Jimmy Barka Experience / Trio bobnarja in dveh didžejev, ki z domiselnim pristopom ustvarja temperamentno plesno glasbo

Ljubljansko zasedbo Jimmy Barka Experience, znano tudi kot JBE, bi lahko preprosto opisali kot plesni bend bobnarja in dveh didžejev, a s tem bi povedali odločno premalo. Rokohitrski trio z močno nabrušenimi ušesi sestavljajo trije zvedavi »diggerji«, ki že desetletja brskajo po bogati zapuščini soula, funka, rocka, jazza, bluza, folka, afriške psihedelije in grške nostalgije, jugoslovanske ter brazilske popularne glasbe in onstran. Njihov samosvoj avtorski izraz izhaja iz hip-hop kulture, predvsem turntablisma (tehnike manipuliranja zvokov in ustvarjanja muzike z uporabo gramofonskih plošč ter mešalne mize) in samplanja (»vzorčenja«) glasbe. Toda bend, ki ga sestavljajo veterani domače scene, didžeja Bakto (Jaka Batič) in Borka (Borja Močnik) ter vsestranski bobnar Marjan Stanić (sicer tudi član zasedb Bakalina Velika in Čompe), je te tradicionalne tehnike prilagodil lastnim potrebam. Svojo glasbo gradi na manipulaciji in rekontekstualizaciji raznorodnih samplov, ki jih nato z rabo gramofonov v živo lepi v vznemirljive »kolažne kompozicije«, podkrepljene z Stanićevimi vratolomnimi ritmi.

Najprej je šlo le za poskuse didžejanja ob bobnarski spremljavi, skupnega dela pa so se resno lotili leta 2010. »Zdelo se mi je, da bi lahko naredili korak naprej, da bi bili bend z bobni in gramofoni kot inštrumentom,« pravi Stanić. Podobnih bendov takrat ni bilo naokoli, kar pravzaprav velja še danes. »Sprva sva z Baktom jemala kose komadov in jih združevala v sete z dramaturškim lokom. Veliko smo vadili, ampak je bilo precej rigidno,« se spominja Borka. Hitro so prešli v svet avtorske produkcije, ki pa zaradi njihovega tehnično zahtevnega pristopa zahteva mesece in mesece dela ter vaj. »Nekdo prinese idejo, potem se igramo s sampli in nato gremo v aranžiranje, dodajanje, odvzemanje. Obstaja osnovna kompozicija, ki jo počasi razvijamo. Vse to preizkusimo v živo, kjer vidimo, ali nekaj štima ali ne. Igranje v živo je precej pomemben vidik nastajanja naše glasbe,« pravi Borka.

V številnih bendih bobnarji togo sledijo metronomu, Stanić pa je tip bobnarja, ki sledi notranjemu metronomu in se brez »zunanje pomoči« sinhronizira z Baktovimi in Borkinimi manipulacijami gramofonskih plošč. Pri sinhronizaciji se ne nanašajo na tehnologijo, pač pa vse temelji na uporabi ušes, na občutku za ritem, kot pri »pravem inštrumentu«. Od tu torej ta živost, ta fizičnost njihove glasbe. »Gramofon je najino osišče. Je veliko bolj živ od ostalih možnosti, recimo laptopa, MIDI-kontrolerja ali CDJ-predvajalnika, čeprav uporabljamo tudi te,« pravi Borka.

Sample izbirajo instinktivno – nekaj pač mora klikniti. »Zadnje čase želim sample uporabljati kot barve oziroma besede, ne kot cele stavke ali odstavke,« pravi Bakto. Gre torej za metodo sestavljanja in razstavljanja glasbe na osnovne gradnike, ki jih lahko nato v živo znova kombinirajo na nove načine. »To je najbolj značilno za novo plato. V placu za vaje sestavimo stvari, za živ nastop pa jih ponovno raztrenčiramo,« pravi Borka. Na koncertih imajo stvari pod nadzorom, a si vseeno dopuščajo veliko manevrskega prostora. »Če vzameš dva naša koncerta, bodo komadi enako dolgi. Enak bo tudi aranžma, ampak reči, ki se vmes zgodijo, so vsakič drugačne. Puščamo si prostor za mikro impro momente,« pravi Bakto.

Njihov popkulturni imaginarij deloma izhaja iz jugoslovanske tradicije, a se nikakor ne vidijo kot predstavniki regionalne glasbene dediščine. Morda bi se lahko celo prodali v tujino kot »sampledeličen bend iz nekdanje Jugoslavije«, a jim to ni bilo v interesu. Z izbiro imena, kombinacije ikoničnega benda The Jimi Hendrix Experience in Jimmyja Barke, kultnega lika iz jugoslovanske mojstrovine Ko bom mrtev in bel (1967), s katerim se je proslavil Dragan Nikolić, sicer ponudijo nekaj referenčnih točk, a hkrati puščajo prostor za interpretacijo.

Ob izdaji nove plošče Jusqu’ici tout va bien (rx:tx, 2024) ne skrivajo tudi večjih ambicij po tujini, četudi nimajo še prav točno določenih planov. Naslov plošče – mantra iz filmske klasike Mathieuja Kassovitza La haine (1995), ki jo lahko prevajamo kot »do sem vse lepo in prav« – je zanje tipično humoren, ironičen in barvit. »Radi imamo filmske izseke. Naslov plate lahko interpretiraš kot optimizem, elan za naprej, a v njem je tudi malo cinizma, dvoumnosti. Zeitgeist je pač tak, da ne moreš biti pretirano optimističen,« pravi Borka. »Radi imamo družbenopolitične komentarje, ampak ne patetično, na prvo žogo, pač pa kot neko referenco,« pravi Bakto. Tudi naslov nosilnega singla Ganksterska vremena je sposojen iz subverzivnega »hipijevsko-revolucionarnega« jugoslovanskega celovečerca Mlad in zdrav kot roža (1971). »Je pa nova plošča bolj svetla kot vse prej. Niti ne durovska, ampak malo bolj pop,« še doda Bakto. Koliko je zares pop, lahko preverite prihodnji petek, 22. marca, v ljubljanskem Kinu Šiška.

* V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Matjaž Rušt (1982) bo z nami do 18. aprila.