»Kdaj bom jaz na vrsti?«

Zgodba o Salonitu Anhovo je zgodba o ekološki katastrofi, ki traja že 100 let. V Salonitu Anhovo so do leta 1996, ko je bila raba azbesta prepovedana, izdelovali azbestne in cementne izdelke. Posledice za tamkajšnje krajane so bile katastrofalne – ljudje so začeli zbolevati in umirati za azbestozo, za različnimi oblikami pljučnih bolezni, za pljučnim rakom. A to ni preteklost. Še vedno zbolevajo. Še vedno umirajo. Salonit Anhovo, poleg cementarne je to danes tudi sosežigalnica odpadkov, pa še naprej dan za dnem zastruplja tamkajšnji zrak, vodo in zemljo. Tamkajšnje ljudi.

Lilijana Mišigoj prihaja iz Ročinj v občini Kanal ob Soči. »Sem ena tistih, ki so se jim v življenju zgodile malo manj lepe zgodbe.« Pri 16 letih je skupaj s tremi sorojenci, z Marjanom, ki je takrat štel šest let, Andrejo, imela jih je osem, in Damjano, staro 14, izgubila komaj 40-letno mamo Karlo, zaposleno v Salonitu Anhovo, kjer je pomagala izdelovati salonitke, tiste »lepo oblikovane, a žal strupene« azbestne plošče, kot to nekoč zelo priljubljeno strešno kritino opisuje sama. Njena mama je, tako kot številni drugi v dolini Soče, zbolela za mezoteliomom ali pljučnim rakom, to najhujšo obliko raka, ki lahko prizadene ljudi, izpostavljene azbestu. »Ko smo najbolj potrebovali mamo, smo ostali brez nje. Sreča v nesreči je bila, da smo imeli čudovitega očeta, ki je poskrbel za nas.«

»Tisto prekleto nedeljo, ko sem izvedela, da je mama neozdravljivo bolna, sem sama sebi obljubila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da stvari spremenim. Zato sem danes tukaj,« nadaljuje. »Danes sem tukaj, ker dajem glas vsem tistim, ki so se jim take zgodbe zgodile. Ker nas je v naši dolini strah, kaj se bo zgodilo z nami. Učinke azbesta že poznamo. Kakšni bodo učinki sosežiga, ki ga imamo danes, ne ve nihče. Kot prebivalka Soške doline sem tudi sama potencialni kandidat, da zbolim za azbestozo. Že zato, ker tam živim. Za to ti ni treba delati v fabriki. Zato mi ni vseeno, v kakšnem okolju živim. Rada imam to našo dolino in se ne mislim izseliti, kot se marsikdo, mladi ne ostajajo več tukaj. Prav zaradi takšnih razlogov. Strah nas je,« je iskrena. In zaključi: »Čas je, da se stvari spremenijo. Da se spremeni ta svet, ki gre samo v neko hrepenenje po dobičku, ves čas po dobičku ... Kaj pa človek? Kaj pa narava? Mislim, da je čas, da se stvari spremenijo.«

Tisto prekleto nedeljo, ko sem izvedela, da je mama neozdravljivo bolna, sem sama sebi obljubila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da stvari spremenim.

»Za to morijo ni odgovarjal še nihče. Moje osebno stališče je, pa naj se sliši, kot se sliši, da kdorkoli s svojim delovanjem povzroča bolezen in posledično smrt, je morilec. In zato zločinec,« je ostra Helena Markič, upokojena medicinska sestra, ki je nekaj časa delala tudi v ambulanti Salonita Anhovo in nato v splošni ambulanti v Desklah, ki ležijo na levem bregu Soče, nad njim pa zeva velika rana – kamnolom apnenega laporja, surovine, potrebne za izdelavo cementa. V dolini živi že od malega, od tedaj je zaradi raka izgubila tri sorodnike, tudi sama je zbolela za azbestozo.

Sprva je z družino živela prav na mestu, kjer danes stoji cementarna. Ko so jo začeli graditi, jim je ta ponudila, da jih lahko preselijo, kamorkoli hočejo. »Pokojni zdravnik je tedaj naši mami rekel: ’Jožica, pojdite čim dlje proč od tukaj.’ Jaz sem imela takrat 19 let, sestri sta bili mlajši, brat se je šolal v Ljubljani. Ampak jaz sem imela vse prijatelje tam, fanta sem imela tam. Mama je navijala, da se preselimo v Novo Gorico. Jaz pa sem vztrajala, da ostanemo tam, ker nisem vedela, za kaj gre. In tako so nam zgradili hišo v Desklah.« Le streljaj stran torej.

Šolala se je na srednji zdravstveni šoli v Šempetru, tam je tudi prvič slišala za diagnozo azbestoze. »Zdravnik, ki nas je učil socialno medicino in higieno, je govoril o boleznih, ki nastanejo zaradi škodljivih vplivov na delovnem mestu,« razlaga. »Omenil je azbestozo. In med drugim je rekel: ’Veste, Salonit proizvaja invalide kot po tekočem traku.’« Takrat jo je zadelo – v tovarni sta bila namreč zaposlena mama in oče.

Spomnim se delavca, ki je prinesel izvid z Golnika. Čez uro in pol so klicali zdravnika, naj pride na mrliški oddelek. Storil je samomor.

Vendar se takrat še ni toliko govorilo o azbestozi, »govorilo se je o okvari sluha, ženske predvsem, ki so izdelovale salonitke«, tako kot mama Lilijane Mišigoj, »pa so imele grozne ekceme«. Leta 1977 je začela delati v ambulanti Salonita Anhovo. Vsak dan so imeli tam od 50 do 60 ljudi, delavci so v presledkih od dveh do petih let hodili tja na preventivne preglede. Rentgenska slikanja so kazala jasne spremembe na pljučih delavcev, nekateri med njimi so bili zaradi tega napoteni na bronhoskopijo. »To je zelo invazivna, zoprna preiskava,« opisuje. »Ljudje so se tega bali in so te preglede tudi odklanjali.« Vedno več je bilo azbestoze, nekateri med njimi so zboleli za pljučnim rakom. Ljudi je bilo strah. Zelo strah. »Spomnim se delavca, ki je prinesel izvid z Golnika. Bil je žalosten, zaskrbljen. Potem je odšel iz naše ambulante. Čez uro in pol so klicali zdravnika, naj pride na mrliški oddelek. Storil je samomor.«

Tako so začeli umirati prijatelji, sosedje, znanci, člani pevskega zbora, v katerem prepeva, umrla sta dva organista. »V začetku leta 2000 pa je bolezen odprla vrata tudi v našo družino.« Pri 50 letih je mezoteliom dobila njena svakinja, v istem času je za azbestozo zbolela tudi tašča, ki je živela z njo. »Njena bolezen je tako napredovala, da je bilo potrebno zdravljenje s kisikom 24 ur na dan,« se spominja. »Imela je aparat za kisik, ki je ropotal noč in dan. Imel je 12 metrov cevi. Še danes jo vidim pri oknu hiše z daljnogledom v roki. Gledala je po dolini in govorila: ’Glej, tukaj sem zvezana kot pes.’« Naposled je za mezoteliomom zbolel še brat. Od diagnoze do njegove smrti je minilo samo sedem mesecev.

»Marsikdo bo rekel, da je to zgodovina. To ni nobena zgodovina. To nosimo v telesu, pljučih in verjetno tudi v drugih organih. In bolezni bruhajo na plano. Včasih smo ugotavljali, da sta približno dva mezotelioma na leto. Danes so samo v naši krajevni skupnosti, kolikor vem, štirje,« nadaljuje Helena Markič. V to okolje so nato pripeljali še sosežigalnico. »Kaj imamo mi od tega, od tega kurjenja in njihovih dobičkov? Zastrupljen zrak in neznosen smrad, zemlja je močno onesnažena s težkimi kovinami. Kmetijski inštitut odsvetuje gojenje različne zelenjave, tudi zaradi zastrupljene vode.« Pri čemer so v usodo vdani delavci in prebivalci doline očitno nič drugega kot »tretjerazredna raja, žrtvovana kapitalu«, se boji.

Da nič od tega res ni zgodovina, priča zgodba Nataše Lipužič. Zdaj živi v Tolminu, kjer opravlja delo srednje medicinske sestre na oddelku za medicino dela, vendar je otroštvo in mladost preživela v Kanalu. Ima dva otroka, stara je nekaj več kot 50 let. Aprila lani so ji postavili diagnozo pljučnega raka, enako diagnozo so pred 20 leti postavili njenemu očetu. Oče in mam sta bila oba zaposlena v Salonitu.

»Tukaj sem kot živi dokaz, da čeprav imam to diagnozo, še zmeraj zmorem. Zmorem, ker imam ob sebi ljudi, ki me imajo zelo radi, to so moji domači, prijatelji, sodelavci, ki zaupajo vame.« Nikoli ni delala v Salonitu Anhovo, razen kratke tri tedne, ko je bila v tamkajšnji ambulanti v dijaških letih na praksi. A je, kot zase pravi, Kanalka, tam je odraščala. »Tekli smo po tekaški progi, ki ni bila iz peska, ampak iz azbesta. Skakali smo v peskovnik, ki ni bil peskovnik, ampak je bil ’azbestovnik’. V daljavo smo skakali v azbest. Otroci smo se igrali na igrišču, ki je bilo polno azbesta. Oče je domov nosil umazane obleke, ki jih je bilo treba oprati, in naloga naju s sestro je bila, da sva stresali te obleke, da jih je mama lahko dala prat,« pripoveduje. »Eno samo azbestno vlakno je dovolj, da zboliš. Jaz sem jih vase dobila ne vem, koliko.«

»Azbesta že od leta 1996 ni več v Anhovem. Ampak je povsod v nas, v naših pljučih,« doda. »Bojim se za svoje otroke, za vnučka, bojim se za vse, kar se dogaja, bojim se za našo dolino, ki je, žal, zastrupljena.«

Tekli smo po tekaški progi, ki ni bila iz peska, ampak iz azbesta. Skakali smo v peskovnik, ki ni bil peskovnik, ampak je bil ’azbestovnik’.

Kot medicinska sestra – od aprila lani je zaradi bolezni v bolniškem staležu – je morala napisati ekspertize za azbestne bolezni številnim sokrajanom. »Vsakič, ko sem napisala ekspertizo skupaj z nadrejenim, sem podoživljala trenutke, ko sem izgubila očeta,« se spominja. »To je bilo leta 2002, 10. julija je poklical in rekel: ’Veš, imam raka in verjetno me v kratkem ne bo več.’ Star je bil točno toliko kot jaz zdaj, bil je v izredno dobri psihofizični kondiciji, 17. novembra ga ni bilo več.« Zaradi levkemije je izgubila tudi sestro, staro 21 let, ki je za seboj pustila triletno hčerko. »Glede na to, kar se zadnja leta dogaja v Anhovem, ker malo pač ’dišim’ po zdravstvu, sama razmišljam, da mogoče ni bilo že takrat to kaj v povezavi z azbestom.« Zaradi azbestoze je istega leta kot očeta izgubila tudi strica. In nazadnje je doletelo še njo.

»Ni enostavno živeti s tem,« pravi. Da lažje preživi dan, si zaradi bolečin pomaga z analgetiki. »Sicer nimam kakih hujših težav. S partnerjem se trudiva vsak dan prehoditi vsaj tri ure. Zase pravi, da je trenutno v »cvetu življenja. Otroci so šli na svoje, živim v čudoviti hiši, imam krasnega partnerja, nič mi ne manjka. Razen to je, da se zbujam in zaspim s to mislijo, s temi nekaj črkami na papirju.«

Tako kot je morala Nataša Lipužič pisati ekspertize za številne sokrajane, jo je napisala tudi zase. »K meni domov sta prišli moji dve ljubi sodelavki in kolegici. Usedle smo se na teraso, si odprle pivo, se malo posmejale in napisale mojo ekspertizo. Z nasmehom in zaupanjem na ustnicah smo se poslovile,« zaključi in doda: »In tako razmišljam še danes.«

To so zgodbe ljudi, ki prihajajo iz dela Soške doline, ki se ga je prijelo neslavno ime »dolina smrti«. To so zgodbe ljudi, po katerih že leta in leta udrihata kapital in želja po dobičku.

A danes imajo ti ljudje upanje. Prebivalcem doline ga prinaša pred dvema tednoma izglasovano dopolnilo predlagateljev sprememb zakona o varstvu okolja, ki so jih pripravili v društvu Eko Anhovo in Inštitutu 8. marec. To vlado zavezuje, da »z namenom zmanjšanja znatnega tveganja za zdravje ljudi in za okolje« določi za sosežig odpadkov »najmanj tako« stroge vrednosti, kot so določene v predpisih evropske komisije o najboljših razpoložljivih tehnologijah za sežig odpadkov, razen če predpisi za sosežig že določajo strožje mejne vrednosti izpustov.

Stranka SDS je na to sejo sicer prišla z dopolnilom, po katerem bi do zmanjšanja izpustov pri sosežigu prišlo le, »če tehnologija to omogoča«, a to na srečo ni bilo izglasovano. Za to dopolnilo, ki je seveda šlo na roke avstrijsko-italijanskim lastnikom Salonita, je poleg SDS in Nove Slovenije glasovala tudi nepovezana poslanka Mojca Šetinc Pašek, ki se je ob glasovanju o predlogu Inštituta 8. marec in Eko Anhovega prav tako vzdržala.

Poslanci bodo o zakonu dokončno odločali na marčevski redni seji.