Splav je človekova pravica

Poljsko je predlani pretresla zgodba 37-letne Agnieszke iz Čenstohove. Bila je v prvem trimesečju nosečnosti z dvojčki, a je bila zaradi vse hujših bolečin v trebuhu pripeljana v bolnišnico. Po pregledu so ugotovili, da je eden od plodov umrl. Toda zaradi zakonodaje niso dovolili odstranitve. V trebuhu je bila zato prisiljena naslednjih sedem dni nositi mrtvega otroka, dokler ni umrl še drugi dvojček. Ročno ekstrakcijo plodov so opravili šele dva dni kasneje. Njene življenjske funkcije so se zatem poslabšale. Manj kot mesec kasneje je družina prejela klic, da je umrla.

Pravica do splava se v državi, ki jo ima zapisano v ustavi, morda zdi samoumevna. Vendar ni. Na Poljskem in Malti je splav prepovedan skoraj brez izjem. Na Hrvaškem in v Avstriji je sicer zakonit, a ni brezplačen, v Italiji, podobno kot na Hrvaškem, številni ginekologi uveljavljajo ugovor vesti pri opravljanju splava. Po nekaterih podatkih naj bi bilo več kot 60 odstotkov ginekologov v Italiji takšnih, v južnih delih države se ta delež povzpne tudi do 90 odstotkov, po podatkih iz leta 2022 pa naj bi od 395 hrvaških ginekologov ugovor vesti uveljavljala skoraj polovica.

Tudi zato so v Inštitutu 8. marec začeli kampanjo za varen in dostopen splav po Evropi. Del kampanje je peticija, v okviru katere si prizadevajo zbrati več kot 300 tisoč podpisov, z njo pa pokazati, da v Evropi obstaja močan družbeni konsenz, da je treba pravico do dostopnega in varnega splava omogočiti prav vsem. Med prvimi podpisnicami peticije so aktivistka in pariška mestna svetnica Alice Coffin, vodja poljskega gibanja Vsepoljska ženska stavka, ki je pripravljalo tamkajšnje proteste v podporo splavu, Marta Lempart in Cristina Fallaras, začetnica španskega gibanja #MeToo.

Pobudnice peticije poudarjajo, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vprašanje, za katero potrebujemo rešitev na evropski ravni. Peticija je tako samo prvi korak.

Francoski senat je medtem kljub nasprotovanju nekaterih konservativnih članov v sredo podprl vključitev pravice do splava v francosko ustavo. Spremembo 34. člena ustave, ki bi se po novem glasil, da »zakon določa pogoje, pod katerimi se uresničuje zagotovljena svoboščina žensk, da se odločijo za splav«, bo treba zdaj potrditi s tripetinsko večino še na skupnem zasedanju senata in narodne skupščine oziroma parlamenta.

Čeprav je bil splav v Franciji legaliziran leta 1974 z zakonom, za katerega se je zavzemala ministrica za zdravje Simone Veil, predsednik države Emmanuel Macron in več francoskih poslancev k vpisu te pravice v ustavo pozivajo, odkar je ameriško vrhovno sodišče leta 2022 razveljavilo sodbo Roe proti Wadu. In s tem odločilo, da se vsaka zvezna država posebej lahko odloči, ali bo ohranila pravico do splava ali ne. Doslej je 14 zveznih držav to pravico skoraj v celoti prepovedalo, sedem pa jo je omejilo.

Ena od zveznih držav, ki so se odločile splav prepovedati, je Alabama, ki je prejšnji mesec naredila še korak naprej: tamkajšnje vrhovno sodišče je sprejelo odločitev, da so zarodki žive osebe. Sodba ni omejila izvedbe zunajtelesne oploditve, se pa z njo uveljavlja možnost kazenskega pregona, zaradi česar so se nekatere klinike že odločile za prekinitev izvajanja tega postopka. Kakšen vpliv bi lahko ta odločitev imela na druge zvezne države, še ni znano.

Alabamski sodnik Tom Parker, ki je odločitev podprl, se je skliceval na Sveto pismo in ustavno pravico do nedotakljivosti življenja, v ločenem mnenju pa zapisal, da »človeškega življenja ni mogoče neupravičeno uničiti, ne da bi si nakopali jezo svetega boga, ki uničenje svoje podobe razume kot žalitev samega sebe. Že pred rojstvom vsi ljudje nosijo božjo podobo.«

Ko človeške usode začnejo narekovati sveti spisi, se je treba vprašati, ali je to še demokracija – in če ne gre morebiti za teokracijo. In še dodatno poudariti, kako nujno je pravico do splava, ki bi morala biti človekova pravica, zagotoviti vsem.