Most med naravno in umetno inteligenco

Pred mesecem dni je Elon Musk v omrežju X sporočil, da je njegovo podjetje Neuralink, ki razvija tako imenovane nevronske vmesnike, digitalne mostove med človeškimi možgani in računalnikom, tovrstno napravo prvič uspešno vsadilo v možgane ohromelega pacienta. Poskus je, kot je značilno za Muska, zavit v gost oblak skrivnosti, saj je vest o kvaziprelomnem dosežku sporočil v redkobesednem tvitu, kakršnekoli podrobnosti o posegu, pacientu ali rezultatih poskusa pa je zadržal zase. Pred nekaj dnevi je (ponovno v omrežju X) sporočil, da testni pacient z mislimi uspešno upravlja računalniško miško oziroma kazalec miške telepatsko premika po zaslonu.

Novica o prvi Neuralinkovi vstavitvi vsadka v človeške možgane nas je dosegla slabi dve leti po tem, ko je FDA, ameriška uprava za hrano in zdravila, podjetju odobrila klinične poskuse na ljudeh. Pred tem je tehnologijo preskušalo na živalih, z njimi pa naj bi bilo po poročilu Odbora zdravnikov za odgovorno medicino (PCMR), ki je dvignilo precej prahu, ravnalo neetično in sadistično: med poskusi podjetja naj bi bilo v štirih letih v agoniji umrlo več kot 1500 živali, od ovc in prašičev do opic, ki so umirale najbolj množično. Musk je obtožbe zavrnil in zatrdil, da je Neuralinkova tehnologija tako »varna in zanesljiva«, da jo je pripravljen preskusiti na lastni koži – in celo na svojih otrocih.

Direktor avtomobilskega podjetja Tesla, lastnik družbenega omrežja X in komercialnega vesoljskega programa SpaceX od leta 2016 vodi tudi podjetje Neuralink, v katero polaga zares velike upe. Za zdaj se osredotoča na osnovno funkcijo te kompleksne nevrotehnološke inovacije, ki bo hromim olajšala komunikacijo tako, da bodo lahko telepatsko upravljali računalnik: ob pomoči nevronskih vmesnikov naj bi misli neposredno v besede prevajali sproti, nevronski vmesniki pa imajo tudi velik potencial pri nadziranju visokotehnoloških protez.

A Neuralinkove medicinske ambicije se še zdaleč ne končajo pri rehabilitaciji in olajševanju komunikacije tetraplegikov. Musk je prepričan, da bodo z njegovimi vsadki, imenovanimi Telepatija, hromi shodili, slepi spregledali, gluhi spet slišali, napoveduje pa tudi, da bo Neuralinkova tehnologija omogočila razumevanje in zdravljenje raznih nevroloških motenj, od Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni do epilepsije, shizofrenije, možganske kapi, tinitusa ter celo depresije in zasvojenosti. Te napovedi med strokovnjaki porajajo nekaj dvomov tudi zato, ker so se Muskove obljube v preteklosti večkrat izkazale za prazne: med drugim je obljubljal denimo kolonizacijo Marsa in boljši Twitter. Njegovi dolgoročni načrti s to tehnologijo so še velikopoteznejši, po mnenju marsikoga tudi precej blodnjavi, in so bolj kot k medicini usmerjeni k transhumanizmu, a o tem več kasneje.

Znanost pridobivanja medijske pozornosti

Čeprav so Neuralinkovi dosežki – tako kot vse dejavnosti najbogatejšega zemljana – deležni ogromno medijske pozornosti, znanstvena skupnost opozarja, da podjetju za zdaj ni uspelo odkriti ali razviti nič zares revolucionarnega. »Ustvarjanje viharja medijske pozornosti je nekaj, kar Elon Musk počne bolje kot kdorkoli drug, pa čeprav navadno ponudi izjemno malo podrobnosti, ki bi podpirale njegove trditve,« je za Financial Times povedala Anna Vanhoestenberghe, strokovnjakinja za medicinske vsadke z univerze King’s College v Londonu. In nadaljevala: »Je Neuralink v vodstvu? Je njegova tehnologija edinstvena? Ne, nič od tega, kar sem videla, ni novost.«

Možganski vsadki in nevronski vmesniki še zdaleč niso v izključni domeni Elona Muska in Neuralinka, akademski znanstvenoraziskovalni laboratoriji jih razvijajo že desetletja.

»Musk komaj ve, kje so možgani,« je za spletni portal Inverse povedal brazilski nevroznanstvenik Miguel Nicolelis, pionir razvoja vmesnikov med možgani in računalnikom, in nadaljeval, da »Neuralink ni naredil še nič inovativnega. Musk prodaja stvari, ki so bile že izumljene, in nas poskuša prepričati, da je naredil nekaj neverjetnega.«

Možganski vsadki in nevronski vmesniki namreč še zdaleč niso v izključni domeni Elona Muska in Neuralinka, akademski znanstvenoraziskovalni laboratoriji jih razvijajo že desetletja: stroko so lani poleti navdušili na primer raziskovalci iz Švicarskega zveznega inštituta za tehnologijo v Lozani, ki so z »digitalnimi mostovi« od pasu navzdol hromemu 40-letniku omogočili, da se je prvič po 12 letih postavil na noge in sprehodil ob hodulji. Nevrokirurgi s Kalifornijske univerze v Berkeleyju so nedavno pacientki, ki je zaradi tako imenovanega sindroma zaklenjene osebe izgubila motorične sposobnosti in nehala govoriti, z nevronskim vmesnikom omogočili, da je ponovno spregovorila.

Podobno tehnologijo v komercialne namene razvijajo tudi številna zagonska podjetja, denimo Blackrock Neurotech, Precision Neuroscience, Paradomics in Synchron. Za napredek v nevrotehnologiji pa skrbijo tudi pri nas, natančneje na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, kjer prof. dr. Aleš Holobar vodi laboratorij za sistemsko programsko opremo, ki razvija tako imenovane neinvazivne nevronske vmesnike.

Krmiljenje tretje roke

Metode, ki jih pod vodstvom Aleša Holobarja razvija mariborski laboratorij, so med drugim pomembne za premike na področjih, kot so rehabilitacija, fizioterapija, medicina dela, ergonomija in upravljanje bionskih protez. Raziskuje v okviru projekta HybridNeuro, v sklopu katerega si skupaj s strokovnjaki z univerze Imperial College v Londonu, Politehnike v Kataloniji in Chalmersove univerze na Švedskem prizadeva zagotoviti »možnost krmiljenja tretje roke, ki je lahko navidezna«, pravi Holobar. »Ni treba, da si to tretjo roko dejansko namestimo na hrbet. Lahko je kjerkoli v prostoru in v kakršnikoli obliki. Gre torej za nov komunikacijski vmesnik, ki ga krmilimo z mislimi, ravno tako kot krmilimo naravni roki.«

Doda, da so raziskovalci, s katerimi sodeluje, začeli razvijati tudi tako imenovane senzorične vmesnike, torej »vmesnike, ki osebam na primer dovoljujejo čutiti izgubljeno roko, pri čemer je tok informacije dvosmeren, od možganov k mišicam in od čutil k možganom«. Kompleksne raziskave svojega laboratorija povzame takole: »Po svoje vzpostavljamo most med naravno in umetno inteligenco.«

Čeprav se krmiljenje navidezne tretje roke in telepatsko upravljanje računalniške miške zdita kot znanstvenofantastična koncepta, gre dejansko za že delujoče razsežnosti tehnologije nevronskih vmesnikov, ki pa je še v povojih. Kakšni so torej nadaljnji obeti te tehnologije, ko govorimo o rabi z namenom rehabilitacije, zdravljenja in odkrivanja bolezni? »Teoretično ne vidim omejitev,« pravi dr. Holobar, ki je prepričan, da se bo »razvoj vmesnikov pospešeno nadaljeval, prav tako pa se bo razvijala umetna inteligenca, ki bo dekodirala meritve teh vmesnikov«.

Holobarjeva skupina znanstvenikov razvija naprave in postopke za neinvazivno analizo živčnih kod, to pomeni, da meritve aktivnosti možganov izvaja brez posega v telo, torej na površini kože – drugače od podjetij, kot je Neuralink, ki nevronske vmesnike v možgane pacientov vstavljajo z invazivnimi in tveganimi kirurškimi posegi. Pri Neuralinku nevronske vmesnike v možgane vstavljajo tako, da najprej zvrtajo luknjo v lobanjo in skoznjo vsadijo skupek žičk, tanjših od las, ki so povezane z vmesnikom, nameščenim pod ušesom.

Za napredek v nevrotehnologiji skrbijo tudi pri nas, natančneje na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.

Holobar priznava, da invazivni, kirurško vstavljeni vmesniki »trenutno omogočajo lažje dekodiranje izmerjenih živčnih kod in večjo natančnost meritev«. A poudarja, da »takšni postopki prinašajo veliko večja zdravstvena tveganja«, kot so »možnosti za okužbe, vnetja in odziv imunskega sistema telesa«. Prav tako »invazivno vstavljenih vmesnikov ne moremo enostavno odstraniti«. Zato spodbuja razvoj neinvazivnih vmesnikov, saj je prepričan, »da se mora tehnika tako prilagoditi, da ne pomeni resnejšega zdravstvenega tveganja za merjeno osebo ali čezmernega vdora v njeno zasebnost«.

Vprašanje nevrozasebnosti

Vdor v zasebnost bo z napredkom v razvoju nevronskih vmesnikov sčasoma postal družbeni problem nepredstavljivih razsežnosti. Na to je v nedavnem intervjuju za Mladino opozoril tudi Gašper Beguš, jezikoslovec in strokovnjak za umetno inteligenco, ki raziskuje in predava na jezikoslovnem oddelku Kalifornijske univerze v Berkeleyju. »Znanost si je doslej branje misli bolj ko ne le zamišljala, zdaj pa počasi prihajajo raziskave, ki kažejo, da je to dejansko mogoče. Tehnologija še ni tam, ampak dokaz o možnosti tega že imamo,« pravi Beguš. In nadaljuje: »Kar se tiče zasebnosti, smo imeli doslej vselej neko notranjo cenzuro: lahko smo se na primer odločili, kaj bomo napisali in česa ne, če pa imamo tehnologijo, ki lahko na neki način ljudem bere misli, je tu precej novih potencialnih področij zlorabe.«

Z vprašanji tako imenovane nevrozasebnosti bi si morali beliti glavo že zdaj, ko je tehnologija še v povojih. Pri tem smo, kot je prepričan Aleš Holobar, »že v precejšnji zamudi, saj javni diskurz terja svoj čas, tehnološki razvoj pa je vedno hitrejši«. Meni, da mora družba z vzponom naprednih nevroloških tehnologij razviti nove veje prava, sociologije, psihologije, ekonomije, zdravstva ... »Pod vprašajem so temeljna načela delovanja ljudi kot posameznikov in človeške družbe,« poudarja. Z vzponom nevronskih vmesnikov se postavlja, na primer, vprašanje svobodne volje. »Je svobodna volja le iluzija, v katero tako radi verjamemo? S pomočjo vmesnikov možgani–stroj so lahko do nekaj sekund vnaprej napovedali, kako se bo merjena oseba odločila. Rezultati teh napovedi so pri merjencih zbudili zelo nelagoden občutek, da nimajo svobodne volje,« pravi Holobar. In doda: »Žal se poglobljene razprave navadno vedno lotimo pozneje, torej za pretekle generacije.

A zgodovino učimo ravno z namenom, da bi bolje razumeli prihodnost.« Pri tem je prepričan, da je tehnološki potencial nevronskih vmesnikov »ogromen«. Toda z velikim potencialom pridejo tudi velike etične skrbi. »Spremljati ga morajo visoke etične in moralne norme ter odprtost in preglednost znanstvenih raziskav,« pravi znanstvenik. »Zelo enostavno si lahko predstavljam mogoče zlorabe takšnih vmesnikov, ki popolnoma izničijo osnovne človeške norme«.

Razvoja in tehnološkega napredka vseeno ne moremo ustaviti. Ravno zato »moramo poskrbeti, da se bosta družba in stroka v javnih raziskovalnih institucijah lahko postavili po robu vse močnejšemu zasebnemu kapitalu, ki ima naravno željo po lastni krepitvi, večkrat tudi na račun nižjih etičnih in moralnih norm,« pravi Holobar in glasno poudari, da je »preglednost raziskav bistvenega pomena«.

Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži

Rehabilitacijska in medicinska raba nevronskih vmesnikov sta v viziji Elona Muska šele začetek: dolgoročni načrti podjetja so še precej velikopoteznejši in spominjajo na vsebino kakšnega distopičnega znanstvenofantastičnega romana. Musk namreč v tehnologiji prepoznava potencial spoja človeških možganov in umetne inteligence. »Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži,« pravi.

Aleš Holobar meni, da mora družba z vzponom naprednih nevroloških tehnologij razviti nove veje prava, sociologije, psihologije, ekonomije, zdravstva ...

Prepričan je, da nam bo Neuralinkova tehnologija omogočila, da »ostanemo v koraku z umetno inteligenco«. Na dolgi rok pa si prizadeva za nekakšno transhumanistično inženirstvo nadljudi, saj obljublja, da bo Neuralinkova tehnologija čez čas omogočala izboljšavo človekovih kognitivnih funkcij: napoveduje nadčloveško inteligenco, ki naj bi jo omogočila simbioza med umetno inteligenco in človeškimi možgani.

Alešu Holobarju se ob takšni viziji »vklopijo vsi alarmi. Nekateri imajo občutek, da si lahko lastijo nebo,« pravi. »In to samo zato, ker so poslovno uspeli.« Sam si po drugi strani ne more niti predstavljati, da bi »izobraževanje v celoti prepustili trgu in da bi na primer javne šole tekmovale z naprednimi vmesniki možgani–stroj, ki vam na primer med spanjem vnesejo znanje in spoznanja.« Prepričan je, da je pot pomembnejša od cilja, »saj krepi prečne kompetence, ki so ključne za prenos znanja in spretnosti v reševanje prepoznanih izzivov«.

Zaveda se, da se v zvezi z možnostjo takojšnje nadgradnje miselne dejavnosti, ki se na prvi pogled zdi marsikomu precej privlačna, dolgoročno postavljajo številna žgoča vprašanja. »Ker smo ljudje večno obremenjeni s svojo omejenostjo in smo v svojem bistvu družbeno tekmovalni, smo precej lahka tarča kognitivnih manipulacij,« pojasni. Zato je tako zelo pomembno, da pravočasno izoblikujemo mnenja in skušamo razumeti dodatno kompleksnost družbe, »ki jo prinaša takšen dokaj revolucionaren tehnološki razvoj«.