Začetek poti / Zakon o prostovoljnem končanju življenja

Pobudniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so že julija lani državnemu zboru izročili zahtevano število podpisov volivcev, potrebnih za vložitev zakona v zakonodajni postopek. Na vrsto je prišel šele sedaj, na marčevski redni seji bosta opravljena prvo branje in tudi razprava poslancev, v kateri bodo ti ugotavljali, ali je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo.

Za pobudniki je dolga pot, pri Srebrni niti že zadnjih pet let poskušajo uzakoniti možnost za mirno in dostojanstveno smrt neozdravljivo bolnih in trpečih bolnikov. Njihova prizadevanja je zasenčila pandemija covid-19, vendar so po dopolnitvi prvotnega osnutka zakona lani in zbiranju podpisov sedaj le v ciljni ravnini. Javno mnenje je, tako kaže, na njihovi strani. Glede na rezultate zadnje javnomnenjske raziskave, ta je bila opravljena decembra, zakon podpira 54 odstotkov vprašanih. A besedo bodo imeli poslanci. V opoziciji mu nasprotujejo, v koalicijskih vrstah pa bi, menijo predlagatelji, moral imeti zadostno podporo.

»Zavedamo se, da je sedanja družbena in politična konstelacija za naš zakon ugodna, takšnih razmer do sedaj še ni bilo,« pravi Andrej Pleterski, eden od pobudnikov zakona. »Če ta zakon v tem hipu ne bo dobil politične podpore, pa se bojim, da lahko spet čakamo še veliko let, preden se bo takšna konstelacija spet ustvarila.«

Pa vendar je predlog tarča številnih kritik. Predlagatelji se morajo ves čas braniti pred opozicijo, cerkvijo in populisti, kot je Pavel Rupar, ki vladi očita, da hoče zakon sprejeti, ker upokojencem ne privošči pokojnin in jih bo raje pobila, s tem pa prihranila proračunski denar. Braniti se mora tudi pred liki, kot je Aleš Primc, ki je na začetku leta v Ljubljano pripeljal Kanadčana Alexa Schadenberga, »enega največjih poznavalcev problematike evtanazije«, kot so ga tedaj opisali v Družini, ki evtanazijo enači z ubojem. Konservativci strnjujejo vrste.

»Nekateri očitki so kdaj tako absurdni, da je nanje težko odgovoriti,« odgovarja Pleterski. »Ampak ne glede na to, kar nekateri govorijo, je javno mnenje pokazalo, da to na ljudi v resnici nima učinka. Učinek ima zgolj za utrjevanje lastnih vrst. Kako že pravijo? Vedno lahko nekatere ljudi vodite za nos, lahko se vam tudi posreči, da v nekem trenutku vodite vse ljudi za nos, ampak nikoli ne morete ves čas vseh voditi za nos.«

To še ne pomeni, da sprejetje zakona ne bo preizkušnja. Med drugim bi bila za to potrebna sprememba kazenskega zakonika. Ta določa, da se pomoč pri samomoru kljub posebnim olajševalnim okoliščinam, kot je pomoč na smrt bolnemu, kaznuje z zaporom do treh let. Ker pa bi zakon v izjemnih primerih dopuščal tudi evtanazijo, bi bilo treba v kazenskem zakoniku prilagoditi člen, ki govori o uboju. Težava ni le pravniški vozel, razvozlati bo treba tudi zdravniškega, saj zakon predvideva prisotnost medicinskega osebja pri postopku zagotavljanja pomoči – in četudi uživa podporo nekaterih zdravnikov, so se zoper njega, sklicujoč se na medicinsko etiko in ustavo, že izrekli v tako rekoč vseh zdravniških organizacijah.