Intelektualna širina in svetovljanstvo

S 1. januarjem se je izteklo leto, uradno posvečeno arhitektu Edvardu Ravnikarju. A ko govorimo o njem, ne govorimo le o njegovi arhitekturi in urbanizmu, ampak predvsem o modernizmu in njegovi vlogi v družbi, kajti Ravnikar pooseblja prav to. Modernizem je prelomil s predhodnimi arhitekturnimi praksami in načini načrtovanja, spremenil je razmišljanje o arhitekturi in njenem namenu ter se osredotočil predvsem na njeno funkcionalnost. V svojem bistvu ni slog, ampak družbeno gibanje, ki je že v prvi tretjini 20. stoletja vzpostavilo novo paradigmo, pa tudi nov arhitekturni izraz. Tako so arhitekti modernisti z Atensko listino, ki jo je nekoliko po svoje zapisal in leta 1943 objavil Le Corbusier, svetu predstavili nova načela v urbanizmu in arhitekturi. Iskali so nove koncepte socialnih stanovanj, preizkušali stanovanjske tipologije in iskali optimalne stanovanjske tlorise, uvajali industrializirano gradnjo, rabo prefabriciranih gradbenih elementov, sledili novim tehnološkim možnostim in gradbenim materialom (beton, jeklo, steklo …) ter njihovi brutalni estetiki, zato tovrstno arhitekturo poimenujemo tudi z izrazoma brutalizem in funkcionalizem. Eno izmed znamenitih gesel tega gibanje je »form follows function« (oblika upošteva namen oziroma funkcijo), veljalo pa ni le za arhitekturo, ampak tudi za industrijsko oblikovanje in notranjo opremo.

Modernizem je z reševanjem stanovanjske problematike, predvsem pa z novim urbanizmom posegal v polje političnega in s preoblikovanjem mest meril tudi na (pre)urejanje tedanjih družbenih razmerij. Torej se nam ni treba čuditi, da se je po drugi svetovni vojni v Sloveniji in Jugoslaviji zahodnjaški modernizem lahko »prijel« kot oblikovno in organizacijsko načelo pri gradnji novih sosesk, mest in nove družbe.

Ravnikar je prav dobro poznal vse prvine modernističnega gibanja, tako je vnašal podobne spremembe tudi v slovenski urbanizem, arhitekturo in oblikovanje. »Bil je človek z neverjetno širokim horizontom. Prepričan sem, da je bil za slovensko arhitekturo pomembnejši od Plečnika. Plečnikova šola je bila klasična mojstrska delavnica, kjer so vajenci sledili mojstru. Plečnikov pomen se konča z njegovo arhitekturo, Ravnikarjev pa gre dlje in širše,« pravi profesor dr. Aleš Vodopivec, dober poznavalec Ravnikarjevega arhitekturnega opusa, pa tudi Ravnikarjevega pedagoškega, publicističnega in aktivističnega dela. Vodopivec je bil njegov študent in do nedavnega profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Zakaj je Edvard Ravnikar (1907–1993) najvplivnejši slovenski modernist, poskuša odgovoriti tudi razstava Struktura modernosti: iskanje Edvarda Ravnikarja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, ki bo na ogled še vse do 19. maja. Arhitekt in teoretik dr. Miloš Kosec, soavtor razstave skupaj z italijansko kolegico Susanno Campeotto, pravi, da so z razstavo želeli predstaviti Ravnikarjev ustvarjalni proces. »Edvard Ravnikar je ustvarjalec, ki je popolnoma spremenil razumevanje, kaj naj bi arhitekt bil. Ne arhitekt v smislu Jožeta Plečnika, ko je arhitekt v svojem skrivnostnem kabinetu posrednik med bogom in ljudmi. Ravnikar je arhitekta razumel kot javnega intelektualca, kot nekoga, ki projektira, ki gradi, tudi poučuje, piše, objavlja, polemizira; je industrijski oblikovalec, je slikar, je pisec, skratka nekdo, ki skozi vse te medije vzporedno in enakovredno razmišlja o novih oblikah povezovanja tehnike, umetnosti in oblikovanja prostora v službi boljše družbe prihodnosti,« razlaga Kosec.

Zagovornik prostorskega urejanja

»Viharna urbanizacija lahko teče kot stroj in drvi brez konca, če za njen tok ni pravil, ki bi jih morala upoštevati. Ta pravila, ki jih je na zahodu morda preveč, pri nas šele nastajajo in so najbrž še daleč od tega, da bi začenjala pomeniti resnično živo prakso. Vidimo, da sproščene nove sile dovoljujejo spremenjen pogled na večino ustaljenih vrednot in pri tem ni izvzet niti sam kapital,« je zapisal Ravnikar sredi šestdesetih let 20. stoletja.

Njegov koncept sodobnega urbanizma bi lahko bil udejanjen kmalu po tem, ko je leta 1948 zmagal na natečaju za gradnjo Nove Gorice. Želel je ustvariti nekaj, kar bi segalo čez mejo. Novo Gorico si je zamislil po analogiji s provansalsko urbanistično tradicijo empirske zasnove ravnih cest – z glavno avenijo, ob kateri so mestno zelenje in glavna (ugledna) stanovanja. Skratka, Nova Gorica naj bi predstavljala vrhunec takratne urbanistične filozofije. V svojem zadnjem intervjuju leta 1993 (za Razglede, št. 17) je dejal, da »naj bi bila primerna kot pendant, kot simetrični del bodoče celovite Gorice. Koncept Nove Gorice bi namreč moral imeti več političnih in s tem tudi več urbanističnih nalog.« Niso mu omogočili, da bi načrt končal, ustavila ga je birokratska socialistična stvarnost.

Zdi se, kot da njegovi pomembni in veliki urbanistični načrti niso bili rojeni pod srečno zvezdo, večina najpomembnejših ni bila uresničena. Miloš Kosec pravi, da je v načrtih za Skopje in za Tronchetto v Benetkah odprl nove možnosti, kako naj arhitektura odgovarja na izzive 20. stoletja, danes pa vidimo, da je šlo tudi za to, kako naj odgovarja na razvojne izzive zaradi podnebnih sprememb in družbenih pretresov 21. stoletja. Ravnikar je ugotovil, da je bila za Benetke usodna napaka gradnja železniške proge, ki je mesto v laguni povezala s celino, železnici je sledila še cestna povezava. »Dva nova nasipa sta radikalno spremenila tokove v tej laguni, pa tudi naselitvene tokove prebivalstva. Benetke se takrat začnejo bolj pogrezati, bolj jih poplavlja in se praznijo, to so vse posledice, ki jih vidimo še danes,« razlaga Kosec. Zato je Ravnikar predlagal postopen, 30 let trajajoč umik te prometne infrastrukture, (ponovno) bi uvedel le povezavo po vodi, Benetke in Mestre bi povezovali hitri potniški gliserji. Kljub pomembnosti projekta, ki bi rešil Benetke pred sedanjim propadanjem in ki je bil eden najpomembnejših Ravnikarjevih mednarodnih uspehov, ga niso izpeljali. Namreč, ko je leta 1964 v natečajni žiriji profesorja Agostina Dal Boja, predstavnika italijanskih socialistov (PSI), zamenjal mladi povzpetnik Gianni De Michelis, je ta glasoval proti Ravnikarjevemu predlogu.

Ravnikar se je odzval tudi na javni mednarodni natečaj za popotresno gradnjo v Skopju, ki je bilo v potresu leta 1963 skoraj popolnoma porušeno. »Predlagal je pozidavo novega Skopja, ampak ne na izpraznjenem prostoru, kot so navadno načrtovali dogmatični modernisti, ampak na podlagi preverjenih ambientov iz preteklosti. Obrnil se je k starim Benetkam kot vzoru kakovostnih javnih in zasebnih mestnih površin in jih prevedel skozi modernizem v novo, na tradiciji temelječe mesto.« Kosec še poudarja, da je Ravnikarjev načrt bolj kot prvonagrajeni načrt japonskega arhitekta Kenza Tange upošteval tkivo starega osmanskega Skopja in ga prevedel v zasnovo novega Skopja. Pri snovanju javnih površin je upošteval tradicijo bazarja, kjer se srečujejo trgovina, javno in zasebno življenje in osebni promet, zasnoval ga je s pogledom na pešca.

Kako graditi javni prostor in ga oplemenititi z dobro arhitekturo, je v letih 1954– 1970 pokazal tudi v Kranju. Prva njegova tamkajšnja stvaritev je bila dvoranska stavba Mestne občine Kranj (1960), ki jo je povezal z bližnjimi stavbami in ustvaril manjši trg, ki meji na osrednji Slovenski trg, ta pa se zaključi s še eno njegovo stavbo – veleblagovnico Globus, zgrajeno leta 1972 s prepoznavno fasado iz kortenskih plošč, ki je postala unikum v tistem času in ikona mesta Kranj, hkrati pa za nekatere kritike tudi kamen spotike.

Nekaj let pred Globusom je zasnoval hotel Creina (1969) v izredno razgibani arhitekturni strukturi skrajno prilagojeni terenu, saj je postavljena na rob pobočja. Profesor Vodopivec poudarja, kako izrednega pomena je stavba Mestne občine Kranj z abstraktno geometrijsko oblikovano zunanjostjo, šotorasto streho ter zanimivimi detajli na fasadi in tudi pri notranji opremi. Postala je zgledni primer povojne slovenske arhitekture, ki zna upoštevati in obenem tudi presegati mednarodni modernizem, upoštevajoč lokalno okolje, arhitekturno tradicijo in kulturno identiteto kraja.

Oblikoval je smernice razvoja

Miloš Kosec poudarja, da je bil Ravnikar pomemben prav za vse segmente arhitekturnega snovanja, saj je skupaj s svojimi študenti že v petdesetih letih 20. stoletja razvil nov model soseske za 5000 prebivalcev. »Šlo je za idealno sosesko, ki ni bila udejanjena, je pa bila podlaga za vse modernistične soseske, ki so se gradile kasneje in so še danes jedro naših mest. Z njim je poudaril, da ne gre zgolj za gradnjo novih dostopnih stanovanj, ampak da gre za celostno ureditev novega načina urbanega življenja, ki poskrbi tudi za družbeni servis, za šole in vrtce, za trgovine in pošte, za parke … skratka, celostno za vse potrebe prebivalcev za normalno civilizirano življenje,« poudari Kosec. Temu načelu so sledili Ravnikarjevi učenci, ki so gradili stanovanjske soseske v drugi polovici 20. stoletja (Ilja Arnautović, Milan Mihelič, Vladimir Braco Mušič ipd.).

V Ljubljani sta zanimiva vsaj dva Ravnikarjeva primera – prvi je znameniti stanovanjski kompleks blokov, ki je nastal v letih 1967–1973 na lokaciji nekdanjega Ferantovega vrta v mestnem kareju med Slovensko cesto, Gregorčičevo, Igriško ulico in Rimsko cesto, h kateremu poleg stanovanj sodi tudi likovno razstavišče Jakopičev paviljon, kjer je sledil tlorisu rimske bazilike iz časov stare Emone. Drugi je stolpnica na koncu Štefanove ulice, ki jo je zasnoval v zasuku – diagonalno na strani neba – da so glede na okoliške stavbe prebivalci pridobili več svetlobe, hkrati pa je razgibal tudi ulično strukturo. Ta stolpnica je predstavnica njegove tipološke rešitve stanovanjskega bloka. To je bil našim razmeram prilagojen načrt stanovanj na podlagi skandinavskih zgledov.

Tudi pri drugih stvareh – detajlih ali oblikovanju interjerjev – se je zgledoval pri Skandinavcih. »To je bila svetla točka v tistem času, v katero sta se lahko usmerila slovenska in jugoslovanska arhitektura, ne da bi morali izbirati med Vzhodom in Zahodom, ne da bi se podrejali neposrednim vplivom iz tujine, ampak sta lahko podobno kot Skandinavci črpali iz lastnih zamisli. Od tedaj je slovenska modernistična arhitektura samostojno in samozavestno stala na lastnih nogah,« meni Kosec.

Med Ravnikarjeva zgodnejša dela sodi Moderna galerija, ki jo je v Ljubljani začel projektirati že pred drugo svetovno vojno, končal pa jo je leta 1951. Kosec pravi, da lahko pri Moderni galeriji še vedno identificiramo, kateri njen del je navdihnil Plečnik in katerega Le Corbusier, za zrela Ravnikarjeva dela pa tega ne moremo več trditi: »Ravnikar je imel dva velika učitelja, ki se ne bi mogla bolj razlikovati drug od drugega. Eden je bil ’antimodernist’ Jože Plečnik, ki ga je Ravnikar vedno razumel kot arhitekta svetovnega formata, čeprav se včasih z njim ni strinjal. Drugi je bil Le Corbusier v Parizu, takrat osrednja figura v modernističnem gibanju. Ravnikar je izkoristil možnost dela z Le Corbusierom prav zato, da se je osvobodil včasih že utesnjujočih vezi Plečnikove šole. Ravno na podlagi teh formativnih močnih vplivov mu je uspelo oblikovati lasten jezik. Tako, da je svoja učitelja prepisal in ju nadgradil, spremenil in upognil z lastnim raziskovanjem o tem, kaj je arhitektura.« Kosec poudarja, da je vidno, kako je Ravnikar iz osnovnih načel teh dveh učiteljev z intenzivnimi eksperimenti in podrobnimi razmisleki spletel lastno zgodbo o arhitekturi. Ni bil sledilec, bil je avtonomni ustvarjalec.

Pogled na Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo (FAGG) na Jamovi ulici v Ljubljani, ki je nastala v letih 1963–1966, kaže prvi korak v njegovo smer. Mogočen stavbni volumen sloni na nizu betonskih slopov, ki se trikotno razširijo in tvorijo kapitele. Glavna fasada, obrnjena proti Jamovi ulici, se v strukturi razlikuje od dvoriščne fasade, skozi vhodno os dveh enakovrednih vhodov lahko prečkaš fakulteto skozi svetlo vstopno avlo. Ravnikarjeve stavbe imajo pogosto tovrstno prehodno os. To je nadaljeval med drugim tudi pri Cankarjevem domu (1982/83), vpetem v širšo urbanistično celoto Trga republike v Ljubljani, ki je zrasel v letih 1961–74.

»Trg revolucije, današnji Trg republike, je izredno kompleksen prostor, ki je z lastnim življenjem v zadnjih 25 letih ustvaril podobo sodobnega središča države in družbe pri nas. Ker se je tako lepo vrasel v mesto, včasih pozabljamo, da je bil zgrajen v razmeroma kratkem času, da je preoblikoval ne samo osrednjo praznino, ampak celo serijo stavb in prostorov med njimi, ki drugače od številnih drugih modernističnih kompleksov te vrste zelo uspešno povezuje staro mesto z novo praznino metropolitanske Ljubljane,« opisuje Kosec osrednji ljubljanski trg. Meni, da niso pomembne le stavbe, ki ga obkrožajo, ampak predvsem javni odprti prostor, ki ga te stavbe ustvarjajo. Prepričan je, da kompleks Trga republike lahko vzamemo za zgled, kako mesto graditi velikopotezno in s pogledom, uprtim v prihodnjih 100 ali 200 let, ne pa zgolj kot odgovor na trenutne potrebe. Ravnikarja je še kako zanimalo, kako bodo ljudje uporabljali prostor. Zanimal ga je pogled naprej, zanimala ga je dolgotrajna raba prostora, zanimalo ga je, kako bo življenje potekalo. Ne videz, zanimale so ga predvsem funkcionalnost, uporabnost in prilagodljivost.

Spominska znamenja

Še eno izmed poglavij Ravnikarjeve arhitekture, ki ima poseben pomen za dojemanje skupnega javnega prostora, tudi v smislu spominskih znamenj, je niz njegovih javnih spomenikov, ki jih je realiziral v prvi polovici petdesetih let 20. stoletja. Do danes je bilo marsikatero od teh znamenj že tehtno strokovno analizirano. Tudi Ravnikarjev spominski kompleks Kampor na otoku Rabu, izpeljan v letih 1952–1953. Leta 2004 se je Slovenija na 9. mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah predstavila z obširno analizo tega spominskega kompleksa, ki obsega grobove internirancev, umrlih v italijanskem fašističnem koncentracijskem taborišču na Rabu, zgrajenem leta 1942. Načrtoval ga je kot vojno grobišče in uradni državni spomenik. Za zidovi iz obdelanega kamna je nizal zaporedje vodoravnih ploščadi z nizkimi linijami grobov, prirezanimi stebri, pokončnimi kamnitimi bloki in obredno potjo, ki privede do kamnitega loka, s katerim je zaščiten mozaik Marija Preglja. Tako je z arhitekturno zadržanostjo ustvaril občutje monumentalnosti. Ustvaril je hkrati mesto mrtvih in krajino. S sebi lastnim posebnim pristopom pa je presegel ideološke zapovedi tistega časa.

S podobno zadržano arhitekturno gesto je oblikoval grobišče talcev v Begunjah (1952) in grobišče talcev v Dragi (1952). Soavtorica razstave v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Susanna Campeotto se je na beneški univerzi v doktorski disertaciji posvetila Ravnikarjevim spomenikom žrtvam nacistov in fašistov v Dragi, Vojskem in Goreljku in jih natančneje obravnavala. Med drugim je ugotovila, da njegovi spomeniki gradijo krajino in niso zgolj postavljeni vanjo, ampak oblikujejo mirno sožitje med arhitekturo in naravo.

V javnosti se je doslej premalo govorilo in pisalo o Ravnikarju, zato se verjetno niti dobro ne zavedamo, kolikšen vpliv je imel na našo družbo. Zaradi vseh zaslug in pomembnega prispevka k slovenski arhitekturi je leta 1979 postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov modernizem pomeni samosvojo sintezo modernega in tradicionalnega, univerzalnega in lokalnega. Bil je izviren, intelektualno širok, kozmopolitski in hkrati pristno regionalen, saj je upošteval lokalne značilnosti.

Iz teh načel je zrasla tudi ljubljanska arhitekturna šola. Na Fakulteti za arhitekturo sta v sredini 20. stoletja poučevali dve močni osebnosti – poleg Ravnikarja, ki je predaval od leta 1946 do 1980, tudi Edo Mihevc. To je obdobje, ko se je v Ravnikarjevem seminarju oblikovala skupina odličnih arhitektov modernistov – Savin Sever, Milan Mihelič, Ilja Arnautović, France Ivanšek, Stanko Kristl, Miloš Bonča, Janja Lap, Oton Jugovec … in Niko Kralj, Mihevčev študent. Navsezadnje pa je Ravnikar tudi akter pomembnega mejnika v slovenskem grafičnem in industrijskem oblikovanju ter oblikovanju unikatnih notranjih oprem. Kot profesor je leta 1960 v prvem letniku uvedel eksperimentalno B-smer, posvečeno oblikovanju, a je bila, žal, kratkega daha.

Občasno je predaval še po upokojitvi; predvsem na željo študentov, ki so študirali po letu 1980, je vodil tematske seminarje. Tudi mlajše generacije so želele imeti stik s tem eruditom in prvim predstavnikom ljubljanske arhitekturne šole. Zadnje srečanje s študenti je bilo maja 1993, ko so si skupaj ogledali njegovo zadnje izvedeno delo, prizidek k Narodni galeriji v Ljubljani. Nekaj mesecev kasneje, avgusta 1993, je Edvard Ravnikar umrl za posledicami padca po stopnicah v svoji počitniški hiši blizu Savudrije.

Arhitekturna razstava:
Struktura modernosti: iskanje Edvarda Ravnikarja
Kje: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana
Kdaj: do 19. maja 2024