Ustrežljivi, prijazni in delovni sužnji

V teh dneh bi moral minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec odpotovati na Filipine, v Manilo, kjer naj bi podpisal memorandum med Slovenijo in to otoško državo o sodelovanju na področju dela. To se sicer ni zgodilo, saj je bil obisk zaradi usklajevanja besedila memoranduma prestavljen na april. A gre le za manjši zastoj pri že skorajda povsem udejanjenem projektu odpravljanja pomanjkanja delovne sile v Sloveniji s filipinsko migrantsko delovno silo, ki jo zadnja leta uporabljajo vedno številnejše evropske države, tudi sosednje. Za kakšen projekt sploh gre? Zakaj je zanimiv za Slovenijo? In zakaj ravno Filipinci z drugega konca sveta, ne pa tujci iz bližnjih regij, ki prav tako potrebujejo delo?

Vse skupaj se je začelo v času vlade Marjana Šarca, ko je ministrstvo za gospodarstvo vodil Zdravko Počivalšek. Tedaj, oktobra 2019, je njegov državni sekretar, sicer pa dolgoletni uslužbenec in funkcionar Gospodarske zbornice Slovenije Aleš Cantarutti, na Filipine popeljal vladno-gospodarsko delegacijo. Tam je izrazil željo, da bi Slovenija pridobila do 5000 filipinskih delavcev, in napovedal ustanovitev posebne delovne skupine za pripravo sporazuma o zaposlovanju med državama. Verjetno zato ni presenečenje, da se tedanji minister Počivalšek po sestopu s položaja poleti 2022 in neuspešni kandidaturi za poslanca zdaj ukvarja prav z uvozom delavcev s Filipinov, predvsem na Hrvaško.

Počivalšek je gospodarsko ministrstvo vodil tudi v naslednji, Janševi vladi, a to so bila leta pandemije koronavirusne bolezni, ki so, kot marsikaj drugega, ustavila čezmorski proces pridobivanja delavcev z enega najbolj oddaljenih koncev sveta. Zamisel torej ni nova. Jo je pa premier Golob posvojil, saj je v mandatu sedanje vlade Slovenija v Manili odprla generalni konzulat, ki »spodbuja in pomaga pri razvijanju gospodarskih, kulturnih in znanstvenih odnosov Republike Slovenije z Republiko Filipini«.

Slovenija si želi na Filipinih pridobiti predvsem »polkvalificirano« delovno silo. Te oziroma delovne sile, ki bi se dokaj hitro dokvalificirala, je navkljub praznjenju nekdanjega jugoslovanskega – predvsem bosanskega in kosovskega – bazena delavcev, ki odhajajo vedno severneje v Evropo, za zdaj na voljo dovolj zaradi migracij z Bližnjega vzhoda in iz Afrike. Kje so razlogi, da ti ljudje niso zaželeni, Filipinci pa?

Zakaj Filipinke in Filipinci?

Čeprav tega ni in ne bo mogoče prebrati v nobenem formalnem dokumentu in tega najverjetneje tudi javno ne bo izreklo prav veliko politikov in gospodarstvenikov, ki pripravljajo teren za prihod delavcev s Filipinov, je nepričakovano popolno razkritje sledilo v oddaji Intervju na TV Slovenija. Točneje v nedavnem pogovoru voditeljice Vide Petrovčič z ustanoviteljico in direktorico zaposlitvenega portala Optius.com Sašo Boštjančič, ki je bila predstavljena kot strokovnjakinja za zaposlovanje tujih delavcev.

Pošiljanje filipinskih delavcev v tujino ni filipinska iznajdba, pač pa sistem postkolonialnega izkoriščanja, ki ga negujejo in spodbujajo bogate države.

Takole je potekala oddaja. »Prej ste omenili filipinske delavce, zakaj so oni tako posebni?« vpraša novinarka. »Filipinska delovna sila je res zanimiva,« odgovori izvedenka za zaposlovanje in doda nekaj podatkov o tem, da je filipinski narod številen in v povprečju precej mlajši od starajočih se evropskih narodov ter da država spodbuja ljudi, da gredo delat na tuje in denar pošiljajo domov, s tem pa preživljajo svoje bližnje in državo samo. »Zanje je značilno, da so zelo ustrežljivi, prijazni, hvaležni in delovni, in to je tisto, kar je res neka dodana vrednost teh Filipincev. Tudi kulturološko so nam zelo blizu, ker vemo, da so pred stoletji bili pod Španci in potem pod ZDA,« pojasnjuje gostja. »Oni so katoličani,« jo prekine voditeljica. »Da, so katoličani, sprejemajo naše vrednote, so blizu našim vrednotam in imajo neki spoštljiv odnos v državi, v kateri so. In se želijo tudi vrniti domov, to je tudi zanimivo, a ne,« ji odgovarja direktorica zaposlitvenega portala. »To so neke vrste gastarbajterji, kot so bili za časa Jugoslavije, so šli v Nemčijo, pa prišli domov,« pogovor nadaljuje novinarka. »Tako, ne pripeljejo s seboj družin, ampak je namen, da so recimo dve leti v tujini, da nekaj zaslužijo in se potem spet vrnejo,« še pojasni Saša Boštjančič.

Da, filipinski delavci so za Slovenijo (ali pa za katero drugo državo, ki potrebuje delovno silo) zanimivi predvsem zato, ker so delavci, ki ne uveljavljajo tako rekoč nobene od pravic, ki jim pripadajo. Odrečejo se možnosti, da bi v okolju, kjer živijo, delajo in soustvarjajo družbo, živeli z družino, otroki, partnerjem, starši … Odrečejo se pravici, da si v tem okolju ustvarijo življenje in pridobijo začasno ali tudi trajno pravno podlago za prebivanje. Razen prejemanja plačila pravzaprav ne izrabijo nobene od osnovnih delavskih in človekovih pravic. In bolj ko je neki delavec zaželen, predvsem to velja za nekvalificirane ali polkvalificirane delavce, slabši mora biti njegov ekonomski in socialni položaj v razmerju do delodajalca. Tako se račun izide.

Kako pa se je razvil ta krasni sistem dobave delovne sile bogatejšim državam, ki naj bi koristil prav vsem, državam uporabnicam poceni delovne sile brez obveznosti, filipinskim delavcem, ki tako dobijo delo, in filipinski državi, ki se napaja iz sredstev, ki jih delavci na delu v tujini pošiljajo domov?

Za odgovore na ta vprašanja bomo morali nekaj stoletij nazaj v zgodovino, v 16. stoletje, ko so Filipine kolonizirali Španci in med drugim tam uvedli krščanstvo. Četrt stoletja kasneje, leta 1898, so po špansko-ameriški vojni španske kolonialiste zamenjali ameriški. Sledil je filipinski upor, v filipinsko-ameriški vojni pa je umrlo od 250 tisoč do milijon civilistov (večina zaradi lakote in bolezni), na tisoče Filipincev pa so potem ZDA zaprle v koncentracijska taborišča. Novi kolonialni gospodarji so tedaj dokončno zatrli vsakršne ljudske (socialistične in komunistične) želje po delavskih pravicah, enakosti in pravičnejši družbeni ureditvi in za ta namen neposredno ali posredno na čelo države postavljali marionetne oblasti oziroma predsednike, ki so potem z njihovo podporo nemoteno izvajali nepotizem, kleptokracijo in celo zunajsodne poboje in državo spravili na kolena, kjer je še danes.

Predlani so tako po stoletju postkolonialnega pritiska na »svobodnih« volitvah ljudje za predsednika izbrali Bongbonga Marcosa, sina nekdanjega diktatorja Ferdinanda Marcosa, in za podpredsednico Saro Duterte, hčer dosedanjega predsednika Rodriga Duterteja, ki je zaslovel z vojno proti mamilom in zunajsodnimi poboji domnevnih članov drogeraških kartelov, kar je v treh letih pomenilo celo do 20 tisoč ubitih civilistov. Oblast sta torej prevzela sin in hči dveh izmed najspornejših slamnatih filipinskih predsednikov, ki svoja prednika in njuno surovo politiko tudi javno poveličujeta.

Edinstvena ureditev

Izvoz delovne sile je na začetku sedemdesetih let »izumil« prav oče sedanjega predsednika, Ferdinand Marcos. Leta 1972 je uvedel vojno stanje in diktaturo, na vodilne položaje imenoval prijatelje in sorodnike in posredno uničil, kar je bilo delujočega domačega gospodarstva in kmetijstva. Kmalu zatem ga je Organizacija držav izvoznic nafte (OPEC) spričo arabsko-izraelske vojne prisilila, da v zameno za nafto pošlje polkvalificirane in nekvalificirane filipinske delavce na Bližnji vzhod. Za »nagrado« sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad Filipinom vsilila posojila za strukturno prilagajanje in dokončno prevzela nadzor nad državo.

Drugo je zgodovina, filipinska izseljenska delovna sila danes šteje skoraj dva milijona in pol ljudi, približno 60 odstotkov teh so ženske, ki za več let doma pustijo celo majhne otroke. Edina javno znana predvolilna programska točka sedanjega predsednika Bongbonga Marcosa, ki se v javnosti skorajda ni pojavljal, je bila nadaljevanje oziroma nadgradnja očetove politike izvoza delovne sile: »Karkoli je naredil oče, je bilo odlično, in točno to bom naredil tudi jaz, zato ne potrebujem volilnega programa.«

Seveda so najzanimivejši tisti tuji delavci, ki uveljavljajo kar najmanj delavskih in preostalih človekovih pravic, ki jim sicer pripadajo.

»Te politike so privedle do izkoriščevalskih in zatiralskih razmer za filipinske delavce. Neoliberalno gospodarstvo je uničilo našo kmetijsko in proizvodno panogo,« v intervjuju za revijo Jacobin pojasnjuje Rasti Delizo, podpredsednik organizacije Bukluran ng Manggagawang Pilipino (Solidarnost filipinskih delavcev), ki povezuje 200 tamkajšnjih sindikatov. Delizo nadaljuje, da država nima gospodarskega programa za ustvarjanje stabilnih, dolgoročnih delovnih mest doma. »To stanje sili in spodbuja milijone revnih filipinskih delavcev, da iščejo delo v tujini. Večina jih je polkvalificiranih ali celo manj od tega – so ranljivi, obupani in bodo zlahka zapolnili vrzeli v nacionalnih gospodarstvih, ki jih lokalni delavci ne bodo.« Opozarja še, da je to, kar govori sedanji filipinski predsednik, »v nasprotju z vsemi domnevnimi zavezami države. Obveza, demokratična in ustavna dolžnost države je zagotoviti smiselna in humana delovna mesta na Filipinih. Delavcem je treba zagotoviti plačo, ki omogoča preživetje – ta izraz je dejansko zapisan v ustavi!«

Minister odgovarja

S temi pomisleki smo se obrnili na ministra za delo Luko Mesca. »Ob govoru o nelegalnih kolonialnih praksah izkoriščanja ne smemo pozabiti, da te obstajajo še sedaj in nastajajo zaradi pravne praznine. Konkretno to recimo pomeni, da na Hrvaškem že zaposlujejo filipinske delavce s slabšimi plačami in standardom glede ostalih pravic in jih nato napotujejo na delo v Slovenijo. Delavci, ki prihajajo iz Hrvaške, so vključeni v njihov socialni sistem, kar pomeni, da prejemajo hrvaške plače, pokojnine, socialne prispevke,« pojasnjuje Mesec in dodaja, da je povprečna plača lani na Hrvaškem znašala 1191 evrov, v Sloveniji pa 1445 evrov, denarna socialna pomoč bo v Sloveniji z marcem znašala 485 evrov, na Hrvaškem pa samo 150 evrov. Minister še dodaja, da tuje agencije lahko – drugače od slovenskih, ki jim to prepoveduje zakonodaja – zaposlujejo tuje državljane: »Te delavce potem napotujejo v Slovenijo. Tega jim ne moremo preprečiti zaradi načel delovanja EU. Zgodbe največjega izkoriščanja in kršitev delavskih pravic so prav posledica napotovanja delavcev v Slovenijo iz tujine.«

Mesec pojasnjuje, da memorandum podpisujejo ravno zato, da bodo »delavci, ki zdaj napol brezpravni prihajajo v Slovenijo, delali pod enakimi pogoji, za enako plačilo in z enakimi pravicami kot slovenski delavci«. Sporazum naj bi namreč omogočal, da filipinski delavci sklepajo pogodbe o zaposlitvi neposredno z delodajalci, kar zagotavlja višjo raven spoštovanja pravic delavcev in delovnopravne zakonodaje. Poleg tega še dodaja, da ne smemo »bežati od dejstva, da imamo v Sloveniji več dela, kot smo ga zmožni sami zagotavljati. Konkretno je na primer v domovih za starejše praznih 700 postelj, ker ni dovolj osebja.«

Stvarnost je torej v resnici še mračnejša, kot je videti na prvi pogled. Tako vsaj izhaja iz pojasnil ministra za delo Luke Mesca. Ne gre zgolj za to, da se filipinski delavci v Sloveniji odrekajo vsem drugim delavskim in človekovim pravicam razen plačilu za opravljeno delo – celo to plačilo je prepogosto nižje, kot ga prejemajo slovenski delavci. Formalizacija sodelovanja med Slovenijo in Filipini na področju zaposlovanja naj bi odpravila vsaj to krivico, čeprav bo hkrati zabetonirala vse druge, ki delajo filipinsko izseljensko delovno silo tako zelo zanimivo.