krivic nasploh po vsem tem času sploh še lahko govorimo. Zakonodaja bi po novem omogočala, da bi bila povrnitev dovoljenja za prebivanje dostopna vsem, ki so bili izbrisani. »Izdati ga je treba vsaki izbrisani osebi, ki za dovoljenje zaprosi, brez kakršnih koli pogojev,« piše v obrazložitvi zakonskega predloga. Najpogostejši pogoj, ki je od povrnitve statusa ločil več kot polovico izbrisanih, je bil »pogoj dejanskega prebivanja« v Sloveniji. Za status so lahko zaprosili le tisti izbrisani, ki jim je uspelo več let ali celo desetletij brez dokumentov vztrajati v državi in se izogibati deportaciji, ter peščica tistih, ki jim je uspelo pozneje dokazati, da so se po izgonu ali izselitvi v Slovenijo večkrat poskušali vrniti, čeprav neuspešno.

Dejstvo ostaja, da je bil status odvzet in človekove pravice kršene vsem izbrisanim enako, tudi tistim, ki so bili deportirani ali so pobegnili, preden bi jih slovenske oblasti zaprle v center za tujce in odstranile iz države. Morda njim v nekem pogledu še celo bolj, vsekakor pa nič manj. Novost je tudi ta, da bi morali biti vsi otroci izbrisanih »ne glede na čas in kraj rojstva pri urejanju statusa izenačeni z izbrisanimi« in s tem združevanje družin izbrisanih »omogočeno brezpogojno«. To odpravlja splošno krivico za izbrisane, ki bi se jim uspelo vrniti v Slovenijo. Teh primerov je bilo že doslej malo, po vrnitvi pa so se morali ukvarjati še z večletnim zahtevnim, zapletenim in negotovim postopkom združevanja družine, ki so jo ob vrnitvi v Slovenijo morali pustiti v drugi državi.

Gre torej za prvi predlog iskrene poprave krivic, ki bi vsem izbrisanim ponudil možnost poprave krivic, čeprav je za številne že prepozno, saj se selitev in ločitev iz življenjskega okolja po vsem tem času gotovo zdita pretežki. Za večino bi novi zakon prinesel vsaj moralno zadoščenje. Doslej je namreč slovenska država polovico izbrisanih, ki so se bili prisiljeni razseliti po svetu, obravnavala, kot bi si bili za vse to sami krivi. In to čeprav jih je v to z nezakonitim ravnanjem prisilila prav ta, »naša« in nekdanja »njihova«, država.

Zakon po več kot 30 letih predvideva dostojno popravo krivic izbrisanim, če o dostojnosti po vsem tem času sploh še lahko govorimo.

Predlog zakona poleg tega odpravlja tudi časovne omejitve za popravo krivic. Izbrisani so imeli namreč od leta 2010 do 2013 na voljo tri leta, da si uredijo status, odtlej te možnosti ni več. Tri leta se morda na prvi pogled zdijo primerno obdobje, a za nekatere ljudi, ki so živeli povsem na robu, izolirani, v strahu, skrivajoč se pred uradnimi osebami in organi, je bila ta časovna ovira previsoka. V Sloveniji še danes najdemo izbrisane brez povrnjenega ali kakršnegakoli statusa in pripadajočih osnovnih človekovih pravic.

Še vedno izbrisani

Še danes in vse svoje življenje namreč pri nas živijo izbrisani brez urejenega oziroma povrnjenega statusa, čeprav izpolnjujejo celo dosedanje stroge pogoje za popravo krivic. Ali bolje rečeno, bolj umirajo, kot še živijo. Tri desetletja življenja brez osnovnih ekonomskih, socialnih in zdravstvenih pravic terjajo svoj davek. Gre verjetno sicer resda le še za deset, morda 20 ljudi, a vsako leto, vsak mesec, vsak teden jih je manj.

Decembra 2022 je ostareli in oboleli Zoran Tešanović umrl v požaru v stari počitniški prikolici, v kateri je živel med vrtički ob severni ljubljanski obvoznici v Stegnah. Nekdaj uspešni branjevec s svojo stojnico na ljubljanski tržnici, ki mu je izbris vzel vse, je v Sloveniji živel 44 let, poprave krivic ni bil deležen. »Pred nekaj dnevi nas je užalostila smrt Božidarja Đukića. Tako kot Tešanović je tudi on prebival v Sloveniji skoraj 50 let, od izbrisa pa brez vsakršnega dokumenta, dostopa do zdravstvenega in socialnega varstva ter možnosti za zaposlitev,« so pred dnevi zapisali v Amnesty International Slovenije.

Z žalostnimi usodami teh ljudi se zadnja leta ukvarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina in zaznal je »resne težave pri zagotavljanju socialnovarstvenih storitev« za starajoče se tujce, ki v Sloveniji prebivajo brez dokumentov. Že predlani je vladi priporočil, »naj pripravi zakonodajne spremembe, na podlagi katerih bo tujcem, ki so zaradi nemožnosti odstranitve iz države ali iz drugih razlogov odvisni od pomoči države, na jasen in predvidljiv način zagotovljen dostop do potrebnega socialnega varstva«. Odziv na to priporočilo, opozarjajo v varuhovem uradu, pa žal kaže, »da resnih namenov realizacije tudi aktualna vlada nima. Ne le da to priporočilo ostaja nerealizirano, tudi odziv ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v vladinem odzivnem poročilu je bil le, da ’je v letu 2023 pristopilo k pripravi informativnega materiala o storitvah in pravicah na področju socialnega varstva, z uporabo metode ’lahkega branja’, ki na ustrezen in razumljiv način informira o ciljnih skupinah, ki se srečujejo z ovirami pri razumevanju.’« V varuhovem uradu zato vztrajajo, da bo Svetina »priporočilo ponovil tudi v letnem poročilu za leto 2023 in vztrajal pri njegovi uresničitvi«.

Premier Robert Golob podpira novi zakon o izbrisanih, ki bi enkrat za vselej sklenil eno bolj žalostnih poglavij iz slovenske novejše zgodovine.

Za teh nekaj posebej tragičnih primerov izbrisanih, ki se večinoma tudi bližajo koncu življenjske poti, bi država tako ali drugače morala poskrbeti nemudoma, če s človekovimi pravicami misli resno. Identificirati nekaj ostarelih ljudi brez socialne mreže in jim vsaj za nekaj let omogočiti najosnovnejše pravice, za državo ne bi smela biti nikakršna težava, sploh, ker je za težaven položaj teh ljudi odgovorna.

Golob podpira novi zakon

Iz urada predsednika vlade so sporočili, da premier Robert Golob »podpira predloge glede dokončne ureditve statusa izbrisanih«, ker pa sta oba zakona, ki ju je državni zbor sprejel glede ureditve položaja izbrisanih v presoji na ustavnem sodišču, »bo vlada do odločitve sodišča počakala in potem po potrebi pripravila zakonske spremembe«.

Predsedniku vlade po naših podatkih ne bo treba dolgo čakati, saj je ustavno sodišče po dobrih štirih letih o tem odločilo ravno zdaj, na seji 6. februarja. Po pritožbi enega izmed izbrisanih je odločalo prav o vprašanju (proti)ustavnosti pogoja dejanskega prebivanja v Sloveniji za povrnitev statusa. S tesno večino so ustavni sodnice in sodniki sicer odločili, da ureditev, ki je onemogočala povrnitev statusa polovici izbrisanih, ki se je bila prisiljena iz države izseliti, ni neustavna. Proti vsesplošni institucionalni averziji do izbrisanih seveda nikakor niso odporne niti najvišje institucije.

A to seveda ne pomeni, da sedanja vlada nima dolžnosti narediti več kot dosedanje vlade. Tako ali tako bi verjetno lahko na prste ene ali dveh rok prešteli ljudi, ki bi si po vseh teh desetletjih in urejenem življenju v neki drugi državi še želeli vrnitve in ponovnega začetka z ničle v drugi.