TV komentar / Normalni ljudje

Naj kar priznamo, da nas je bilo oddaje 24UR FORUM: (Ne)javno zdravstvo, že ko jo je POP TV začela napovedovati, kar malce strah. Navajeni katastrofizma Uroša Slaka in Janija Muhiča smo namreč že videli, kako bodo od povsod špricali kri, znoj, korupcija in vse druge človeške tekočine. Še več: zaradi serije populističnih in slabih Tarč – zadnja pod vsako kritiko nas je zadela pretekli teden – si pravzaprav sploh nismo želeli videti še ene od oddaj, v kateri bodo udeleženci drug drugega obtoževali, državljani si bomo pa samo mislili, ali se lahko preselimo ali pa vsaj končamo s samostojno državo, ker je vse zavoženo. Pač o zdravstvu se tako poroča. Pa o beguncih. Pa o politiki. Pa o zeleni politiki. Pa o … pač vsem. In to že v malodane vsaki oddaji, tudi v tistih, na katere smo računali, da se tega ne bodo šle. Populistom ni treba nič narediti, samo smetano poberejo.

No, še preden se lotimo hvale oddaje POP TV o javnem zdravstvu, moramo povedati generalno oceno: oddaja namreč ni bila tako zelo dobra. Teme so se malce preveč mešale, sogovorniki so se izrekali o področjih, na katerih v resnici niso tako domači, bilo je tudi nekaj poenostavitev, ki si jih ne bi bilo treba privoščiti. In vendar je bila to hkrati najboljša in najbolj poglobljena oddaja na kateri od slovenskih televizij o zdravstvu doslej. Ne samo to: sogovorniki so bili kakovostno izbrani, normalni ljudje, ki so odkrito in premišljeno, z dobrimi nameni, govorili o zdravstvu. Nobenega uravnoteževanja, nobenega fanatičnega zagrizenca – ampak v bistvu mi, »common people«, ki smo na vseh straneh tega sistema. Maja Sodja je pazila, da je ostala na ravni, ki je omogočala spremljanje vsem gledalcem, ni se dala zapeljati obtoževanju, hkrati pa je novinarska ekipa (zlasti Nika Kunaver) pripravila res dobre prispevke. In tako smo končno prišli do iskrenega pogovora zdravnikov in javnosti o popoldanskem delu (dvoživkah), pa tudi avstrijskih služb nam niso več slikali kot raj na zemlji, ampak realno, tudi z vsemi minusi. Tudi začetek oddaje, ki je bil malce dramatičen, ni bil navijaški. Oddajo so namreč odprli s pričevanji bolnikov, ki so jih uspešno ali neuspešno pregovorili, da so se pri istem zdravniku, ki ni imel časa za izvedbo operacije med redno službo, oglasili za nekaj tisoč evrov v popoldanskem času. Kar je osrednji problem našega zdravstva in tudi čakalnih dob. Da so namreč zdravniki konkurenca sami sebi. In prav to je bila točka, kjer je oddaja že nakazala, da bo dobra: nobenega obtoževanja, ampak ugotovitev, da se je sistem tako spridil skozi čas, da vemo, da je to seveda narobe (in da to vemo vsi), a da je zdaj treba spremembe izpeljati modro in počasi, saj se bo sicer vse skupaj zlomilo. Nobenega moraliziranja, tudi ko bi lahko. Nobenega populizma, tudi ko se je sam ponujal. Ampak dobri nameni. Čestitke.

Ima pa ta primer tudi nauk. Oddaja je bila izjemno dobro gledana. Bodo novinarji, voditelji in uredniki zdaj končno dojeli, da si gledalci res ne želimo klavnic, ki nam jih vsak dan prirejajo? Da hočemo – novinarstvo?