Grajenje mostov

Pred osmimi leti, ko je bila razpisana prva delavnica ustvarjanja z glino pod mentorstvom Hane Karim, se je prijavilo več kot 40 ljudi. »Tolikšno povpraševanje me je precej šokiralo,« pravi ustvarjalka, danes ena najbolj uveljavljenih oblikovalk keramike pri nas. Takrat je bila še brez lastnega ateljeja in zamisel o najemu se ji je zdela precej oddaljena. A je bilo ravno to veliko zanimanje poglavitni razlog, da si je drznila odpreti prvi studio v Ljubljani – preprosto je verjela, da bo povpraševanje le še naraščalo.

Danes ustvarja v novem, večjem, svetlem in zračnem prostoru na Vilharjevi 3, ki jo je že ob prvem obisku razorožil s svetlobo in igro sončnih žarkov, prodirajočih skozi velika okna. V njem sta zdaj ločena prostora za glino in žganje ter osrednji prostor z delavniškimi mizami in »showroomom«. Prav ta prostor je pred časom dobil še eno namembnost, ob večerih se prelevi v Clay Theatre oziroma Glineno gledališče, prostor za kulturne prireditve, ki ga vodi njen partner, britanski igralec Rasfan Haval.

Izredno priljubljene in obiskane delavnice so pogosto razprodane že tedne vnaprej. Triurne so namenjene osnovnemu seznanjanju s preprostimi in učinkovitimi tehnikami oblikovanja gline, zadnje čase pa je ogromno povpraševanja predvsem po intenzivnih delavnicah, ki potekajo ves teden po šest ur na dan, udeležujejo pa se jih povečini tujci, ki se želijo podrobneje seznaniti z njenimi tehnikami, od priprave in oblikovanja do sušenja, glaziranja in žganja.

»Na delavnice prihajajo ljudje z različnimi razlogi, druženje in sprostitev sta zagotovo med glavnimi,« pravi Hana Karim. »Vmes so tudi praktični vzgibi, pri ustvarjanju z glino praviloma nastane uporaben izdelek, ki ga lahko imamo zelo dolgo, pravzaprav kar za vedno. Na ta vidik rada opomnim tudi na delavnici – redkokdaj imamo v digitalni dobi priložnost izdelati kaj tako trajnega in obstojnega, kot je keramika. Ni zanemarljivo, da nam o življenju prednikov še vedno glasno govorijo predvsem ostanki žgane gline.«

Večina strank zanjo izve prek Instagrama. Veliko zanimanja je požela med kupci iz tujine, največ iz ZDA, z Bližnjega vzhoda, iz Velike Britanije in Nemčije. »Instagram je zame še vedno osrednje promocijsko orodje, hkrati pa tudi nekakšen portfolio, h kateremu se pogosto zatečem, ko iščem načine nadgradnje svojega dela,« pravi Hana Karim. »Je izvrsten medij za sporočanje, pa ne samo za objavo lepih slik končnih izdelkov, temveč tudi za predstavljanje procesa, ki vsak izdelek spremlja v ozadju. Ta zavest, da je za vsak izdelek potrebno toliko različnih postopkov, nima le izobraževalne vrednosti, ampak tudi pomaga upravičiti splošno višjo ceno ročno izdelanih izdelkov.«

Prav zdaj je v prelomni fazi, po letih premlevanja spet raziskuje nove izraze znotraj keramike. Pravi, da so bila vsa naročila prejšnjih let, »tudi tista, ki so bila zaradi ponavljajočih se prijemov včasih nekoliko duhamorna,« nujna za razvoj boljše, bolj dovršene tehnike. In verjame, da se spretnosti lahko naučimo le s trdim delom. Trenutno se navdušuje nad keramiko kot sliko, lotiti se je želi kot slikarka, ki za svoj medij uporablja glineno ploskev. Pri tem se nenehno srečuje s tehničnimi omejitvami, a se zaveda, da jih je mogoče preseči, predvsem z eksperimentiranjem in preizkušanjem. »Stvari počijo in se ponesrečijo, to pa ti ne sme priti do živega. To lekcijo iz potrpežljivosti in kljubovanja je tudi sicer mogoče prenesti v življenje.«

Delo samostojne ustvarjalke pa je lahko na trenutke precej samotno, zato neizmerno uživa v mentorstvu in predajanju znanja, bodisi na delavnicah bodisi vajencem, ki se ji pridružijo v ateljeju. Njena prva vajenka Janža Dolinšek, katere pot z veseljem in ponosom spremlja, že nekaj let ustvarja svojo uspešno zgodbo, sprva pod lastno znamko JNŽ in kasneje še v Studiu Biskvit, prijetnem prostoru na Celovški cesti 149 v ljubljanski Šiški, ki združuje atelje za delavnice ustvarjanja z glino in trgovinico z izdelki domačih oblikovalcev keramike. Studio Biskvit se je porodil iz njune skupne zamisli in vzajemne podpore, vajeti projekta pa je čez čas prevzela Janža Dolinšek – z jasnim ciljem, da mora studio s svojim delom preživeti. To mu uspeva več kot odlično, tudi zaradi zagnane in srčne ekipe, ki sestavlja jedro Biskvita.

Delavnice v Studiu Biskvit potekajo skoraj vsak dan in se včasih zapolnijo že v dobri uri po napovedi. Janža Dolinšek – podobno kot Hana Karim – opaža, da se jih v povprečju najpogosteje udeležujejo ženske, stare od 25 do 40 let, a se tudi razmerje med spoloma počasi uravnava. »Naši obiskovalke in obiskovalci imajo zelo različen način življenja, izobrazbo, hobije,« pravi, »pogosto imajo afiniteto do ročnega oblikovanja ali izdelkov za dom, vendar nas resnično navdušuje, ko vidimo, koliko je pravzaprav tistih, ki tovrstno ustvarjanje preprosto pogrešajo. In celo pravijo, da so popolnoma neustvarjalni – sama bi dodala, da predvsem zaradi načina življenja, ki ob prehodu v odraslost zatre ustvarjalno v nas.«

Ustvarjalni izraz se ji zdi pomemben, morda še zlasti za tiste, ki sicer v življenju počnejo stvari precej rutinirano, analitično, kvantitativno opredeljeno. »Sploh ti najdejo v Biskvitu ustvarjalno oazo in nekakšen odmik od naštetega. Lepo je opazovati, kako nekaj nastaja pod našimi prsti, kako sami nekaj ustvarimo. To nas pomirja in hkrati navdaja s ponosom, saj je redkokaj tako oprijemljivo kot keramični izdelek.« Razlog za priljubljenost ustvarjanja z glino vidi tudi v želji po tem, da so priljubljeni unikatni izdelki, ki so čisto naši in posebni, z drobnimi nepravilnostmi, ki pričajo o ročni izdelavi, ter da take izdelke lahko tudi podarimo in s tem izkažemo pozornost s časom, ki smo si ga vzeli za izdelavo.

Zaradi nagle rasti Studia Biskvit je svoje ustvarjanje in znamko JNŽ začasno nekoliko postavila na stranski tir, a počasi spet vzpostavlja svojo delavnico in se gnetenja, vrtenja in valjanja neizmerno veseli. Za Studio Biskvit pa si želi predvsem »ohranjati visoko raven storitev, saj je velik čar Biskvita ravno v naši butičnosti, omejenem številu mest na delavnicah in osebnem odnosu s strankami. Želim si še, da bi ostali taka krasna ekipa, da bi se še naprej povezovali z najrazličnejšimi organizacijami in premikali meje na področju (učenja) oblikovanja keramike pri nas.«

Podobne želje ima Bojana Ristevski Mlaker, ki prijetno ustvarjalno oazo gradi in neguje na drugem koncu Ljubljane, zgolj lučaj od vrveža mestnega središča, na Resljevi cesti 10. Tam domuje keramični studio Juha, atelje in prodajna galerija, ki ga je beograjska ustvarjalka odprla konec leta 2017, dobro leto po tem, ko se je iz srbske prestolnice preselila v Ljubljano. Znanje in spretnosti je pridobivala na oddelku za keramiko na Akademiji uporabnih umetnosti v Beogradu, koncept in izkušnje vodenja prostora ter sodelovanja z različnimi ustvarjalci pa v tamkajšnjem kreativnem centru in galeriji Blatobran.

Vodenja delavnic v Ljubljani se je lotila že takoj, ko se je naučila nekaj slovenščine, saj jih je videla kot dobro priložnost za stik z ljudmi, vzpostavitev omrežja in vzdrževanje studia. Pedagoški vidik dela jo izredno veseli in program nenehno prilagaja povpraševanju, pri čemer si želi obiskovalcem ponuditi čim več novosti. »Nenehno se sprašujem, kaj bi bilo za ljudi zanimivo, kaj so do sedaj že delali, kakšno znanje imajo in česa bi se lahko še naučili,« pravi Bojana Ristevski Mlaker.

Množičnega obiska delavnic ni, saj gre bolj za specializirane tečaje za ljudi, ki jih to delo resnično zanima, so željni znanja in bi radi v prihodnosti tudi samostojno ustvarjali, to pa je dokaj dolgotrajen proces. Ker je trg že precej zasičen z delavnicami oblikovanja gline, se je po premisleku o tem, kaj zanimivega bi lahko ljudem še ponudila, letos osredotočila na porcelan. Z rojakinjo Julio Draškoci Ropret, ki prav tako ustvarja v Studiu Juha, vodita tečaje oblikovanja porcelana – od izdelave skledic in šalčk pa do nakita.

Renesanso ustvarjanja z glino povezuje z vzponom družbenih omrežij, zlasti Instagrama, ter privlačnih in hipnotičnih fotografij in videov, v katerih spremljamo celoten postopek oblikovanja keramike in čudovite končne izdelke. »Ko opazuješ drugega pri ustvarjanju, to nekako prebuja tvojo lastno kreativnost,« pravi. Pri tem opaža, da ne gre zgolj za porast priljubljenosti keramike, pač pa vseh mogočih ročnih spretnosti in oblikovanja, »vsega, kar je nekakšno unikatno, taktilno, repetitivno ročno delo«.

Sama najraje oblikuje umetniško keramiko, pri čemer se ves čas spreminjajo materiali, tehnike in načini oblikovanja. Trenutno jo najbolj zanima porcelan. »V glavi se mi poraja nešteto zamisli, potem pa je odvisno, kaj mi uspe uresničiti. Pri materialu, kot je glina, se učiš vse življenje.« Izredno rada sodeluje z ustvarjalkami in ustvarjalci vseh vrst – studia si ne deli samo z Julio Draškoci Ropret, ampak tudi z vizualnim umetnikom Miho Pernetom – in aprila pripravlja zdaj že tradicionalno razstavo poslikanih porcelanastih avtorskih pirhov, pri kateri združi moči in ustvarjalno energijo z različnimi slikarji, ilustratorji in oblikovalci. »Takšni projekti so čudovita priložnost za srečevanje raznolikih likovnih jezikov in prehajanje med različnimi mediji, predvsem pa za lepo sodelovanje in grajenje mostov.«