NSi razpihuje sovraštvo do pripadnikov nekdaj bratskih narodov

Rasizem naš vsakdanji

NSi je vložila zahtevo za »razpis posvetovalnega referenduma« o zakonu o kulturnih pravicah pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. V stranki imajo težave s tem, da bi Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Črnogorci, Makedonci in Albanci imeli nekatere kulturne pravice, še posebej jih moti možnost, da bi se otroci v šolah fakultativno lahko učili materinščine, kar je sicer mogoče že po veljavni zakonodaji. »Sporni« člen je zgolj določal, da ministrstvo za izobraževanje »omogoča osnovno- in srednješolsko brezplačno učenje maternega jezika in kulture v okviru fakultativnega ali dopolnilnega pouka ali interesne dejavnosti razširjenega programa šol za otroke pripadnikov narodov nekdanje SFRJ«.

V državnem zboru je potem sledila grozljivo rasistična razprava. Poleg rasizma ima NSi težavo gotovo tudi z neznanjem. Raziskave namreč empirično dokazujejo, da je učenje drugega ali kateregakoli dodatnega jezika uspešnejše, če posameznik čim bolje obvlada materinščino. Je pa brez dvoma še ena, tretja težava – zelo kratek spomin krščanskih demokratov. Ne le da so pozabili, kako so se počutili Primorci v času italijanske okupacije, ko na javnih krajih – predvsem je bilo to očitno ravno v šolah – niso smeli govoriti materinščine in so bili za vsakršen »prestopek« kaznovani … Pozabljajo celo na svoje lastne korenine in začetke. Od samega začetka je bil namreč dejaven član stranke Slovenskih krščanskih demokratov, predhodnice NSi, Ivan Mamić, oče novinarja Tina Mamića. Ivan Mamić je po rodu Hrvat iz Lokvičićev, naselja v bližini dalmatinskega mesteca Imotski. Na državnozborskih volitvah leta 2000 je bil na listi NSi v Ajdovščini izvoljen celo za poslanca državnega zbora in to funkcijo je potem opravljal do leta 2004.

Ivan Mamić je leta 2021 izdal spomine Punoljetan, priča iz Lokvičića. Spremno besedo je napisal predsednik prve poosamosvojitvene vlade in dolgoletni evropski poslanec NSi Lojze Peterle: »Iskrena hvala, dragi prijatelj – mož, oče, dedek, kristjan in krščanski demokrat, vitez, Dalmatinec in Vipavec Ivan, da si nas obogatil s svojimi spomini in tako postal še bolj naš.« Novinar RTV Slovenija in zgodovinar Jože Možina je tedaj Mamića opisal kot človeka »s posebno energijo in življenjsko vizijo, saj je kot mladostnik strl okvir vsakdanjega in brezperspektivnega ter se kljub drugačni volji staršev podal v svet v želji po izobrazbi in napredku«. Svet, v katerega se je odpravil Mamić, je bila socialistična republika Slovenija leta 1967, ki mu ni odrekala pravice, da govori svoj jezik, ampak ga je sprejela in mu omogočila, da si tu ustvari novo življenje, čeprav po rodu ni bil Slovenec, pač pa Hrvat.

Potrebo, da se oglasijo, so začutili tudi v posebni Komisiji za slovenski jezik v javnosti pri SAZU. V izjavi, ki jo je podpisala predsednica komisije dr. Andreja Žele, je zapisano, da je načrtovano učenje »učencev in dijakov otrok priseljencev iz držav nekdanje SFRJ o njihovih jezikih in kulturah v slovenskih javnih šolah s pravnega stališča vprašljivo« in da predlagana rešitev »ne deluje v korist slovenski državi in njenim prebivalcem«. Omenjena komisija (pa tudi stranka NSi) je sicer molčala, ko so v osnovne šole kot obvezni predmet uvedli drugi tuji jezik. Od hierarhije jezikov do sistematičnega razvrščanja ljudi po tem, katere narodnosti so, pa je le nekaj korakov.

Eden od teh korakov je bil storjen že v sredo, ko se je koalicija na predlog Svobode odločila iz zakona črtati določilo o učenju materinščine otrok pripadnikov nekdaj bratskih narodov. Predsednik NSi Matej Tonin je kljub temu napovedal, da bodo vztrajali pri referendumu. In s tem zgolj potrdil, da stranke zakon sploh ne zanima, ampak želi predvolilno kampanjo pred evropskimi volitvami preusmeriti v rasistično razpravo o ubogem slovenskem narodu in grozeči nevarnosti v obliki tujcev. Se še spomnite, kako je bilo z brexitom?