Boj za kmete ...

Kljub negodovanju Evropske ljudske stranke (EPP) je bila prejšnji mesec v evropskem parlamentu potrjena nova, sicer precej okrnjena zakonodaja o obnovi narave, ki predvideva, da bodo članice do leta 2030 sprejele ukrepe za rehabilitacijo vsaj 30 odstotkov kopenskih, obalnih, sladkovodnih in morskih habitatov. Poleg tega bodo morale vzpostaviti ukrepe za obnovo vsaj 60 odstotkov habitatnih skupin do leta 2040 in vsaj 90 odstotkov do leta 2050. Evropski poslanci so obenem potrdili posodobljeno direktivo, ki razširja seznam kaznivih dejanj zoper okolje, razširjen je bil tudi seznam predvidenih kazni. Direktiva na primer zajema tako imenovana kvalificirana kazniva dejanja, kot so veliki gozdni požari ali obsežno onesnaževanje, ki vodi v uničenje ekosistemov – posameznike ali predstavnike podjetij, ki bi storila takšna kazniva dejanja zoper okolje, bi lahko doletela celo zaporna kazen.

Sprejetju nove zakonodaje o obnovi narave so nasprotovali vsi štirje slovenski evropski poslanci iz EPP – Ljudmila Novak, Romana Tomc, Milan Zver in Franc Bogovič. Zadnji je po glasovanju sporočil, da nova zakonodaja prinaša samo novo birokracijo in obveznosti spremljanja in poročanja o stanju ohranjenosti površin za kmete in lastnike gozdov, zmanjšanje kmetijskih površin zaradi varovalnih ukrepov pa bo pomenilo zmanjšanje kmetijske proizvodnje in zvišanje cene hrane ter še večjo odvisnost od uvožene hrane.

»Utopično je pričakovati, da države kmetom ne bodo naložile novih bremen,« je dejal. »V trenutnih razmerah, ko kmetje na ulicah evropskih mest jasno izkazujejo nezadovoljstvo nad okoljskimi ukrepi EU, ko s številnimi poslanskimi kolegi opozarjamo, da je treba ’pritisniti na zavoro’ pri izvajanju evropskega zelenega dogovora /.../, je sprejetje takšnega zakona o obnovi narave neodgovorno in zagotovo ne bo pripomoglo k umiritvi strasti med evropskimi kmeti. Kvečjemu nasprotno.« To ni presenečenje, Bogovič, kmet in kemijski inženir, ki se je nekoč ukvarjal s prodajo pesticidov in se je v parlamentu redno srečeval z lobisti te panoge, je bil tudi odločen nasprotnik lani novembra padle uredbe o trajnostni rabi pesticidov, ki bi rabo teh do leta 2030 zmanjšala za polovico. Lani februarja pa je, skupaj s slovenskimi poslanci EPP, glasoval tudi zoper uredbo o prepovedi prodaje novih avtomobilov z motorjem z notranjim zgorevanjem do leta 2035.

Vzrok težav, ki jih imajo kmetje in ki jih omenja Bogovič, se sicer skriva drugje. Evropska unija je že pred leti zaradi pritiskov kmetov, ki so bili prepričani, da se bodo znali pogajati z velikimi korporacijami in da si bodo na prostem trgu zagotovili večje zaslužke, opustila regulacijo cen v kmetijstvu. Vendar so se kmetje pri tem ušteli: predelovalna in živilska industrija ter trgovine, največji igralci na tem področju, so jih stisnili z vseh strani. Cene semen, škropiv in opreme so se vse bolj zviševale, odkupne cene pa zniževale.

Ta izpad je (in ga še vedno) ves ta čas nadomeščala prav Evropska unija. Kar tretjina njenega proračuna za obdobje 2021–2027 je namenjena skupni evropski kmetijski politiki, gre za približno 387 milijard evrov. V okviru tega je za neposredna plačila in podporo na trgu namenjenih 259 milijard evrov. Na ravni Evropske unije neposredna plačila v povprečju pomenijo kar 30 odstotkov dohodka kmetijstva in kmetom zagotavljajo stalen dohodek ter blažijo negativne posledice spreminjanja cen ali slabih letin.

Ko konservativni evropski poslanci z Bogovičem na čelu govorijo, da je Evropska unija tista, ki pomeni grožnjo za preživetje kmetov, zavajajo. To je sporočilo, ki si ga v resnici želijo v javnost lansirati korporacije, torej tiste, ki imajo na račun kmetov velike dobičke in že zdaj stiskajo kmete v kot – samo zato, da bi lahko imele še večje dobičke, kmetje pa bi se zaradi njih dolgoročno znašli v še hujših težavah. Ti politiki v resnici niso zastopniki kmetov, kot bi radi prikazali, pač pa govorijo v imenu korporacij, v imenu kapitala.