Pot v Bagdad

Že nekaj časa je razmišljala o potovanju v očetovo deželo. A ni bila prepričana, da se bo oče strinjal, saj je Irak zapustil že zdavnaj, pred dobrimi 49 leti, ko se je moral umakniti v tujino, prišel študirat v Slovenijo, na Akademijo za likovno umetnost, si tukaj ustvaril družino in ostal. Navsezadnje pa so se v Iraku šele pred dobrim letom razmere toliko sprostile, da je bil obisk mogoč. Začutila je, da že predolgo odlaša, da je skrajni čas, da se odpravi tja. A nobena priprava na to prvo potovanje v očetovo deželo ni mogla biti dovolj temeljita, da bi jo pripravila na realnost. Pred potovanjem je veliko brala o Iraku, tudi o vojni, gledala dokumentarce, brala članke ... ne, nič je ni moglo pripraviti na dejansko stanje v povojnem Iraku. Prizadelo jo je, ko je dojela, zakaj in kako je mednarodna politična skupnost prepustila Irak uničenju in kako so leta krute vojne obubožala in zdesetkala tamkajšnje prebivalstvo. Prevzela jo je žalost.

V Irak se je odpravila januarja 2023. Na letališču v Bagdadu jo je pričakal stric, odpeljali so se v predmestje Bagdada, v šesti sektor, kjer živi očetova širša družina. Sprejeli so jo prisrčno, jo gostili kot najdražjo gostjo. Z njimi je preživela mesec dni in druženje je bilo intenzivno. Obiskala je likovno akademijo v Bagdadu, kjer je oče študiral, našla je izvod časopisa, ki ga je oče ilustriral in bil zaradi teh ilustracij preganjan in prisiljen emigrirati iz države, emigrirati je moral še eden izmed očetovih bratov, najmlajši izmed njih je danes arheolog, kustos in razlagalec artefaktov starih mezopotamskih kultur.

Videla je novodobni Bagdad, kjer so bogataši od revežev ločeni z zidom, tako da v svoj predel mesta vstopajo skozi mogočen vhodni portal. Ni ji bilo všeč. Pretreslo jo je, ko je na svoji koži občutila odnos arabskega sveta do žensk; ob obisku svetega mesta so jo že po prvih korakih ločili od moških sorodnikov. Ni ji bilo všeč. Raziskovala je mesto, ki je povedalo marsikatero zgodbo. Obiskala je tudi južni del Iraka, močvirje med Evfratom in Tigrisom, kjer že tisočletja živijo močvirski Arabci, kultura Ma’dan, in kjer je živela očetova družina, dokler se niso preselili v drugo največje mesto v Iraku, v Basro. V Basri se je rodil njen oče.

Fotografije iz očetovega albuma so bile do lanskega januarja njen edini stik z očetovo preteklostjo in njegovo domovino. Na lanskem potovanju pa je tudi sama veliko fotografirala, snemala zvok dežele in zbirala različne publikacije in letake. Vse to je bil osnovni material za njen sedanji projekt.

Za razstavo v Ravnikar Gallery Space je ustvarila modre risbe, te so fascinantne v nizanju različnih sekvenc določenih fotografij, ki jih s svojo specifično tehniko risanja prek dveh vmesnikov preoblikuje v nove podobe. Tako kot je eno za drugo odstirala koprene zgodovine iraške družine, očetove spomine in pripoved iraške družbe, so se v njen spomin nalagale podobe v plasteh; in tudi v samem ustvarjalnem postopku se izraža plastenje. Izbrala je likovno tehniko – risanje s pomočjo indigo papirja, ko šele z vmesnikom pridemo do končne risbe. Na razstavi bo predvajala tudi video, odlomke iz družinskega videa kot nekakšne vinjete, v kontekst projekta pa so postavljene fotografije, ki jih je posnela v Iraku, ter stare fotografije iz družinskega albuma. Posebno mesto imajo na razstavi ilustracije njenega očeta, slikarja in grafika Hamida Tahirja, ki jih je leta 1982 ustvaril za palestinski časopis v Siriji. Ilustriral je vojne zločine, ki so se dogajali med prvo libanonsko vojno (1975– 1990).

Del projekta, predstavljenega v Ravnikar Gallery Space, je tudi knjiga The Last Sector / Poslednji sektor. Posvetila jo je svojemu očetu, ki zaradi posledic svojega političnega udejstvovanja še vedno ni obiskal domovine. Helena Tahir mu v knjigi s sliko in besedo sporoča, kakšen je danes Irak, kaj je videla, kaj doživela, kaj občutila ter kako živi njegova matična družina. Knjiga bo predvidoma izšla do konca razstave.

Helena Tahir je s svojo potjo v Bagdad in refleksijo iraških doživetij trčila v geostrateško politiko ZDA, kajti temu se sploh ne moreš izogniti. Želja, da s svojo knjigo svetu sporoči, kaj je videla in kaj sedaj čuti, je bila močnejša od vseh morebitnih ovir, na katere bi lahko naletela znotraj islamofobnega zahodnega sveta. Ne smemo si zatiskati oči, da knjiga umetnice, ki ne prinaša le avtoričinega spoznanja o deželi in družini, ampak posredno tudi posledice vojaškega napada ZDA »et consortes« na Irak, lahko naleti (ali bo naletela) na zadržke pri nekaterih nosilcih moči zahodnega umetniškega establišmenta. Verjamem pa, da se bo med razmišljujočim umetniškim občinstvom našlo veliko njih, ki bodo razumeli in iz srca odobravali avtoričino umetniško gesto, ki izhaja iz njene eksistencialne nuje.

Razstava:
Helena Tahir: Poslednji sektor
Kje: Ravnikar Gallery Space, Ljubljana
Kdaj: od 20. marca do 15. maja 2024